Postavljamo vprašanje, ki se nanaša na davčno obravnavo stroškov v zvezi z delom.

Skladno s 44. členom ZDoh-2, se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo stroški v zvezi z delom, vključno s stroški prevoza na delo in iz dela, pod pogoji in do višin, kot jih določi vlada. Po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Uredba) se v davčno osnovo ne vštevajo povračila stroškov prevoza pod pogoji iz 3. člena Uredbe. V zvezi s tem nas zanima davčna obravnava povračilo stroškov za prevoz v primeru, ko se zaposleni do mesta opravljanja dela vozi iz dveh prebivališč. Ali pravilno razmišljamo, da je po Uredbi običajno prebivališče lahko samo eno, zato se vsaka druga povrnitev stroškov prevoza iz kraja, ki ni običajno bivališče v smislu Uredbe, všteva v davčno osnovo, čeprav je izplačilo na podlagi ZDR-1 oz področne kolektivne pogodbe upravičeno. Primer spodaj.

Primer:

Zaposleni je bil na delovnem mestu prisoten 20 dni. Od tega se 1x/teden vozi iz naslova, ki je oddaljen 70 km (skupaj 4x v mesecu), preostale 4 dni/teden pa iz običajnega bivališča, ki je oddaljeno 40 km.

Pri določitvi višine še neobdavčenega zneska se upošteva izračun: 40km x 2 x 20 x 0,18 EUR= 288 EUR. V davčno osnovo se ne všteva znesek do višine 288 EUR, delavec sicer dobi dejansko prejme izplačilo v višini 192 EUR (40km x 2 x 20 x 0,12 EUR), ki zaradi zgornjih pravil ni obdavčen.

Izplačilo v višini 28,8 EUR ((70km-40km) x 2 x 4 x 0,12 EUR) se v celoti všteva v davčno osnovo, čeprav skupno izplačilo delavcu (192 EUR + 28,8 EUR) ne bi preseglo 288 EUR.