1 Ocena tveganja in pravne podlage zanjo

Oceno tveganja je kot pojem v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu v mednarodnem prostoru prva opredelila Direktiva o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) z dne 12. junija 1989, imenovana tudi Okvirna direktiva. Ta je v 3. členu določala, da mora delodajalec:

(a) oceniti tveganja za varnost in zdravje pri delu, tudi tista, s katerimi se srečujejo skupine delavcev, izpostavljene posebnim tveganjem;

(b) odločati o varnostnih ukrepih, ki jih je treba sprejeti, in če je treba, o osebni varovalni opremi, ki se mora uporabljati.

Ta direktiva je še danes temelj sistemov varnosti in zdravja pri delu v zakonodajah vseh držav članic EU, ob koncu devedesetih let pa je za nas bila osnova, na kateri smo pripravili prvi evropsko naravnan zakon v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD (Uradni list RS, št. 56/99, 64/01) je bil po nekaj letih usklajevanja v sklopu Ekonomsko-socialnega sveta sprejet v letu 1999 in je predvideval enoinpolletni rok, v katerem morajo delodajalci ocenitvi vsa tveganja in izdelati dokument z imenom Izjava o varnosti z oceno tveganja. Za slovenske delodajalce, pa tudi za stroko s tega področja, je bila ta zahteva novost in zato se je je večina lotila precej počasi in zadržano. Iz tega razloga je bil rok za uveljavitev te novosti podaljšan še za šest mesecev. Zakon je že med načeli uzakonil princip ocenjevanja tveganj, ko je določil, da delodajalec izvaja potrebne ukrepe tako, da pri tem upošteva naslednja temeljna načela:

• izogibanje tveganjem;
• ocenjevanje tveganj, ki se jim ni mogoče izogniti;
• obvladovanje tveganj pri njihovem viru;
• prilagajanje dela posamezniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, izbiro delovne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod;
• zagotavljanje ukrepov za ohranjanje in krepitev zdravja;
• prilagajanje tehničnemu napredku;
• nadomeščanje nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim;
• razvijanje celovite varnostne politike, ki vključuje tehnologijo, organizacijo dela, delovne razmere, medčloveške odnose in dejavnike delovnega okolja;
• dajanje prednosti splošnim varnostnim ukrepom pred posebnimi;
• dajanje ustreznih navodil in obvestil delavcem.

Natančneje je ZVZD v 14. členu (III. poglavje z naslovom Obveznosti delodajalca) določil, da mora vsak delodajalec izdelati in sprejeti izjavo o varnosti v pisni obliki, s katero določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Dolžan jo je tudi dopolnjevati ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja.

Izjava o varnosti mora temeljiti na ugotovitvi možnih vrst nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu in v delovnem okolju ter oceni tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

V skladu z zakonom naj bi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, določil in predpisal, glede na naravo dejavnosti in velikost podjetja, način izdelave izjave o varnosti, njeno vsebino in podatke, na katerih mora temeljiti ocena tveganja.

Na podlagi gornjega pooblastila je minister za delo, družino in socialne zadeve izdal Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (Uradni list RS, št. 30/2000 z dne 6. 4. 2000).

Ta pravilnik je precej natančno opredelil vse najpomembnejše za ocenjevanje tveganja in predvsem tudi obvezne sestavine, ki morajo na podlagi izvedene ocene tveganja biti v vsaki izjavi o varnosti. Posebej so v pravilniku obdelani primeri posebnih izjav o varnosti za delavke v povezavi z materinstvom, za delodajalce, ki zaposlujejo manj kot deset delavcev, in za kmete.

Navedeni pravilnik je, kot že rečeno, določil obvezne sestavine izjave o varnosti in samo ocenjevanje tveganja, opredelil je posamične vrste oziroma skupine možnih nevarnosti (npr.: mehanski dejavniki, električna energija, nevarne snovi, fizikalni dejavniki, biološki dejavniki, ekološke razmere, razmerja delavca do delovnega mesta, psihološki dejavniki, organizacija dela itd.) in delovna mesta, določil ocenjevanje ravni oziroma stopnje tveganja na podlagi kombinacije resnosti in verjetnosti poškodbe pri delu ter možne metode za ocenjevanje tveganja in predvidel obvezno opredelitev potrebnih ukrepov in določitev odgovornih oseb.

Že od izdelave prvih izjav o varnosti z oceno tveganja po sprejemu Zakona o varnosti in zdravju pri delu je v strokovni javnosti potekala živahna razprava o dilemi, ali naj bo metodologija za oceno tveganja natančno predpisana ali ne. Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja je to razrešil tako, da je dopustil več različnih metod. Določil je, da se za ocenitev tveganja lahko uporabljajo metode, kot so:

• predhodna analiza nevarnosti (Preliminary Hazard Analysis – PHA),
• metoda, organizirana za sistemsko analizo tveganj (Method Organised for a Systemic Analysis of Risks – MOSAR),
• analiza drevesa napak (Fault Tree Analysis – FTA),
• tehnika DELPHI,
• okvirna analiza delovnega mesta,
• ocenjevalna analiza delovnega mesta,
• analiza napak in posledic (Failure Mode and Effect Analysis – FMEA).

Navedena rešitev je bila ustrezna, saj nobena izmed priznanih metod ni najprimernejša prav za vse tipe delodajalcev in vse vsebine delovnih procesov.

Pravilnik o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja danes ne velja več. V sklopu vseevropskih aktivnosti za odpravo administrativnih ovir je bil razveljavljen, njegove najpomembnejše vsebine pa je direktno povzel nov Zakon o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD-1 (Uradni list RS, št. 43/2011).

Nekoliko natančneje sem povzel vsebino tega pravilnika zato, ker tudi danes njegove določbe niso v ničemer zastarele in je vsakomur, ki pripravlja izjavo o varnosti oziroma ocenjuje tveganje, vsebinsko še vedno lahko dragocena opora pri delu.

ZVZD-1 določa, da je najpomembnejša naloga vsakega delodajalca v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu ta, da prepozna vse nevarnosti in tveganja, ki so jim ali bi jim bili lahko izpostavljeni njegovi delavci (ocena tveganja), ter da jih z ustreznim ukrepanjem zavaruje pred njimi. Zakon določa vrstni red oziroma postopek, ki ga bo izvedel delodajalec za dosego tega cilja. Prvi sta prepoznava nevarnosti in ugotovitev, komu grozi ta nevarnost, sledi ocena tveganja z ugotavljanjem verjetnosti, da se nezgoda resnično zgodi oziroma da se razvije poklicna bolezen, ter presoja resnosti posledic. Postopek se nadaljuje s sprejemom odločitve o sprejemljivosti tveganja. Ugotovitvi o nesprejemljivem tveganju sledi odločitev o uvedbi ustreznih ukrepov za zmanjšanje tveganja. Ocena tveganja mora biti izdelana v pisni obliki, delodajalčeva dolžnost v zvezi z njo pa je tudi ta, da skrbi za njeno aktualnost in ažurnost. Delodajalec mora oceno tveganja popraviti in dopolniti, ko sprejeti ukrepi ne zadostujejo ali ne ustrezajo, ko se menjajo podatki, na katerih je ocena tveganja temeljila, in ko so možne izpopolnitve oziroma dopolnitve.

Pomembne so vse spremembe v procesu dela, ki lahko vplivajo na varnost in zdravje zaposlenih in ki v dotedanji oceni niso bile upoštevane in zato tudi niso bili sprejeti ustrezni ukrepi za njihovo obvladovanje. Takšne okoliščine so lahko zelo različne – od uvedbe nove tehnologije, nabave novega stroja, začetka uporabe nove nevarne snovi in prostorske selitve proizvodnje do ekstremnih vremenskih razmer ali uvedbe nočnega dela in celo pomembnega dviga povprečne starosti zaposlenih pri delodajalcu. Vsi takšni primeri terjajo dopolnitev že sprejete ocene in sprejem novih oziroma novim okoliščinam prilagojenih ukrepov.

Zakon v nadaljevanju obvezuje delodajalca, da izdela in sprejme splošni akt z imenom Izjava o varnosti z oceno tveganja. Ta splošni akt se izdela na podlagi opravljene ocene tveganja in mora glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebovati zlasti načrt ukrepanja, načrt oziroma postopke za ukrepanje ob neposredni nevarnosti ter opredelitev odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu. V praksi je izdelava tega akta večinoma kombinacija sprejetja ustreznih ukrepov, ki so predpisani v različnih obveznih aktih kot rezultat predhodnih ocen tveganja (na primer: delodajalec gradbene stroke ne bo ocenjeval tveganja za poškodbo glave delavca na gradbišču in računal verjetnosti za nastanek take poškodbe in njeno resnost, temveč bo v izjavo o varnosti med ukrepe zgolj prevzel predpisane obveznosti (ukrepe) iz ustreznega akta, ki se nanaša na delavce na gradbiščih), ter resničnih in potrebnih ocen tveganja za preostale nevarnosti in tveganja, ki s predpisanimi in sprejetimi ukrepi niso zajeti in razrešeni.

Delodajalec mora v izjavi o varnosti določiti tudi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo delavci izpolnjevati za določeno delo ali za uporabo določenih delovnih sredstev. Seveda to nalogo opravlja v tesnem sodelovanju s svojim izvajalcem medicine dela. Ta s svojim strokovnim znanjem oceni potrebe za to, torej katera so ta dela pri njem, in okoliščine, ki to terjajo, ter opredeli ustrezne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za tako delo.

Da bi zagotovili resnično obveščenost vseh zaposlenih o tako pomembnem dokumentu, kot je izjava o varnosti z oceno tveganja, ter njihovo sodelovanje pri njenem nastajanju in dopolnjevanju ali spreminjanju, zakon nalaga delodajalcu, da k pisni oceni tveganja priloži zapisnik o posvetovanju z delavci oziroma njihovimi predstavniki, kot dokaz, da so zaposleni pri tem delu sodelovali oziroma bili ustrezno vključeni. Praksa namreč kaže, da so v preteklosti pogosto zlasti mali delodajalci to sodelovanje popolnoma zanemarili in so izjavo o varnosti z oceno tveganja v celoti prepustili v izdelavo zunanji strokovni službi, nato pa so jo podpisali in shranili.

Z vsebino ocene tveganja in s sprejetimi ukrepi v njej morajo biti seznanjeni vsi delodajalčevi delavci, zlasti pa tisti, ki se jih ti ukrepi neposredno tičejo, zato zakon izrecno zahteva od delodajalca, da izjavo o varnosti z oceno tveganja ustrezno objavi. Način objave pri konkretnem delodajalcu je odvisen od številnih okoliščin – od velikosti in razdrobljenosti delovnih enot do tehnične in informacijske opremljenosti delodajalca. Pri zelo majhnem delodajalcu bo ta dokument objavljen na sestanku vseh zaposlenih, kjer bo predstavljen in kjer bo podana tudi informacija o tem, kje bo hranjen in kako je mogoče vanj vpogledati. Pri zelo velikem in ustrezno opremljenem delodajalcu pa bo dokument po sprejetju z ustrezno informacijo v celoti objavljen na notranjem informacijskem omrežju. Zakon svetuje, da delodajalec to stori tako, kot običajno ravna s tovrstnimi dokumenti. Najpomembneje je to, da vsi zaposleni za ta dokument in njegovo vsebino vedo in da tudi vedo, kako lahko vanj vpogledajo. Še posebej je pomembno, da je vsebina tega dokumenta v tistem delu, ki se neposredno tiče posameznega delavca, posredovana temu delavcu vsakokrat, ko se zanj kaj spremeni ali dopolni ali ko delavec začne na novo opravljati delo take vrste.

Za popolno obveščenost vseh zaposlenih o najpomembnejših vprašanjih varnosti in zdravja pri delu je pomembna tudi določba zakona, da je delodajalec dolžan vpogled v veljavno izjavo o varnosti z oceno tveganja omogočiti posameznemu delavcu vselej, kadar delavec to izrecno zahteva.

2 Najpogostejše napake v zvezi z izjavo o varnosti

Nadzor nad izvajanjem predpisov o delu opravljajo inšpektorji dela. Ko nadzirajo izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu, je sestavni del vsakega inšpekcijskega postopka vpogled v delodajalčevo izjavo o varnosti z oceno tveganja. Ugotovitve ocene tveganja in na tej osnovi opredeljene ukrepe inšpektorji nato vrednotijo v povezavi z ugotovljenim dejanskim stanjem pri delodajalcu ter ugotavljajo doslednost oziroma spoštovanje sprejetih ukrepov pri vsakodnevnem delu.

Od uvedbe obvezne ocene tveganja v slovenske predpise o varnosti in zdravju pri delu in tudi v prakso delodajalcev je že več kot petnajst let. V tem času se je ob inšpekcijskih nadzorih inšpektorjev dela oblikoval kar dober vpogled v najpogostejše napake in pomanjkljivosti pri ocenjevanju tveganja in pri izdelavi izjave o varnosti. Največkrat so inšpektorji ob nadzoru ugotavljali:

• Izjava o varnosti z oceno tveganja je še vedno in prepogosto izdelana zgolj formalno, zaradi zahtev zakona, in dejansko posameznim delavcem ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu. Nekateri delodajalci še ne dojemajo njenega namena in pomena. Ne vedo, kaj naj bi dejansko vsebovala, niso ustrezno seznanjeni z njeno vsebino in je ne znajo utemeljiti oziroma pojasniti svojim sodelavcem.
• Prevelik poudarek v izjavah o varnosti je na metodologiji oziroma postopku ocenjevanja tveganja. V praksi se srečujemo z zelo različnimi metodami ocenjevanja, delodajalci pa bi morali biti pozorni tudi na to, da so posamezne metode lahko za posamezno panogo tudi neprimerne oziroma preveč zapletene. Treba je izbrati najprimernejšo metodo.
• Izjave o varnosti so pogosto preobsežne in nepregledne. Inšpektorji za delo še vedno opažajo »tipske« izjave o varnosti oziroma vnaprej izdelane izjave o varnosti za posamezno vrsto delodajalcev, ki v ničemer niso podrobneje prilagojene posameznemu delodajalcu.
• Izjave o varnosti so najpogosteje izdelane v ozkem strokovnem krogu, brez sodelovanja predstavnikov zaposlenih, včasih tudi brez sodelovanja izvajalca medicine dela in neposrednih vodij procesov dela. Taki dokumenti in v njih sprejeti ukrepi so vedno zelo pomanjkljivi.
• Pogosto v izjavah o varnosti manjka podpis delodajalca, čeprav zakon to, sicer posredno, zahteva. Izjava o varnosti je dokument, ki ga mora sprejeti delodajalec in nihče drug, torej ga mora podpisati v register vpisan zakoniti zastopnik podjetja ali drugega subjekta. Mnogi delodajalci izjave o varnosti ne podpišejo v zmotnem prepričanju, da njihova odgovornost nastopi s trenutkom tega podpisa. Tako očitno izpričujejo pomanjkljivo znanje, saj njihova odgovornost nastopi z začetkom opravljanja funkcije oziroma z vpisom v register.
• V izjavi o varnosti ni potrebnega poudarka o obveščanju delavcev oziroma njihovih predstavnikov in pogosto tudi ne o prijavah in obvestilih Inšpektoratu RS za delo o vsebinah, ki jih določa zakon.

• Usposabljanje delavcev se največkrat skrči na predavanja in teste in ni selektivno, poleg tega ni prilagojeno ugotovitvam iz ocene tveganja in ni utemeljeno z vnaprej pripravljenim pisnim programom usposabljanja. Najpogostejše napake v zvezi z usposabljanjem so:

  • pred začetkom samostojnega dela delavec ni ustrezno usposobljen za varno in zdravo opravljanje svojega dela in preizkušen na svojem delovnem mestu,
  • namesto usposabljanja po prilagojenem programu za bodoče delovno mesto se opravljajo preizkusi iz varstva pri delu nasploh,
  • ne opravljajo se periodični preizkusi v skladu z določili izjave o varnosti,
  • delavec se ne usposablja ponovno, če so se pomembno spremenile varnostne razmere,
  • programi usposabljanja, preizkusi in periodični preizkusi niso ustrezno dokumentirani in urejeni,
  • poskusna doba in usposabljanje delavca za samo delo (ZDR-1) se zamenjujeta z usposabljanjem delavca za varno in zdravo delo (ZVZD-1).
• Ob spremembah, ki se dogajajo pri vsakodnevnem delu ali občasno in ki so za varnost in zdravje pri delu zelo pomembne (npr. zamenjava strojev, premestitve strojev, spremembe tehnologij itd), se ne dopolnjujejo ukrepi v izjavi o varnosti. Revizija izjave o varnosti z oceno tveganja v zakonu ni predvidena, nekateri delodajalci pa jo imajo v svojem dokumentu predvideno (star pravilnik). Ne glede na to, ali je obvezna ali ne, je revizija izjave o varnosti z oceno tveganja zelo koristna in dobrodošla, saj izkušnje kažejo, da se ob dnevnih varnostno pomembnih spremembah v zvezi z delom zelo pogosto pozabi na dodatno presojo in sprejem potrebnih novih varnostnih ukrepov. Občasna revizija na to opozori.
• Sodelovanje izvajalca medicine dela pri izdelavi izjave o varnosti ni bilo zagotovljeno ali pa se odraža zgolj v podpisu dokumenta in zdravstvenih pregledih delavcev. To je zelo pogosta pomanjkljivost v sodelovanju med delodajalcem (zlasti manjšim) in izvajalcem medicine dela, ki privede do izgube priložnosti poglobljenega vsestranskega sodelovanja z zdravnikom na škodo zdravja zaposlenih.
• Izjave o varnosti in ocena tveganja pogosto izdelajo v pisarnah in tisti, ki so jih izdelali, ne poznajo procesa dela in delovnih mest oziroma ne upoštevajo posebnosti.

• Pregledi strojev in različne meritve se pogosto opravljajo le zato, da se pridobi dokument – potrdilo, ne pa z namenom, da se ugotovi resnično stanje v povezavi z oceno tveganja in da se ob ugotovljenih odmikih primerno ukrepa. Pogoste nepravilnosti na tem področju so:

  • pregledi in preizkusi delovne opreme se ne opravljajo v rokih, ki jih je predpisal proizvajalec,
  • pregledi in preizkusi se ne izvajajo zato, da se ugotovi brezhibnost delovne opreme za delo, pač pa zaradi formalnosti,
  • kljub ugotovljenim napakam in nepravilnostim se nadaljuje delo na delovni opremi, napake pa se ne odpravijo,
  • predelane delovne opreme ni ustrezno pregledal in preizkusil nosilec dovoljenja za opravljanje strokovnih nalog,
  • delodajalec nima ustrezno vodenih listin o pregledih in preizkusih delovne opreme.
• V izjavah o varnosti pogosto ni določenih delovnih mest, na katerih je treba izvajati periodične preiskave škodljivosti, čeprav v praksi obstajajo.
• Velika konkurenca med ponudniki stroke in pomoči delodajalcem v krogu nosilcev dovoljenj za opravljanje strokovnih nalog povzroča dampinške cene in posledično omejene in nekakovostne storitve pri ocenjevanju tveganja in pri pripravi izjave o varnosti.
• Zaradi omejenih materialnih sredstev in premajhnega lastnega znanja delodajalci pogosto ne izbirajo najkakovostnejšega in najbolj strokovnega ponudnika, pač pa najcenejšega.
• V mnogih primerih zaradi neznanja delodajalci naročajo in plačujejo ne predpisane in nepotrebne strokovne storitve, ki nimajo zveze z nevarnostmi, ki izhajajo iz ocene tveganja. Pogosto so med njimi tudi storitve, ki jih zakon sploh ne omenja (splošni izpiti iz varstva pri delu za vse delavce).
• Proces ocenjevanja tveganja je pogosto pomanjkljiv. Obravnavane so nevarnosti in škodljivosti, ki jih pri delodajalcu sploh ni. Nevarnosti, ki obstajajo, pa niso obravnavane. To kaže na to, da je bil dokument prekopiran iz neke druge delovne sredine.
• Delovna mesta so površno oziroma premalo natančno opredeljena, da bi lahko določili in kasneje ocenjevali vse nevarnosti, ki izhajajo iz samega delovnega procesa; to velja predvsem za opise tehnoloških postopkov, uporabljena sredstva za delo in podatke o delovnem okolju.
• Pri ocenjevanju ravni oziroma stopnje tveganja se ne upoštevajo resnost možnih poškodb ali zdravstvenih okvar, verjetnost nastanka poškodbe v odvisnosti od pogostosti in trajanja izpostavljenosti nevarnostim ter verjetnost nastanka nevarnega dogodka. Izidi procesa ocenjevanja tveganja niso vedno ustrezno opredeljeni in predstavljeni, manjkajo potrebni zaščitni ukrepi.

• Predpisana osebna varovalna oprema ni opredeljena z natančnimi lastnostmi, ki so potrebne za specifično delovno mesto, ali z navedbo standarda. Delodajalci tudi ne izvajajo dosledno nadzora nad uporabo predpisane osebne varovalne opreme. Najpogostejše napake v zvezi s tem so:

  • predpisana osebna varovalna oprema je v izjavi o varnosti navedena le splošno (npr. zaščitne rokavice),
  • delavci niso poučeni o pravilni uporabi osebne varovalne opreme,
  • niso predvideni ukrepi in roki hrambe, vzdrževanja in roki trajanja osebne varovalne opreme,
  • vodilni in vodstveni delavci ne uporabljajo osebne varovalne opreme, ko so v delih delovnih procesov, kjer je to zahtevano,
  • osebna varovalna oprema je ustrezno opredeljena v izjavi o varnosti in je tudi na razpolago, a se ne uporablja dosledno,
  • ni ustreznih posledic ali sankcij za neuporabo predpisane osebne varovalne opreme.
• Težave zaradi prekomernega hrupa se v izjavi o varnosti še vedno prevečkrat rešujejo s čepki oziroma glušniki in ne s tehnološko ureditvijo delovnih mest. Kolektivni ukrepi za zagotavljanje varnosti, če je to mogoče, bi morali imeti prednost pred individualnimi.
• Ugotavlja se, da se v izjavah o varnosti predvideni ukrepi le redko nanašajo na spremembe tehnoloških postopkov z nadomestitvijo nevarnih del z manj nevarnimi, čeprav bi to moralo biti osnovno vodilo, kadar je to le mogoče.
• Na splošno inšpektorji ugotavljajo, da so ukrepi, ki jih delodajalci praviloma sprejemajo, preveč splošni (npr. opravljanje preiskav delovnega okolja, pregledi in preizkusi delovne opreme, zagotavljanje zdravstvenih pregledov, usposabljanje …), namesto da bi bili natančno opredeljeni in določeni.
• V izjavi o varnosti delodajalci mnogokrat nimajo ocene tveganja in opredeljenih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu za noseče in doječe delavke, imajo pa take delavke in delovna mesta, ki so jim nevarna.
• Delodajalci v oceni tveganja pogosto nimajo označenih delovnih mest, pri katerih delavcem ob jemanju predpisanih zdravil, ki močno vplivajo na psihofizično ravnovesje, delo v času jemanja tega zdravila ni dovoljeno, čeprav se pri njih opravljajo taka dela (vozniki, viličaristi, žerjavisti, delo na višini, upravljavci zahtevnejših strojev itd.)
• Mnogokrat se ne upošteva, da izjava o varnosti ni »načrt bodočih ukrepov in izboljšav«, pač pa operativen in aktualen dokument, ki na podlagi ocenjenih nevarnosti z doslednim upoštevanjem postavljenih ukrepov ob vsakodnevnem delu zagotavlja varno in zdravo delo delavcev.

• Pogosta pomanjkljivost je tudi ta, da v izjavah o varnosti niso natančno opredeljene obveznosti in odgovornosti tako posameznih odgovornih oseb delodajalca kot obveznosti in odgovornosti delavcev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu (organigram odgovornosti) – to onemogoča učinkovito izvajanje vseh predvidenih ukrepov, saj se nosilci teh odgovornosti v takih opredelitvenih ohlapnostih ne prepoznajo.

Med pogosto ugotovljene pomanjkljivosti izjav o varnosti z oceno tveganja je v širšem smislu mogoče šteti tudi to, da delodajalec:

• ni sprejel ukrepov za obvladovanje psihosocialnih tveganj, ni opredelil kršitev v zvezi s tem, ni oblikoval primernih postopkov in organov za razreševanje primerov kršitev in ni predvidel ukrepov za pomoč domnevnim žrtvam,
• ni ustrezno opredelil prepovedi kajenja na delovnih mestih oziroma ni ustrezno določil in označil prostorov, kjer je, če je, kajenje dovoljeno (kadilnice, urejeni zunanji prostori itd.),
• ni opredelil postopkov za ugotavljanje in dokazovanje kršitev oziroma zlorab alkohola in prepovedanih drog,
• ni izdelal in ni sprejel načrta promocije zdravja na delovnem mestu, ni opredelil sredstev za ta namen in ni predvidel načina za spremljanje njenega izvajanja.

Izkušnje iz nadzorov in izdelave, dopolnjevanja in uporabe ocene tveganja in posledično izjave o varnosti kot osrednjega dokumenta, v katerem so vse delodajalčeve najpomembnejše ugotovitve o tveganjih za njegove delavce in ukrepih, ki so bili za odvrnitev nevarnosti sprejeti, nakazujejo na to, da sta varnost in zdravje zaposlenih v zvezi z delom zelo odvisna od tega, koliko se delodajalec sam identificira s problematiko varnosti in zdravja pri delu in kakšno pozornost ji pri svojem delu osebno posveča. Če sta varnost in zdravje pri delu v delodajalčevih delovnih prioritetah visoko postavljena, bo zelo velik tudi njegov motiv za kar najbolj ustrezno oceno tveganja, posledično pa tudi za sodelovanje z najustreznejšimi strokovnjaki in za dobro izdelan splošni akt – izjavo o varnosti. Tako bodo sprejeti tudi najprimernejši in resnično učinkoviti ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev. Dosledno izvajanje sprejetih ukrepov pri vsakodnevnem delu bo za vse zaposlene pri tem delodajalcu potem le še logična posledica.