Na ta način se sledi potrebam v praksi oziroma opozorilom, da čas predaje poslov (npr. po vrnitvi delavca, ki je bil nadomeščen, ali po zamenjavi vodje oddelka, sektorja itd.) ni pravno urejen. Je pa sklenitev pogodbe o zaposlitvi za čas predaje poslov časovno omejena na največ en mesec. Med ukrepi, ki naj bi na delodajalce vplivali destimulativno glede sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, pa je mogoče šteti zlasti naslednje ukrepe.
Preprečevanje veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas:
ZDR-1 omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas s tem, ko preprečuje sklenitev ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti (razen v izrecno določenih primerih!). Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga primopredaje dela pa lahko traja največ en mesec.
Uvedba pravice do odpravnine ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas
S ciljem zmanjšanja dualizma oziroma segmentacije na trgu dela je kot nova rešitev predlagana določitev pravice do odpravnine tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Na drugi strani pa odsotnost te obveznosti v primeru prehoda na pogodbo za nedoločen čas predstavlja spodbudo za sklepanje pogodb za nedoločen čas.
Oprostitev od plačevanja prispevka delodajalca za primer brezposelnosti
Kot prispevek k zmanjševanju segmentacije na trgu dela je po novem določena oprostitev od plačevanja prispevka delodajalca za primer brezposelnosti v prvih dveh letih zaposlitve za nedoločen čas, na drugi strani je znesek tega prispevka v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas določen v višini petkratnika običajnega prispevka.
Kvota za agencijsko delo pri uporabniku
Z ZDR-1 se določa, da število napotenih delavcev pri uporabniku ne sme presegati 25 odstotkov števila zaposlenih, pri čemer je zelo pomembno to, da osnovo predstavljajo tako zaposleni za nedoločen kot tudi za določen čas, v to kvoto pa se ne šteje delavce, ki so pri delodajalcu za zagotavljanje dela zaposleni za nedoločen čas.2
Novi ZDR-1 ureja pogodbo o zaposlitvi za določen čas v določbah 54. člena in naslednjih. Osnovna ureditev pogodbe o zaposlitvi za določen čas se ne spreminja veliko. Pogodba o zaposlitvi se lahko še vedno le izjemoma sklene za določen čas, in sicer v primerih, kadar gre za enega izmed primerov, ki so v zakonu taksativno navedeni, dodan pa je nov razlog v 13. alineji. Takšne situacije, v katerih oz. zaradi katerih je možno z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, so:
S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi, da lahko manjši delodajalec sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne glede na omejitve iz določbe 1. odstavka 54. člena ZDR-1. Torej le če je kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.
Primeri, v katerih oziroma zaradi katerih je dovoljeno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, imajo skupno značilnost, in sicer to, da gre v vseh primerih za delo, ki je začasne narave, gre torej za primere, ko je potreba po delu delavca začasna. Razlog, zaradi katerega se pogodbo o zaposlitvi sklene za določen čas, mora biti v pogodbi o zaposlitvi naveden. Obstoj takega objektivnega razloga je namreč neločljivo povezan s samim bistvom, smislom in namenom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, poleg navedenega pa mora obstajati v trenutku sklenitve pogodbe o zaposlitvi in ga je treba v pogodbi tudi navesti. Če iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne izhaja, zakaj je sklenjena za določen čas, je ni mogoče preizkusiti, ali je bila sklenjena v skladu z določili 54. člena ZDR-1, torej ali je zakonita.
V primeru spora bo pristojno delovno in socialno sodišče presojalo, ali je v konkretnem primeru dejansko v praksi podan razlog, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi za določen čas in ali ta razlog objektivno opravičuje sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 445/2007 odločilo, da »je v obravnavanem primeru tožena stranka dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po stališču Vrhovnega sodišča RS so neutemeljene revizijske navedbe, da toženi stranki ni uspelo dokazati dejansko obstoječega in zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženi stranki uspelo dokazati obstoj razlogov, ki so bili navedeni v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi, to je izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas in začasno povečan obseg dela pri zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 1.5.2005. Glede te zadnje pogodbe je bilo ugotovljeno, da je bila sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela pri E. d.o.o., kar je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR. Sodišče je pravilno poudarilo, da je tožena stranka z delavci opravljala storitve za druge, lastne proizvodnje pa ni imela. Ob upoštevanju slednjega je jasno, da je bilo sklepanje pogodb o zaposlitvi vezano na pridobivanje naročil uporabnikov storitev, s katerimi je tožena stranka sklenila pogodbe o opravljanju storitev. Za opravljanje teh storitev je tožena stranka s svojimi delavci opravljala različna dela pri uporabnikih storitev, zato je z njimi tudi sklepala pogodbe o zaposlitvi za različna dela in za različen čas trajanja pogodb o zaposlitvi, tako kot v primeru tožnika.«
Nadalje je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 355/2006 zaključilo, da »je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izjema, dopuščena le v primerih, ki so v naprej določeni v zakonu ali kolektivni pogodbi, zato je zakonitost pogodbe o zaposlitvi vezana na zakonitost razloga, ki je naveden v pogodbi. Na delodajalcu je, da v pogodbi o zaposlitvi navede dejansko obstoječ in zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ga je navedla tožena stranka v sporni pogodbi o zaposlitvi, dejansko ni obstajal, je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.«
V sodbi opr. št. VIII Ips 419/2008 z dne 9. 1 . 2010 je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da »sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v okviru predpisanih časovnih omejitev iz 53. člena ZDR ni dovolj za njeno zakonitost, temveč mora biti za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas podan tudi zakoniti objektiven razlog. Če takšnega razloga ni, se ne glede na dejstvo, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v okviru časovno dopustnih omejitev, šteje, da je pogodba sklenjena v nasprotju z zakonom, tako da na podlagi 54. člena ZDR pride do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas.«
V sodbi opr. št. VIII Ips 525/2008 z dne 20. 4. 2010 pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da »je bila obravnavana pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi ekonomskega rizika poslovanja, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka obdržala poslovnega partnerja, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR.«
V sodbi opr. št. Pdp 803/201 z dne 26. 10. 201 pa je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zaključilo, da »opravljanje poskusnega dela ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.«
V sodbi opr. št. Pdp 379/201 z dne 17. 10. 201 je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da »pri tožnikovem delu ni šlo za začasno povečan obseg dela niti za delo, ki bi po svoji naravi trajalo le določen čas. Zato je mogoče opredelitev takšnega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas razumeti le kot prelaganje poslovnega rizika zaradi negotovega tržnega položaja nove dejavnosti v prihodnosti na delavca, kar pa ni zakonito. Zato se šteje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.«
V sodbi opr. št. Pdp 445/2006 z dne 27. 3. 2007 je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani zaključilo, da »mora biti pogodba o zaposlitvi za določen čas takšna, da je delavec seznanjen s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. Delavec mora imeti možnost preizkusiti, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami ali ne.«
Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. Pdp 1 29/2010 z dne 4. 1 . 2010 odločilo, da »dejstvo, da se je potreba po delu pri toženi stranki spreminjala iz meseca v mesec, ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.«
V skladu z določbo 55. člena se pogodbo o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo, za opravo katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, opravi. Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge4, četrte5, pete6, šeste7 in štirinajste8 alineje prvega odstavka 54. člena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga predaje dela lahko traja največ en mesec. Za isto delo se šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Ne glede na omejitev pa se lahko v primeru iz 119. alineje 1. odstavka 54. člena pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodbo o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se določi, kaj se šteje za projektno delo.
V omejitev opravljanja dela za določen čas pri uporabniku se upošteva tudi opravljanje dela delavca, zaposlenega pri delodajalcu za zagotavljanje dela. Trimesečna ali krajša prekinitev ne pomeni prekinitve zaporednega sklepanja pogodb o zaposlitvi iz 2. odstavka obravnavanega člena.
ZDR-1 tukaj enako kot ZDR ureja v obravnavani določbi časovne omejitve pri sklepanju ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. To je tudi eden od možnih ukrepov za preprečevanje zlorab, kot jih predvideva Direktiva 1999/70/ES. Časovne omejitve morajo upoštevati tudi manjši delodajalci. Kot čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas se določi omejen čas, ki je potreben, da je delo v konkretnem primeru opravljeno. To pomeni, da se čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas navezuje na dejansko začasnost potrebe po določenem delu v konkretnem primeru. Če gre npr. za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, mora čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ustrezati začasni odsotnosti delavca, ki je nadomeščan. Poleg te relativne časovne omejitve pa ZDR-1 določa tudi absolutno časovno omejitev, kajti delodajalec z istim delavcem ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Izjema so le primeri, ki jih ZDR-1 izrecno določa. ZDR-1 ohranja dikcijo, da se absolutna časovna omejitev veže na isto delo in istega delavca. Opredelitev istega dela v praksi sicer dopušča določene zlorabe, zaradi česar je v določbo 54. člena dodan nov odstavek, ki opredeljuje pojem istega dela. Za isto delo se šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Z navedenim se je zakonodajalec trudil zmanjšati možnost zlorab v praksi, ko so delodajalci pri veriženju pogodb o zaposlitvi za določen čas navedli drug naziv delovnega mesta, delavec pa je dejansko po vseh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za določen čas opravljal vsebinsko enako delo ali delo, ki se vsebinsko ni veliko razlikovalo od dela na prejšnjem delovnem mestu. S tem je zakonodajalec sledil stališču sodne prakse, ki je že na podlagi določbe 52. člena prej veljavnega ZDR presojala vsebino dela, ki ga je delavec opravljal po različnih zaporednih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, s katerimi je bil domnevno zaposlen za delo na različnih delovnih mestih.9
Tako je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 1246/2009 odločilo, da »zakon pri prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne govori o prepovedi sklepanja zaporednih pogodb za isto delovno mesto, ampak take pogodbe prepoveduje, če gre za isto delo. Tako sodišče v primeru, če delavec sklene več pogodb o zaposlitvi za različna delovna mesta, presoja, ali gre za isto ali za različno delo.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče odločilo, da je zmotno stališče tožnika, da je potrebno šteti, da se na delovnih mestih monterja II in monterja III opravlja isto delo, češ da gre v obeh primerih za montažo kontejnerjev. Zakon pri prepovedi veriženja pogodb o zaposlitvi za določen čas ne govori o prepovedi sklepanja zaporednih pogodb za isto delovno mesto, temveč takšne pogodbe prepoveduje, če gre za isto delo.
Namen takšne določbe je, da se s tem preprečijo zlorabe, ko bi bilo v pogodbi sicer navedeno neko drugo delovno mesto, v resnici pa bi delavec ves čas opravljal isto delo. Zaradi navedenega mora sodišče tudi v primeru, če je delavec sklenil več pogodb za različna delovna mesta, ob ustrezni trditveni podlagi, preveriti, ali gre v resnici za isto ali različno delo. Ne glede na abstraktnost opisa dela v pogodbah o zaposlitvi za določen čas je potrebno ugotoviti, da se opisa del na delovnih mestih monterja III in monterja II razlikujeta. Tako monter III izvaja vsa srednje zahtevna dela montaže in instalacij na objektih, monter II pa samostojno dela vsa zahtevna dela montaže na objektih. Monter III izvaja srednje zahtevna dela s stroji in orodji za obdelavo materiala in jih vzdržuje, monter II pa samostojno dela z NC stroji ter ostalimi stroji in orodji za obdelavo materiala, jih nastavi in vzdržuje ter je skrbnik stroja. Monter III kot pomočnik opravlja vsa dela na osnovi delovnega naloga ter drugih navodil, vari, avtogeno reže, izvaja vse srednje zahtevne naloge montaže materialov in priključkov na energetske vire, monter II pa vsa ta dela opravlja samostojno. Skratka, razlika med monterjem III in monterjem II je v tem, da prvi delo opravlja kot pomočnik, drugi pa ista dela opravlja samostojno. Nenazadnje je tudi tožnik, ki je sicer zatrjeval, da po določenem času ni nobene razlike med monterjem II in monterjem III, zaslišan kot stranka navedel, da je razlika v odgovornosti in da za isto plačo tudi tožnik ne bi hotel biti bolj odgovoren monter. Razlika v odgovornosti in vsebini dela je razvidna tudi iz tožnikove izpovedbe, da so potem, ko je tožnik postal monter II, k njemu v skupino prišli novi monterji.«
Nadalje je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 85/2010 ugotovilo, da »večji obseg naročil utemeljuje obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Tožnik v prvi vrsti izpodbija odločitev sodišča druge stopnje (pred tem pa sodišča prve stopnje) zaradi ugotovitve, da čas, za katerega je dovoljeno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZDR, ni prekoračen. V zvezi s tem vztraja, da je šlo pri monterju III in monterju II le za formalno različni delovni mesti, dejansko pa po vsebini ves čas za enako delo. Glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, in ki so drugačne od zatrjevanih v reviziji, tožnik uveljavlja nedovoljen revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne more upoštevati. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da gre pri monterju II in monterju III za različni delovni mesti, na katerih se opravlja različno delo, čeprav razlika med njima res ni velika. Tudi tožnik sam je izpovedal, da je razlika v odgovornosti. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je presoja, da časovna omejitev iz drugega odstavka 53. člena ZDR ni bila presežena, pravilna.«
Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se v skladu z določbo 56. člena ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V vseh navedenih primerih transformacija iz delovnega razmerja za določen v delovno razmerje za nedoločen čas nastopi avtomatično po samem zakonu, to je ex lege. Če delodajalec ne bo sam upošteval spremembe v delovno razmerje za nedoločen čas, bo delavec moral uveljavljati od delodajalca odpravo kršitve, če pa delodajalec tudi po preteku 8 dni kršitve ne bo odpravil, pa tudi sodno varstvo pri pristojnem Delovnem in socialnem sodišču.10
Višje delovno in socialno sodišče je v zadevi opr. št. Pdp 781/2010 odločilo, da »je ob ugotovitvi, da je tožena stranka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo (sicer za različni delovni mesti, to je zastopnik začetnik I in zastopnik začetnik II), kateri neprekinjeni čas trajanja je bil daljši kot dve leti, tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas utemeljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja:
tožnica je bila v času od 18. 6. 2007 od 17. 9. 2009, to je dve leti in tri mesece, pri toženi stranki zaposlena za določen čas, pri čemer je bila na podlagi prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas šestih mesecev zaposlena na delovnem mestu zastopnice začetnice I, za preostali čas pa je bila na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlena na delovnem mestu zastopnika začetnika II – univerzalnega zastopnika,
tožnica je ves čas opravljala isto delo, čeprav na dveh različnih delovnih mestih, v pogodbah o zaposlitvi za določen čas je bil kot razlog za sklenitev takšnih pogodb navedeno usposabljanje in (ali) izobraževanje.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki le dodatno potrjujejo pravilnost zgornjih bistvenih ugotovitev. Tako na primer na ugotovitev, da je tožnica dejansko ves čas opravljala isto delo, ne vpliva okoliščina, da se je tožnica pod prvo zavarovalno polico podpisala šele tri tedne po nastopu dela. Okoliščina, da je tožnica rabila določen čas uvajanja in usposabljanja, preden je lahko sklenila prvo zavarovanje, pač ne pomeni, da je v tistem času opravljala neko drugo delo. Bistvena je ugotovitev, da se je na obeh delovnih mestih opravljalo isto delo.
Razlike med delovnima mestoma zastopnik začetnik I in zastopnik začetnik II, o katerih sta izpovedali priči M.H. in V.P., ne dokazujejo, da bi šlo za različno delo, temveč kažejo na to, da je imela tožena stranka predviden sistem hierarhičnega napredovanja zavarovalnih zastopnikov, ki pa v osnovi vendarle opravljajo isto delo.
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka kršila prepoved iz drugega odstavka 53. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakona, ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alineje prvega odstavka 52. člena ZDR. Zakon govori o istem delu in ne o istem delovnem mestu! Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je presojalo, kakšna je bila dejanska vsebina dela. Pritožbeno sodišče sicer nima nobenega razloga, da ne bi verjelo, da je s stališča organizacije dela, napredovanja delavcev in podobno utemeljeno razlikovanje med zastopniki začetniki I in zastopniki začetniki II, pri čemer se zastopniki začetniki II delijo še na univerzalne zastopnike, specialiste za ŽZ in univerzalne zastopnike s prevzetim portfeljem. Tudi ne more biti nobenega pomisleka, da ima tožena stranka pravico, da kot pogoj za razporeditev na delovno mesto zastopnika začetnika II določi predhodno šestmesečno zaposlitev pri toženi stranki na delovnem mestu zastopnika pripravnika ali zastopnika začetnika I ob nadaljnjem pogoju, da je v tem času delavec dosegel plan produkcije oziroma da je tako uvrstitev predlagal direktor poslovne enote. Vendar pa vse to ne pomeni, da ne gre pri vseh teh delovnih mestih za isto delo. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre pri delovnih mestih zastopnika začetnika in zastopnika začetnika II - univerzalnega zastopnika za isto delo. Ne nazadnje so tudi naloge v opisih obeh delovnih mest (priloga B/10) povsem identične, identična pa je tudi zahtevana izobrazba ter delovne izkušnje. Ob ugotovitvi, da je tožnica več kot dve leti na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas opravljala isto delo, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku moralo ugoditi že na tej podlagi.
Ob ugotovitvi, da je tožena stranka s tožnico sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjeni čas trajanja je bil daljši kot dve leti, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožničinemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Prvi odstavek 54. člena ZDR namreč določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena v nasprotju z zakonom, če je kršena časovna omejitev iz 53. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tudi reinetgracijskemu zahtevku in zahtevku za obračun bruto nadomestila plače ter za izplačilo neto zneskov.«
Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, I. Bečan in ost., str. 231↩
Vir: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/delovna_razmerja_in_pravice_iz_dela/delovna_razmerja/reforma_trga_dela/↩
(1) Vodilni delavec, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, lahko izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je navodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali z aktom o ustanovitvi. (2) V času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. (3) Vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi predčasne razrešitve ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan, pripadajo pravice, ki delavcem pripadajo na podlagi določb tega zakona, ki veljajo za odpoved iz poslovnega razloga. ↩
Nadomeščanje začasno odsotnega delavca.↩
Zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja.↩
Poslovodno osebo ali prokurista.↩
Vodilnega delavca iz 1. odstavka 74. člena tega zakona.↩
Voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah.↩
Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, I. Bečan in ost., str. 251↩
Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, I. Bečan in ost., str. 255↩