Vprašanje se nanaša na določbe 23. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Ta člen določa, da se obvezno zavarovanje prekine v obdobju suspenza pogodbe o zaposlitvi, pripora, prestajanja zaporne kazni ali izrečenega vzgojenega, varnostnega ali varstvenega ukrepa, zaradi katerega zavarovanci iz 15., 16. in 17. člena ZPIZ-2 ne morejo opravljati dejavnosti ali dela več kot šest mesecev. Tako v ZPIZ-2 ni več predvidena prekinitev obveznega zavarovanja v primeru neplačanega dopusta, daljšega od 30 dni.

Postavljajo vprašanje, kako lahko delodajalec in delavec uredita primer, ko želi delavec koristiti neplačano odsotnost, ki je daljša od 30 dni (npr. daljši dopust zaradi poti), delodajalec pa se s tem strinja. Želita doseči enak učinek, kot je za tak primer bilo možno po ZPIZ-1.