Kot je bilo na kratko že pojasnjeno, novela ZPP-E na področje delovnih in socialnih sporov ne posega zgolj s spremembami samega ZDSS-1, temveč tudi s spremembami določb ZPP, saj se skladno z 19. členom ZDSS-1 v postopku v delovnih in socialnih sporih uporablja določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače.

Skrbnost strank

O 11. členu ZPP

V splošnih določbah ZPP se najprej nekoliko spreminja besedilo prvega odstavka 11. člena, ki sedaj določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

Z uveljavitvijo novele ZPP-E bo prvi odstavek 11. člena ZPP določal: »Sodišče, stranke in drugi udeleženci si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Vsaka stranka je dolžna v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Sodišče je dolžno onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeleženci v postopku.«

Spremenjena določba po novem izrecno določa, da si morajo ne le sodišče, ampak tudi stranke in drugi udeleženci postopka (npr. pooblaščenci, priče, izvedenci) prizadevati k hitrosti in ekonomičnosti postopka. Poleg tega se s spremembo izrecno določa dolžnost strank, da skrbno in pravočasno uresničujejo svoje pravice (t. i. načelo skrbnosti), navajajo dejstva in predlagajo dokaze, in sicer zato, da bo postopek lahko čim prej izveden.

Navedena sprememba pravzaprav ni novost, saj je Ustavno sodišče že leta 2008 v eni od svojih odločb zapisalo: »Glede na naravo pravdnega postopka je navedeni cilj (tj. pospešitev in koncentracijo postopka) mogoče doseči le ob ustrezni aktivnosti in odgovornosti strank v postopku. Zato je nujno, da zakonska ureditev strankam nalaga obveznost, da s skrbnim in z odgovornim ravnanjem v postopku prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Pretekle izkušnje so namreč pokazale, da brez ustrezne aktivnosti strank tega cilja ni mogoče doseči. Določena mera aktivnosti sodišča (npr. materialno procesno vodstvo) sicer res pripomore tako k vsebinski kvaliteti sodnega varstva kot tudi k pospešitvi in racionalizaciji postopka, vendar je te pozitivne učinke mogoče doseči le ob hkratni ustrezni aktivnosti strank (s pravočasnim in z določnim navajanjem dejstev in dokazov, t. i. substanciranjem dokaznih predlogov ipd.) ter s skrbno pripravo zadeve. Spodbuda strankam, naj bodo aktivne, ne more biti postavljena le kot “prošnja”, saj bi sicer ostala brez učinka, temveč kot zahteva z jasnimi sankcijami.«¹

Pristojnost sodišča

O 17. členu ZPP

17. člen ZPP določa, da če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste.

Novela ZPP-E črta besedno zvezo »iste vrste«.²

Na videz majhna sprememba tretjega odstavka 17. člena ZPP bo imela v praksi za delovne in socialne spore pomemben praktični učinek, saj to pomeni, da bo sodišče po novem ostalo stvarno pristojno ne glede na spremembo okoliščin med pravdo, te vplivajo na določitev pristojnosti, in sicer tudi v primeru, če gre za sodišča različnih vrst.

Iz obrazložitve spremembe te določbe izhaja, da v praksi prihaja do problema glede spremembe (stvarne) pristojnosti med postopkom v delovnih odškodninskih sporih, v katerih sta tožena delodajalec in delodajalčeva zavarovalnica, saj v primerih prenehanja delodajalca ali ugasnitve spora med delavcem in delodajalcem, delovno sodišče za spor med delavcem in zavarovalnico ni več stvarno pristojno, čeprav se predmet spora ne spremeni (tj. odškodninska odgovornost delodajalca, ki je po vsebini delovni spor). Po mnenju predlagatelja je v takih primerih odstopanje zadeve sodišču splošne pristojnosti neracionalno, enako pa velja tudi v morebitnih drugih primerih.³

O 19. členu ZPP

19. člen ZPP govori o stvarni pristojnosti sodišča in določa, da mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Okrožno sodišče se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe, na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim se je izreklo za stvarno pristojno, ni pritožbe.

Spremenjeni 19. člen bo po noveli ZPP-E določal, da mora vsako sodišče med postopkom po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje se lahko po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa na ugovor tožene stranke, ki ga poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. Zoper sklep okrožnega sodišča, s katerim se je izreklo za stvarno pristojno, ni pritožbe.

Glede na spremenjeno besedilo se lahko vsako sodišče prve stopnje (ne več le okrožno sodišče, ampak tudi okrajno in specializirano (delovno) sodišče) po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, pozneje pa samo na ugovor tožene stranke, ki ga mora ta podati najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave.

Vloge

O 105. b členu ZPP

Novela ZPP-E spreminja tudi sedmo poglavje ZPP, ki govori o vlogah.

Tako se med drugim spreminja tudi 105. b člen ZPP, s čimer se besedilo usklajuje s terminologijo na področju elektronskega poslovanja sodišč z drugimi zakoni.⁴

Še veljavni 105. b člen ZPP določa:

»Vloga se vloži v pisni obliki. Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom. Pisna vloga se vloži tako, da se pošlje po pošti, elektronski poti, z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije, izroči neposredno organu ali po osebi, ki opravlja posredovanje vlog kot svojo dejavnost (poslovni ponudnik). Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se pošlje po elektronski poti informacijskemu sistemu. Informacijski sistem vložniku samodejno potrdi prejem vloge.

Vloga se lahko vloži tudi na predpisanem ali drugače pripravljenem obrazcu. Ne glede na določbe drugih predpisov se za obrazce v elektronski obliki zahteva, da imajo enako vsebino kot obrazci, predpisani zgolj v fizični obliki.

Pristojni organ za sodišča vzpostavi enotni informacijski sistem.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše pogoje in način vložitve vlog v elektronski obliki oziroma po elektronski poti, obliko zapisa vloge v elektronski obliki ter organizacijo in delovanje informacijskega sistema.

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko minister, pristojen za pravosodje, določi vloge, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa, overjenega s kvalificiranim potrdilom, in način identifikacije strank v teh primerih.

Overitelji, ki izdajajo kvalificirana potrdila, ki se navezujejo na uradno dodeljene identifikacijske oznake, lahko od državnega organa, ki dodeljuje tako oznako, zahtevajo preveritev pravilnosti take oznake tako, da mu pošljejo podatke o imetniku potrdila ali tretje osebe, na katero se nanašajo podatki v potrdilu in tako oznako ter zahtevajo odgovor organa o ujemanju poslanih podatkov s podatki v uradni evidenci.«

105. b člen ZPP bo po novem določal:

»Vloga je pisna vloga v fizični ali elektronski obliki.

Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (vloga v fizični obliki), ali vloga, ki je v elektronski obliki in je podpisana z elektronskim podpisom, ki je enakovreden lastnoročnemu podpisu (vloga v elektronski obliki279).

Vloga v fizični obliki se vloži tako, da se pošlje po pošti, z uporabo sredstev komunikacijske tehnologije, izroči neposredno organu ali po osebi, ki opravlja posredovanje vlog kot svojo dejavnost.

Vloga v elektronski obliki se vloži tako, da se vloži v informacijski sistem sodstva. Informacijski sistem sodstva vložniku samodejno potrdi prejem vloge.

Vloga se lahko vloži tudi na predpisanem ali drugače pripravljenem obrazcu. Ne glede na določbe drugih predpisov se za obrazce v elektronski obliki zahteva, da imajo enako vsebino kot obrazci, predpisani samo v fizični obliki.

Pristojni organ za sodišča vzpostavi in vzdržuje informacijski sistem e-sodstvo.

Minister, pristojen za pravosodje, predpiše pogoje in način vložitve vlog v elektronski obliki, obliko zapisa vloge v elektronski obliki ter organizacijo in delovanje informacijskega sistema sodstva.

Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena lahko minister, pristojen za pravosodje, določi vloge, ki se lahko vložijo tudi po telefonu ali v elektronski obliki brez elektronskega podpisa, in način identifikacije strank v teh primerih.«

O 109. členu ZPP

109. člen ZPP določa posledice žaljivih vlog. Skladno s tem členom pravdno sodišče po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena ZPP kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kazen, izrečena na ta način, pa ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja.

Novela ZPP-E navedeno besedilo spreminja. Po novem bo tako veljalo, da lahko sodišče tistemu, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, izreče denarno kazen po tretjem in četrtem odstavku 11. člena tega zakona. Denarno kazen bo izrekel sodnik ali senat, ki naj o sporu odloči. Tretji odstavek tega člena bo nadalje določal, da če se žaljiva izjava nanaša na sodnika ali senat in sodnik ali predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s sodnim redom. Če je bila izrečena denarna kazen odvetniku ali odvetniškemu kandidatu, se o tem obvesti odvetniško zbornico. Če je bila izrečena denarna kazen notarju, se o tem obvesti notarsko zbornico. Zadnji odstavek pa ne nazadnje določa še, da denarna kazen, izrečena po tem členu, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja ali prekrška.

To pomeni, da bo sodnik ali senat sam odločal o žaljivi vlogi oz. o sankciji v primeru, da se bo žalitev nanašala na sodišče (sodstvo na splošno), stranko ali drugega udeleženca v postopku. Če pa se bo žaljiva izjava nanašala na (sodečega) sodnika ali senat in sodnik ali predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, pa bo tovrstno kaznovanje odstopljeno drugemu sodniku.

V zvezi s takšno ureditvijo se zastavlja določen pomislek, saj v praksi v številnih primerih ni mogoče razlikovati, na koga se žaljiva izjava nanaša, torej ali zgolj na posameznega oz. na sodečega sodnika ali na celotno sodstvo, saj se tovrstne izjave pogosto prepletajo.

O 112. členu ZPP

112. člen ZPP določa pravila glede pravočasnosti vlog. Novela ZPP-E dodaja nov, četrti odstavek, ki določa, da če je vloga v elektronski obliki vložena s posredovanjem izvajalca elektronskega vlaganja, ki vlogo podpiše z elektronskim časovnim žigom, se šteje čas elektronskega časovnega žiga za trenutek, ko jo je prejel informacijski sistem sodstva.

Še veljavni 112. člen ZPP določa:

»Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče.

Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Če se pošlje vloga po elektronski poti se šteje čas, ko jo je prejel informacijski sistem, za trenutek izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Če se vloga odda v sodni nabiralnik, se šteje čas, ko jo sodni nabiralnik prejme, za trenutek izročitve sodišču, na katerega je naslovljena.

Za osebe, ki so v obvezni vojaški službi, se šteje dan izročitve vloge pristojnemu vojaškemu poveljstvu za dan izročitve sodišču.

Določba petega odstavka tega člena velja tudi za druge osebe, ki službujejo v vojaških enotah oziroma v vojaških zavodih ali štabih v krajih, kjer ni redne pošte.

Za osebo, ki ji je odvzeta prostost, se šteje dan, ko izroči vlogo upravi zapora ali drugega zavoda, v katerem prestaja kazen ali ukrep odvzema prostosti, za dan izročitve sodišču.

Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

Določbe prvega do osmega odstavka tega člena veljajo tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice.«

Nadalje se spreminja tudi osmi odstavek tega člena, ki se je pravzaprav razdelil na dva odstavka, in sicer v novi osmi odstavek in spremenjeni deveti odstavek (prej osmi odstavek), saj zakon po novem predvideva milejše sankcije za vložitev tožbe pred nepristojnim sodiščem.

Osmi odstavek tako po novem določa, da če je bila tožba, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožbo, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno.

Deveti člen pa določa, da če je bila vloga, ki ni tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

To pomeni, da bo po uveljavitvi novele ZPP-E za tožnike veljala ugodnejša ureditev, saj se bo v primeru, ko tožnik sicer tožbo pravočasno vloži, vendar to stori pri nepristojnem sodišču in zato tožba k pristojnemu sodišču prispe šele po izteku roka, takšno tožbo vseeno štela za pravočasno.

Za ostale vloge bo tudi po uveljavitvi novele ZPP-E veljalo enako, kot je veljalo do sedaj.

Vročanje

O členih 132.–150. ZPP

Določbe od 132. do 150. člena ZPP sodijo v enajsto poglavje ZPP, ki ureja vročanje pisanj in pregled spisov. Z novelo ZPP-E je to poglavje v večjem delu posodobljeno in dopolnjeno, nekatere določbe pa so dodane na novo.

Vročanje je procesno dejanje, katerega namen je, da se naslovnika seznani s pisanjem na vnaprej določen način. Bistvo vročanja je v dejanski seznanitvi naslovnika z vsebino pisanja, saj lahko naslovnik le tako ustrezno varuje svojo pravico do izjave, ki je povezana s pravico do sodnega varstva. Namen sprememb in novosti tega poglavja je v pospešitvi in povečanju učinkovitosti sistema vročanja.

V nadaljevanju so glede vročanja predstavljene nekatere najbolj bistvene spremembe.

S spremembo 132. člena ZPP se kot novost uvaja možnost vročanja po varni elektronski poti za tiste osebe, ki imajo v informacijskem sistemu sodstva registriran naslov, še naprej pa se lahko vroča tudi po varni elektronski poti v varen elektronski predal. Sodišče bo vročitev na tak način opravilo na željo stranke. Poleg tega je na novo določeno še, da lahko sodišče tudi brez izražene želje stranke določi, da bo stranki vročalo pisanja po varni elektronski poti, če lahko na podlagi podatkov o stranki, s katerimi sodišče razpolaga, zanesljivo ugotovi, da ima stranka v informacijskem sistemu sodstva že registriran svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti in če stranko o tem vnaprej osebno obvesti.⁵

Z novelo ZPP-E bo izrecno določeno, da se državnim organom, odvetnikom, notarjem, izvršiteljem, stečajnim upraviteljem in drugim osebam, za katere tako določa zakon, vedno vroča po varni elektronski poti. Organi in te osebe morajo v informacijskem sistemu sodstva registrirati svoj varni elektronski predal ali naslov za vročanje po varni elektronski poti.⁶

V zvezi s tem velja izpostaviti še spremenjeni 133. člen ZPP, ki bo po novem določal, da se državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam, podjetnikom posameznikom, odvetnikom in notarjem vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oz. v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu. Tako se pisanja vročajo tudi, kadar so v tem odstavku navedene stranke določile za svojega pooblaščenca osebo, ki je njihov delavec.

Na novo je uveden 132. a člen ZPP, skladno s katerim vročanje vabil na narok ni potrebno, če je sodišče na prejšnjem naroku v tej isti zadevi osebo, ki je pred sodiščem, ustno povabilo na naslednji narok in jo tudi poučilo o posledicah, če ne bi prišla. Tako opravljeno vabilo se zapiše v zapisniku naroka in se šteje, da je vabilo s tem vročeno.

Poleg tega se spreminjajo tudi pravila glede časa in kraja vročanja (139. do 139. b člen ZPP). Na novo je na primer določeno, da lahko sodišče odvetnikom naloži obvezno neposredno medsebojno vročanje, novost pa je tudi pravica stranke, da določi, da se ji pisanje vroča v poštni predal.⁷

Poleg tega bo pomembno novost prinesel tudi na novo dodan sedmi odstavek 142. člena ZPP, ki določa, da uslužbenec pošte ob dvigu pisanja preveri, ali naslovnika na pošti čaka še kakšno sodno pisanje – in če ga, uslužbenec pošte v takem primeru naslovniku izroči vsa sodna pisanja, ki se jih vroča osebno. Če naslovnik teh drugih pisanj ne bo želel sprejeti, pa se bo štelo, da je odklonil sprejem pisanja.

Poleg še nekaterih drugih sprememb glede vročanja, je v zvezi s tem ne nazadnje treba izpostaviti še spremembo 143. člena ZPP, ki določa pravila vročanja v primeru neznanega naslova naslovnika, ki je fizična oseba. Skladno z novo ureditvijo bo tako vročevalec v primeru, če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu pisanje vroči, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravilo vročitev, oz. je naslovnik neznan ali se je preselil, in če vročevalec izve za njegov novi naslov, vročevalec sam preposlal pisanje na ta naslov in o tem obvestil sodišče. Če to ne bo mogoče, bo sodišče samo, z neposrednim vpogledom v centralni register prebivalstva pridobilo podatek o naslovu prebivališča naslovnika oz. vpogledalo v register Zavoda za zdravstveno zavarovanje o naslovu delodajalca naslovnika. Če vročitev ne bo mogoča ali uspešna na nobenega od navedenih načinov, bo sodišče pozvalo nasprotno stranko, naj v določenem roku sporoči naslov prebivališča naslovnika, če zanj ve, sodišče pa bo hkrati predlagalo še izvedbo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ali opravilo poizvedbe.

Stroški postopka

O 163. členu ZPP

163. člen ZPP govori o povrnitvi stroškov postopka.⁸ Z novelo ZPP-E se nekoliko spreminjata drugi in četrti odstavek tega člena.

O povrnitvi stroškov sodišče še naprej odloča na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, pri čemer mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Na novo pa je v drugem odstavku tega člena določeno, da če je stranka zahtevala povrnitev stroškov v več vlogah oz. ustno na več narokih, ji sodišče lahko naloži, da v določenem roku v eni vlogi opredeljeno navede vse stroške, za katere zahteva povračilo. Če stranka ne ravna skladno s takšnim pozivom sodišča, pa je kot sankcija določeno, da se šteje, da je njena zahteva za povrnitev stroškov umaknjena.

Sodišče o zahtevku za povrnitev stroškov še naprej odloča v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

Na novo pa je v četrtem odstavku določeno, da lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le o tem, katera stranka prevzema stroške postopka in v kakšnem deležu. Sklep o višini stroškov se v takem primeru izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Poleg tega lahko sklep o višini stroškov po novem izda tudi strokovni sodelavec ali sodniški pomočnik. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, o kateri odloča višje sodišče, ki pa ne zadrži izvršitve.

Z navedeno spremembo se nekoliko olajšuje delo sodišča glede stroškov.

Tožba

O 180. in 180. a členu ZPP

180. člen ZPP določa obvezne sestavine tožbe.⁹ Z novelo ZPP-E se ta člen nekoliko spreminja, saj so po novem obvezna sestavina tožbe tudi identifikacijski podatki strank iz 180. a člena ZPP. Zadnji je z novelo ZPP-E uveden na novo.

Po uveljavitvi novele ZPP-E bo tožba, enako kot do sedaj, morala obsegati:

• določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev,
• dejstva, na katera tožnik opira zahtevek,
• dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavlja, in
• druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen).¹⁰

Z novelo ZPP-E pa je na novo določeno, da mora tožba vsebovati tudi identifikacijske podatke strank iz 180. a člena ZPP, določena posebnost pa velja, če je toženec fizična oseba.¹¹

Tako so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, naslednji:

1. osebno ime in naslov prebivališča ter

2. EMŠO, če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva; davčna številka, če je stranka, ki ni vpisana v centralni register prebivalstva, vpisana v davčni register; rojstni datum, če stranka ni vpisana ne v centralni register prebivalstva, ne v davčni register.

Za stranko, ki je pravna oseba, so identifikacijski podatki naslednji:

1. firma ali ime, sedež in poslovni naslov ter

2. matična ali davčna številka, če ima pravna oseba sedež v RS.

Za stranko, ki je podjetnik ali zasebnik,¹² so identifikacijski podatki naslednji:

1. osebno ime, firma, sedež in poslovni naslov ter

2. matična ali davčna številka, če je registriran v RS.

O 182. a členu ZPP

Novela ZPP-E z novim 182. a členom uvaja institut t. i. stopničaste tožbe.

182. a člen določa:

»Tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom.

Stranka drugi zahtevek določno opredeli ter navede dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku.«

Stopničasta tožba je prevzeta po zgledu tujih pravnih redov, iz obrazložitve predloga zakona pa izhaja: »Stopničaste tožbe so namenjene reševanju problematike asimetrije informacij med strankami v primerih, ko ima stranka že po materialnem pravu zahtevek na predložitev listin, položitev računa, vpogled v listine ali drug zahtevek na razkritje podatkov, bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi zakona. Pravna podlaga za razkritje informacij je lahko torej zakonska […] ali pogodbena.

Če se torej na podlagi civilnopravnih predpisov s tožbo zahteva razkritje določene informacije ali listine, npr. položitev računa (771., 797. člen OZ, 113. člen ZGD-1), […] in je s to tožbo povezana tudi tožba na izročitev tega, kar dolguje toženec na podlagi temeljnega pravnega razmerja med strankama, si lahko tožnik pridrži določitev višine dajatvenega tožbenega zahtevka in njegovo substanciranje, dokler informacije niso razkrite ali listine položene.

[…] Stranka je že do zdaj lahko hkrati postavila zahtevek na izročitev listin, za katere je imela materialnopravno podlago, in zahtevek na izročitev tistega, kar ji nasprotna stranka na podlagi istega materialnopravnega razmerja dolguje. Vendar je moral tožnik drugi tožbeni zahtevek v skladu s 180. členom ZPP konkretizirati, kar pomeni, da je moral navesti določen zahtevek (pri denarnih zahtevkih je moral navesti njegovo višino), dejstva, na katera opira zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Pomanjkljivost take ureditve je, da je moral tožnik drugi tožbeni zahtevek navesti »na pamet«, ne da bi vedel, ali je utemeljen ali ne.« ¹³

S stopničasto tožbo tožnik torej uveljavlja dva zahtevka, in sicer s prvim zahteva pridobitev dejstev ali dokazov (npr. razkritje informacij, izročitev listine), z drugim zahtevkom pa uveljavlja nek denarni zahtevek (npr. odškodnino). Če tožnik drugega zahtevka ne more konkretizirati brez informacij, ki jih pridobi s pomočjo prvega zahtevka, si lahko konkretizacijo drugega zahtevka s stopničasto tožbo pridrži za kasneje, in sicer za čas po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku, saj se bo šele takrat seznanil z dejstvi in dokazi, ki jih potrebuje za konkretizacijo drugega zahtevka.

Prekinitve postopka in svetovalno mnenje Vrhovnega sodišča

O 205. in 206. členu ZPP

205. člen ZPP določa primere, v katerih se postopek prekine.¹⁴ Z novelo ZPP-E se bo spremenilo četrto točko prvega odstavka tega člena. Po novem bo določeno, da se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, razen v primeru osebnega stečaja, če je predmet spora zahtevek, ki ne more vplivati na obseg stečajne mase.

Spreminja pa se tudi 206. člen ZPP, ki določa primere, v katerih sodišče odredi prekinitev postopka.¹⁵ Po novem bo sodišče to lahko storilo še v dveh primerih, in sicer če se je začel postopek za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti stranki, ter tudi na predlog strank, ki soglašajo, da se opravi poskus alternativne rešitve spora. V zadnjem primeru bo sodišče po novem lahko odredilo prekinitev postopka za največ tri mesece.

Prekinitev postopka pa bo po novem mogoča še v enem primeru, in sicer takrat, ko sodišče ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. V tem primeru lahko sodišče predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo t. i. svetovalnega mnenja.

V predlogu za izdajo svetovalnega mnenja bo sodišče moralo navesti dejansko in pravno ozadje zadeve, Vrhovno sodišče pa bo odločilo, ali je predlog sploh dopusten, pri čemer za zavrnitev predloga za izdajo svetovalnega mnenja zadostuje splošno sklicevanje na neobstoj pogojev in zoper tak sklep tudi ni pritožbe. Sodišče da lahko strankam tudi možnost, da se o nameravani prekinitvi postopka zaradi predloga za izdajo svetovalnega mnenja tudi izjavita. Če Vrhovno sodišče predloga ne zavrne, potem s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila, pri čemer pa svetovalno mnenje ni zavezujoče.

Izdajanje svetovalnih mnenj je za naš pravni sistem popolna novost. Iz obrazložitve predloga zakona izhaja, da gre za ukrep pospešitve postopka in krepitve pravne varnosti, saj bo Vrhovno sodišče imelo več možnosti za zagotavljanje večje usklajenosti sodne prakse.

V teoriji lahko zasledimo stališča, da je izdajanje svetovalnih mnenj s strani Vrhovnega sodišča celo neustavno ter da je v praksi, čeprav svetovalna mnenja niso zavezujoča, nerealno pričakovati, da bo sodišče prve stopnje, ki bo za svetovalno mnenje zaprosilo Vrhovno sodišče, nato odločilo v nasprotju s takšnim mnenjem.¹⁶ Kako se bo določba izvajala v praksi, bo pokazal čas.

Uporaba dokazov iz drugega postopka

O 219. a členu ZPP

Novela ZPP-E v poglavje o dokaznem postopku dodaja nov 219. a člen, ki ureja možnost uporabe dokaza, ki je bil izveden v drugem sodnem postopku in ki določa:

»Če je bil dokaz, ki ga je predlagala stranka, že izveden v kakšnem drugem sodnem postopku, lahko sodišče na predlog stranke kot dokazno sredstvo uporabi zapisnik ali pisno izvedensko mnenje iz drugega sodnega postopka:

1. če stranki temu ne nasprotujeta ali

2. če sta bili obe stranki udeleženi v drugem sodnem postopku in dokaza ni bilo mogoče več izvesti.«

Poslovne skrivnosti

O 219. b členu ZPP

Pomembna in potrebna novost, ki jo prinaša novela ZPP-E, je ureditev področja varovanja poslovnih skrivnosti.

Na novo uveden 219. b člen določa:

»Sodišče lahko na predlog stranke s sklepom naloži nasprotni stranki, da razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost, če presodi, da njihovo razkritje zaradi zagotovitve pravice do sodnega varstva stranke objektivno prevlada nad interesom nasprotne stranke po varovanju teh podatkov kot poslovne skrivnosti.

Sodišče lahko glede na okoliščine primera in ob upoštevanju sorazmernosti posega naloži stranki razkritje poslovnih skrivnosti na način, da:

• pripravi in predloži različice listin, na katerih so prekriti deli, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, če oceni, da celotno razkritje listin ni nujno;
• omogoči izvedencu ali tretji osebi, ki jo sporazumno določita obe stranki, da pregleda listine ali predmete, ki vsebujejo poslovne skrivnosti, sodišče pa da navodila izvedencem ali tretji osebi za pripravo povzetkov v obliki, ki ne vsebuje poslovnih skrivnosti;
• v celoti razkrije podatke, ki so poslovna skrivnost.

Sodišče presodi po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, kakšnega pomena je to, da stranka noče ugoditi sklepu iz prvega odstavka tega člena.

Dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti nosi stranka, ki to zatrjuje.«

Sodišče bo po novem moralo tehtati med pravico oz. interesom ene stranke do sodnega varstva in pravico oz. interesom druge stranke po varovanju podatkov kot poslovne skrivnosti.

V zvezi s tajnimi podatki se z novelo ZPP-E uvaja tudi novo, štiriindvajseto a) poglavje z naslovom »Ravnanje z vlogami, dokazi in odločbami, ki vsebujejo tajne podatke«, ki obsega določbe od 332. a do 332. d člena.

332.a člen ZPP:

»Če vloga ali dokaz vsebuje podatke, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni s stopnjo tajnosti (v nadaljnjem besedilu: tajni podatki), postopa sodišče, razen če ta zakon določa drugače, v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke.«

332.b člen ZPP:

»Če vloga stranke vsebuje tajne podatke, mora stranka del vloge, ki vsebuje tajne podatke, ločiti od dela vloge, ki ne vsebuje tajnih podatkov, in ga pripeti vlogi v zaprti ovojnici, iz katere ni razvidno, da so v njej tajni podatki.

Enako velja za listinske dokaze, ki jih stranka priloži vlogi.

Če stranka ne ravna v skladu s prejšnjima odstavkoma, se vloga stranke šteje za nepopolno, sodišče pa vlogo ali listino, ki vsebujejo tajne podatke, zapre v ovojnico, iz katere ni razvidno, da so v njej tajni podatki.

Sodišče vloge in listine, ki vsebujejo tajne podatke, hrani in dopusti vpogled vanje pod pogoji iz 332.c in 332.č člena tega zakona.«

332. c člen ZPP:

»Sodišče s sklepom odloči, ali se dopusti vpogled v vloge in listine, ki so jih stranke priložile vlogam, ter ali se izvedejo dokazi, ki vsebujejo tajne podatke.

Sodišče odloči na podlagi skrbne presoje interesov po spoštovanju poštenega sodnega postopka in po varstvu tajnih podatkov. Pri tem upošteva pomen navedb in vsebine listine za postopek in lastnost ter občutljivost tajnega podatka, težo in pomen materialnih pravic, o katerih teče spor, ter ali bi razkritje tajnega podatka lahko ogrozilo delovanje organa ali nacionalno varnost.

Če sodišče dopusti vpogled v vlogo ali listino, lahko glede na okoliščine primera in ob upoštevanju sorazmernosti posega naloži stranki, da pripravi in predloži različice vlog ali listin, na katerih so prekriti posamezni deli, ki vsebujejo tajne podatke, če oceni, da celotno razkritje vlog ali listin ni nujno.

Sodišče s sklepom določi tudi kraj in način seznanitve z vlogami in listinami, ki vsebujejo tajne podatke, ter stranke opozori, da morajo podatke varovati v skladu z določbami zakona, ki ureja tajne podatke, in na posledice razkritja in njihovo odgovornost v primeru razkritja teh podatkov.

Zoper sklep sodišča po tem členu ni posebne pritožbe.«

332. č člen:

»Sodišče hrani vloge, listine in druge dele spisa, ki vsebujejo tajne podatke, in strankam zagotovi vpogled vanje v prostorih sodišča, ki izpolnjujejo varnostne pogoje, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke.

Če prostori sodišča ne izpolnjujejo varnostnih pogojev, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke, lahko sodnik odloči, da se vloge, listine in drugi deli spisa hranijo in vpogledajo v prostorih drugega sodišča na področju posameznega okrožja, ki izpolnjujejo varnostne pogoje.

Sodnik lahko odloči, da glede na stopnjo varovanja tajnih podatkov in težav z zagotavljanjem primernih varnostnih pogojev dopusti vpogled v vloge, listine in druge dele spisa, ki vsebujejo tajne podatke, v prostorih sodišča, ki ne izpolnjujejo varnostnih pogojev, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke, ob uvedbi dodatnih varnostnih ukrepov.

Ne glede na določbe zakona, ki ureja tajne podatke, se lahko stranke seznanijo s tajnimi podatki na glavni obravnavi ob navzočnosti sodnika in uvedbi dodatnih varnostnih ukrepov.

Prepis vlog ali dela vlog, listin in drugih delov spisa, ki vsebujejo tajne podatke, ni dovoljen, razen pod pogoji, kot jih določa zakon, ki ureja tajne podatke.

Vpogled v vloge in listine, ki vsebujejo tajne podatke, se v skladu s pogoji iz prejšnjih odstavkov lahko dopusti tudi izvedencem, cenilcem, tolmačem in mediatorjem, če je seznanitev s to vsebino nujna za opravo njihovega dela ter jih sodišče opozori, da morajo podatke varovati v skladu z določbami zakona, ki ureja tajne podatke, in na posledice in njihovo odgovornost v primeru razkritja teh podatkov.«

332. d člen:

»Sodba, ki vsebuje tajne podatke, se lahko vroči strankam in pooblaščencem v skladu s predpisi, ki urejajo tajne podatke.

Sodišče lahko ne glede na prejšnji odstavek vroči strankam sodbo z obrazložitvijo, ki ne vsebuje tajnih podatkov, in jo seznani, da lahko v pritožbenem roku vpogleda v sodbo z obrazložitvijo, ki vsebuje tajne podatke, na sodišču pod pogoji iz 332.c in 332.č člena tega zakona.«

Uvedba novih pravil glede ravnanja s tajnimi podatki je posledica odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-134/10-28 z dne 24. 10. 2013, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZPP v neskladju z Ustavo RS, in sicer zaradi protiustavne pravne praznine, ki se nanaša na odsotnost (specialne) ureditve dostopa in ravnanja z vlogami in listinami, ki vsebujejo tajne podatke.

Branje listin

O 226. členu ZPP

Novela ZPP-E v 226. člen dodaja nov šesti odstavek, ki določa, da se listine na naroku prebere le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za primerno.

Tudi ta določba zasleduje cilj pospešitve in racionalizacije postopka, saj bo po novem izrecno določeno, da listin, razen v določenih primerih, ni treba brati.

Edicijska dolžnost

O 227. in 228. členu ZPP

V 227. in 228. členu ZPP sta urejeni edicijska dolžnost predložitve listine nasprotne stranke in drugih oseb (tj. oseb, ki niso stranke predmetnega postopka). Novela ZPP-E obe določbi nekoliko spreminja in edicijsko dolžnost zaostruje.

Spremenjen 227. člen ZPP bo po novem v prvem odstavku določal, da če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, lahko sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, naj listino predloži, in ji za to določi rok. Na novo je dodano, kaj mora tak predlog vsebovati, in sicer označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, ki se bo z listino dokazovalo, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki.

Do sedaj stranka ni smela odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb ali če je šlo za listino, ki jo je morala po zakonu izročiti ali pokazati, ali če je listina po vsebini veljala za skupno za obe stranki. Po novem stranka ne sme odreči predložitve listine tudi v primeru, če gre za listino, ki jo mora izročiti ali pokazati na podlagi pravnega posla. Novost pa je tudi v tem, da stranka ne sme več odreči predložitve listine, čeprav bi s tem sebe spravila v hudo sramoto ali precejšnjo premoženjsko škodo.

Poleg tega novela ZPP-E določa drugačne posledice za primer, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej. Po veljavni ureditvi je sankcija za tak primer v tem, da se dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, šteje za dokazano.

Po novem je sankcija drugačna, saj sodišče po novem v takem primeru lahko šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka.

Novela ZPP-E glede edicijske dolžnosti nadalje spreminja tudi prvi odstavek 228. člena ZPP, ki določa obveznost tretje osebe, da izroči listine.¹⁷ Prvi odstavek 228. člena ZPP bo z uveljavitvijo novele ZPP-E tako določal:

»Sodišče sme na predlog stranke drugi osebi naložiti, naj predloži listino. Predlog stranke mora vsebovati označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, ki se bo z listino dokazovalo, čim bolj natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi osebi. Glede pravice druge osebe, da odreče predložitev listine, veljajo smiselno določbe 230. do 234. člena tega zakona.«

To pomeni, da se tudi obveznost tretjih oseb po izročitvi listin širi, s čimer se krepi načelo materialne resnice.

Samostojni dokazni postopek z izvedencem

O 268. a členu ZPP

Z novelo ZPP-E se v postopek z novim 268. a členom uvaja t. i. samostojni dokazni postopek z izvedencem. Navedeni člen določa:

»Pred pravdo lahko sodišče na predlog stranke izvedencu naloži izdelavo izvida in mnenja, če lahko ugotovitve izvedenca služijo izognitvi pravnemu sporu, in sicer da izvedenec ugotovi:

• stanje osebe oziroma stanje ali vrednost stvari,
• vzrok škode oziroma napak stvari,
• ukrepe za odpravo škode oziroma napak stvari.

Glede vprašanj, ki v tem členu niso urejena, se smiselno uporabljajo določbe 265. do 268. člena tega zakona in določba 167. člena tega zakona.

Sodišče lahko v pravdnem postopku le pod pogoji iz 254. člena tega zakona postavi istega ali novega izvedenca, če je bil dokaz z izvedencem izveden skladno s tem členom.«

S tem členom se v naš pravni red uvaja novost, skladno s katero lahko sodišče postavi izvedenca še pred pravdo. Pomembno je, da bo izvedenca v tem primeru postavilo sodišče, zato je te primere nujno razlikovati od t. i. zasebnih izvedenskih mnenj, ki nimajo enake dokazne moči kot »pravi« dokaz z izvedencem, ki ga postavi sodišče.

Iz obrazložitve predloga zakona v zvezi s tem institutom izhaja: »Gre za predpravdno izvajanje dokazov (in tako pridobitev relevantnih informacij), ki se uporablja za to, da do nekaterih pravd ne bi prišlo v primerih, ko je med strankama sporno dejansko stanje. Če pa bi do pravd prišlo, bi se stranki lažje poravnali v zgodnji fazi postopka, poleg tega pa bi tožnik lažje ocenil višino tožbenega zahtevka ter se tudi v pravdi pozneje skliceval na ugotovitve izvedenca«¹⁸

Priprave za glavno obravnavo

O 269. členu ZPP

269. člen ZPP spada v dvajseto poglavje, ki določa pravila glede priprav za glavno obravnavo.

Priprave za glavno obravnavo se opravi po prejemu tožbe, obsegajo preizkus tožbe, vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora, po novem pa tudi razpis pripravljalnega naroka in enako kot do sedaj še razpis glavne obravnave.

Navedeni člen prinaša zanimivo spremembo z dopolnitvijo četrtega odstavka tega člena, ki določa, da lahko stranke med pripravami za glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navedejo dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati.

Po novem pa je navedeni člen dopolnjen z naslednjim besedilom: »Brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva.«

Ob tem je treba upoštevati še spremenjeni četrti odstavek 286. a člena ZPP, ki po novem določa, da lahko stranka tudi brez poziva sodišča predloži pripravljalne vloge, in sicer po pripravljalnem naroku.

V teoriji se je že izoblikovalo mnenje, da bo v zvezi z razmerjem med tema dvema določbama prevladalo stališče, da bo število na lastno pobudo poslanih pripravljalnih vlog omejeno le na čas pred pripravljalnim narokom, v času med pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo pa ta omejitev ne bo veljala in bodo stranke lahko poslale neomejeno število pripravljalnih vlog.¹⁹ To pa bo v praksi pomenilo, da bodo stranke omejene v številu pripravljalnih vlog le v primeru, če bo sodišče pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo opravilo skupaj.

Pripravljalni narok in program vodenja postopka

O 279. c in 279. č členu ZPP

Novela ZPP-E črta določbe 305. a do 305. c člen ZPP, saj ukinja poravnalni narok, namesto njega pa uvaja pripravljalni narok, ki bo po novem urejen v 279. c in 279. č členu ZPP.

Glede pripravljalnega naroka 279. c člen določa:

»Sodišče po prejemu odgovora na tožbo razpiše pripravljalni narok, na katerem s strankami odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, da stranke dopolnijo svoje trditve in pravna naziranja ter predlagajo nadaljnje dokaze, se o njih izjavijo ter si prizadevajo skleniti sodno poravnavo. Pripravljalni narok je namenjen tudi izdelavi programa vodenja postopka v skladu z 279.č členom tega zakona.

V vabilu na pripravljalni narok sodišče stranki opozori na posledice izostanka strank (282. člen) in da bo tožniku v primeru sklenjene sodne poravnave vrnilo del sodne takse za tožbo v skladu z določbami zakona, ki ureja sodne takse.

Pripravljalni narok je treba določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj 30 dni od prejema vabila.

Na pripravljalnem naroku se lahko odloča o procesnih ugovorih strank.

Če se pripravljalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave, lahko sodišče takoj začne glavno obravnavo, če stranki s tem soglašata ali če je vabilo na pripravljalni narok vročilo hkrati z vabilom na glavno obravnavo, v katerem je stranke izrecno opozorilo, da bo v primeru, če stranki na pripravljalnem naroku ne bosta sklenili sodne poravnave, takoj začelo glavno obravnavo.

Na zahtevo sodišča se mora stranka pripravljalnega naroka udeležiti osebno in osebno odgovarjati na vprašanja sodišča.

Na delu pripravljalnega naroka, ki se nanaša na sklepanje sodne poravnave, je javnost izključena.«

279. č člen ureja program vodenja postopka:

»Predsednik senata na pripravljalnem naroku po razpravi s strankama izdela program vodenja postopka, ki vsebuje zlasti:

• pravno podlago, ki jo sodišče šteje za relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku glede na podane navedbe strank;
• dokazni sklep glede dokazov, ki sta jih stranki že predlagali;
• število ali datume narokov za glavno obravnavo, na katerih bo sodišče izvajalo dokaze, če je to mogoče.

Pri oblikovanju vsebine in obsega programa vodenja postopka se upošteva zapletenost zadeve glede pravnih ali dejanskih vprašanj.

Če program vodenja postopka vsebuje datume narokov za glavno obravnavo, se s seznanitvijo strank s programom štejejo vabila za udeležbo na naroke za vročena. Sodišče stranke opozori na posledice iz 282. člena tega zakona.

Predsednik senata ni vezan na program vodenja postopka in ga lahko tekom postopka spremeni ali dopolni.«

Čeprav je pripravljalni narok novost, njegova uvedba namesto poravnalnega naroka v praksi ne prinaša velikih sprememb, saj je tudi poravnalni narok bil namenjen pripravam na glavno obravnavo, poleg tega pa je velika večina določb glede poravnalnega naroka prenesena v druge določbe ZPP.

Izpostaviti velja, da se lahko že na pripravljalnem naroku odloča o procesnih ugovorih strank in da ga mora sodišče določiti tako, da imajo stranke dovolj časa, da se nanj pripravijo, in sicer najmanj 30 dni od prejema vabila. Poleg tega je pripravljalni narok namenjen tudi izdelavi programa vodenja postopka. Program vodenja postopka glede na predstavljeno določbo izdela sodnik na pripravljalnem naroku po razpravi s strankama in naj bi v praksi pomagal tako sodniku kot strankam, se pa lahko med postopkom tudi spremeni ali dopolni.

Kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, naj bi pripravljalni narok in izdelava programa vodenja postopka pripomogla k predvidljivosti in koncentraciji postopka.

Ugovor pobota ali zastaranja

O 286. členu ZPP

286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.²⁰ Z novelo ZPP-E pa je na novo določeno, da to velja tudi za uveljavljanje ugovorov zaradi pobota in zastaranja.

Poleg tega bodo z uveljavitvijo novele ZPP-E stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajale nova dejstva, predlagale nove dokaze in uveljavljale ugovore zaradi pobotanja in zastaranja, vendar pod pogojem, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Dejstev, dokazov in ugovora zaradi pobota in zastaranja, navedenih ali uveljavljanih v nasprotju z drugim do tretjim odstavkom tega člena, pa se ne upošteva.

Zaključne besede strank

O 291. členu ZPP

Novela ZPP-E spreminja 291. člen, saj imajo stranke po novem možnost podati zaključne besede. Ko namreč senat misli, da je zadeva zrela za odločitev, da predsednik senata po novem strankama možnost, da podata zaključne besede, pri čemer se beseda sme omejiti na nek določen čas. Najprej govori tožnik.

Stranka v zaključni besedi poda presojo dokazov, izvedenih na glavni obravnavi in razloži svoje sklepe o dejstvih, ki so pomembni za odločitev. Po podanih zaključnih besedah predsednik senata naznani konec glavne obravnave, nato pa se senat umakne na posvetovanje in glasovanje, da izda odločbo.

Vmesna sodba o neutemeljenosti ugovora zastaranja

O 315. a členu ZPP

315. a člen ZPP uvaja nov institut, in sicer vmesno sodbo o neutemeljenosti ugovora zastaranja.

Po novem bo sodišče lahko z vmesno sodbo odločilo o neutemeljenosti ugovora zastaranja in počakalo z obravnavanjem tožbenega zahtevka, vse dokler vmesna sodba ne bo postala pravnomočna.

Kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, naj bi ta institut omogočal racionalizacijo postopka, in sicer predvsem v primerih, ko je sporno (oz. mejno), ali je tožbeni zahtevek zastaral ali ne, saj se tako prepreči, da bi prišlo do zamudnega in nepotrebnega izvajanja dokazov. Če pa sodišče meni, da je ugovor zastaranja utemeljen, vmesne sodbe ne bo izdalo, ampak bo s končno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek.²¹

Izdaja in razglasitev sodbe

O 321. in 323. členu ZPP

Novela ZPP-E prinaša novosti tudi glede razglasitve in izdaje sodbe.

321. člen ZPP določa,²² da se sodbo izda in razglasi ustno, in sicer po koncu glavne obravnave, le v bolj zapletenih zadevah pa se sodbo izda pisno. V praksi so primeri, ko sodišče ustno razglasi sodbo, izjemno redki, sodišča pa torej večino sodb izdajo pisno.

Novela ZPP-E dopolnjuje drugi odstavek 321. člena in dodaja, da če sodišče po končani glavni obravnavi ne more (ustno) izdati sodbe še isti dan, odloži izdajo in razglasitev sodbe za največ osem dni ter določi, kdaj in kje bo razglašena.

V povezavi s to določbo moramo upoštevati še spremenjen 323. člen ZPP,²³ ki bo po uveljavitvi novele ZPP-E v določal:

»Sodba mora biti pisno izdelana najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Izvirnik sodbe, ki se izda v fizični obliki, lastnoročno podpiše predsednik senata.

Sodbo, ki se izda v elektronski obliki, podpiše predsednik senata s svojim elektronskim podpisom.

Sodba se strankam vroči v overjenem prepisu ali elektronski obliki.

Če je sodišče izdalo in razglasilo sodbo skladno z drugim odstavkom 321. člena tega zakona, lahko v osmih dneh od razglasitve izdela pisno sodbo s skrajšano obrazložitvijo.

Sodba s skrajšano obrazložitvijo vsebuje samo navedbo zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, ter pravni pouk o pritožbi. V pravnem pouku o pritožbi sodišče pouči stranko o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe, roku za napoved pritožbe, pri katerem sodišču se napoved pritožbe vloži in jo opozori na posledice neplačila sodne takse za napoved pritožbe. Prav tako jo pouči, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena tega zakona izdelana, če bo napovedala pritožbo, in da bo lahko vložila pritožbo zoper to sodbo.

Stranka mora napovedati pritožbo v osmih dneh od prejema sodbe iz prejšnjega odstavka.

Če stranka napove pritožbo v roku iz prejšnjega odstavka, lahko vloži pritožbo zoper sodbo, ki vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena tega zakona. Rok za vložitev pritožbe začne teči od vročitve prepisa te sodbe.

Sodba iz prejšnjega odstavka mora biti pisno izdelana v 15 dneh od plačila sodne takse za napoved pritožbe.

Stranka, ki je napovedala pritožbo, lahko umakne napoved pritožbe, dokler ji ni vročen prepis sodbe z obrazložitvijo iz četrtega odstavka 324. člena tega zakona. Umika napovedi pritožbe ni mogoče preklicati.

Zoper sodbo se lahko pritoži samo stranka, ki je napovedala pritožbo.

V zadevi, v kateri je ena stranka napovedala pritožbo, se prepis sodbe z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena tega zakona vroči tudi nasprotni stranki.«

Navedene spremembe naj bi spodbujale sodišča k ustnemu razglašanju sodb, ki ga sedaj v praksi tako rekoč ni. Sodniki naj bi bili bolj motivirani k ustnemu razglašanju sodb zato, ker bodo v tem primeru lahko napisali sodbo s skrajšano obrazložitvijo, sodbo z »običajno« oz. dolgo obrazložitvijo pa samo v primeru, če bo stranka napovedala pritožbo.

Poprava sodbe

O 328. členu ZPP

Tako kot je veljalo do sedaj, lahko predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa.

Če se izvirnik ali prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe, se vroči strankam popravljene prepise sodbe s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis. V takšnem primeru teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen popravljeni prepis sodbe.

Sodišče lahko še vedno o popravi sodbe odloči brez zaslišanja strank.

Novost, ki jo prinaša novela ZPP-E, je v na novo dodanem petem odstavku tega člena, ki po novem določa, da lahko popravo sodbe sodišču prve stopnje naloži tudi višje sodišče.

Pritožba

333. in 344. člen ZPP

Kot je bilo že pojasnjeno, se rok za pritožbo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, z novelo ZPP-E podaljšuje s 15 na 30 dni (333. člen ZPP), v meničnih in čekovnih sporih pa se rok za pritožbo podaljšuje z osem na 15 dni.

Novela ZPP-E spreminja tudi 344. člen, ki določa rok za odgovor na pritožbo, ki po še veljavnem besedilu ZPP znaša 15 dni od prejema pritožbe, po novem pa se odgovor na pritožbo lahko vloži pri sodišču prve stopnje v enakem roku, kot je določen za vložitev pritožbe.

Ob tem je v delovnih in socialnih sporih treba upoštevati zlasti 41.²⁴ in 52. člen ZDSS-1.²⁵

V individualnih delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja je glede na specialno ureditev v ZDSS-1 določen 15-dnevni rok za odgovor na tožbo in 15-dnevni rok za pritožbo. V kolektivnih delovnih sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju pa je rok za pritožbo tri dni.

Ker se z novelo ZPP-E spreminja rok za odgovor na pritožbo, ki je po novem enak roku za vložitev pritožbe, to pomeni, da bo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja rok za odgovor na pritožbo 15 dni, v kolektivnih delovnih sporih o sodelovanju delavcev pri upravljanju tri dni, v preostalih sporih pa 30 dni.

O 337. členu ZPP

Posledica spremenjene ureditve postopka na prvi stopnji se odraža v dopolnjenem tretjem odstavku 337. člena ZPP, ki v sedaj veljavnem besedilu določa, da se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi.

Po novem bo enako veljalo tudi za ugovor zastaranja, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje.

O 339. členu ZPP

339. člen ZPP ureja pravila glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Navedeni člen v drugem odstavku nadalje določa primere (teh je 15), v katerih je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana. Novela ZPP-E posega v 4. točko drugega odstavka, ki v še veljavnem besedilu določa, da je kršitev podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno.

Po novem se ta točka spreminja in določa, da je bistvena kršitev vselej podana, če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno.

Sprememba bo v praksi pomembna zaradi razmerja med delovnimi sodišči in sodišči splošne pristojnosti, saj po novem ne gre več za absolutno bistveno kršitev, če bi v zadevi moralo odločiti sodišče druge vrste.²⁶

O 343. a členu ZPP

Novela ZPP-E z novim 343. a členom prinaša novost v postopek s pritožbo, saj bo lahko sodišče prve stopnje po novem v primeru, če bo predsednik senata sodišča prve stopnje ugotovil, da je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena ter ob tem ocenil, da je podana bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo stranka uveljavlja v pritožbi, samo izdalo novo sodbo, ki bo nadomestila sodbo, ki se s pritožbo izpodbija in s katero se odpravi to kršitev. V drugem odstavku tega člena pa je določeno še, da ima stranka zoper novo sodbo pravico do pritožbe. Ko sodišče prejme to pritožbo, se določbe prvega odstavka tega člena ne uporablja.

Kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona je namen te določbe v tem, da sodišče prve stopnje v primeru, da gre za kršitev iz 14.²⁷ in 15.²⁸ točke drugega odstavka 339. člena ZPP, samo odpravi pomanjkljivost in izda novo sodbo, s katero nadomesti prejšnjo. Gre za posebno vrsto poprave sodbe.²⁹

O 347. členu ZPP

347. člen ZPP se z novelo ZPP-E nekoliko dopolnjuje,³⁰ saj se dodaja nov šesti odstavek, ki določa, da lahko po novem sodnik poročevalec brez pooblastila senata opravi narok, namenjen poravnavi in na zapisnik tudi sprejme sodno poravnavo.

Tudi ta novost je uvedena z namenom racionalizacije postopka, saj se je izkazalo, da je pridobivanje pooblastila celotnega senata v praksi zamudno, poleg tega pa od strank in njihovih pooblaščencev pogosto zahteva tudi ponoven pristop na sodišče.

O 349. členu ZPP

S spremenjenim 349. členom ZPP se z novelo ZPP-E širi uporaba pravil, ki veljajo za postopek pred sodiščem prve stopnje, smiselno na postopek pred sodiščem druge stopnje

Po novem bo namreč veljalo, da če ni v 25. poglavju ZPP določeno drugače, veljajo določbe ZPP o postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno tudi za postopek pred sodiščem druge stopnje.

To bo pomenilo da, za razliko od sedaj veljavnega besedila tega člena,³¹ v postopku pred sodiščem druge stopnje ne bodo prišle v poštev le določbe o opravi glavne obravnave, ampak tudi pravila glede dokazovanja, branja zapisnikov, sklepanja sodne poravnave, …

Odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi

O členih 354., 355. in 357. a ZPP

354. in 355. člen ZPP spadata v petindvajseto poglavje ZPP, ki ureja pravila glede postopka s pravnimi sredstvi, in določata pravila glede odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi.

Prvi odstavek 354. člena ZPP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V tem sklepu sodišče druge stopnje odloči tudi o tem, katera dejanja, ki jih zajema bistvena kršitev določb pravdnega postopka, se razveljavi.

Novela ZPP-E v 354. člen dodaja nov drugi odstavek, ki določa, da sodišče druge stopnje ne glede na določbo prvega odstavka ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.³²

Nadalje novela ZPP-E dopolnjuje tudi 355. člen ZPP, ki bo v prvem odstavku še naprej veljal v enakem besedilu, ki določa, da če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Novela pa na novo dodaja drugi odstavek, ki določa, da sodišče druge stopnje ne glede na določbo prvega odstavka tega člena ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.

V povezavi z obema določbama moramo upoštevati še na novo uveden 357. a člen, ki ureja pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje.

Po novem je torej zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba, ki jo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razlogi, iz katerih se sme izpodbijati sklep sodišča druge stopnje, so omejeni. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo (prvi in drugi odst. 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti (prvi odst. 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odst. 354. člena in drugi odst. 355. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep odloča Vrhovno sodišče, in sicer prednostno. Če sodišče pritožbo zavrne, zadošča, da se le splošno sklicuje na neobstoj pogojev za izvedbo obravnave na podlagi drugega in tretjega odst. 347. člena, prvega in drugega odst. 354. člena ter prvega in drugega odst. 355. člena ZPP ali da ne gre za takšno bistveno kršitev postopka, ki bi jo sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo. Če sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Če ni v prejšnjih odstavkih drugače določeno, se v postopku s pritožbo po tem členu smiselno uporablja določbe ZPP, ki urejajo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje.

S temi spremembami in novostmi je zakonodajalec glede na obrazložitev predloga zakona želel, da se več zadev razreši pred višjim sodiščem oz., da se manj zadev razveljavi in vrača v odločanje sodišču prve stopnje. Razveljavljanje zadev in njihovo vračanje v odločanje sodišču prve stopnje je pri nas sistemski problem, ki vpliva tako na čas trajanja postopka kot tudi na višino stroškov in njihovo (ne)predvidljivost.³³

V zvezi s tem se predlagatelj sklicuje na 6. člen EKČP,³⁴ ki zahteva sojenje v razumnem roku in skladno s katerim morajo države članice svoj pravosodni sistem organizirati tako, da lahko sodišča to zahtevo tudi uresničujejo.³⁵ Pravico do sojenja v razumnem roku, ki jo določa EKČP, je treba uravnotežiti s pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva, ki jo določa 25. člen URS (pravica do dvostopenjskega sojenja), pri čemer gre v tem primeru za tehtanje dveh interesov.³⁶

Posodobljena oz. prenovljena ureditev predstavljenih določb predvideva, da se pravica do dvostopenjskega sojenja (pravica do pritožbe) umakne pravici stranke do sojenja v razumnem roku, če bi zaradi razveljavitve sodbe prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.³⁷ Gre za pravni standard, sodišče pa bo to presojo oz. test sorazmernosti moralo opraviti glede na okoliščine vsakega konkretnega primera posebej. K temu naj bi v praksi pripomogla predvsem določba 357. a člena, ki na novo določa možnost pritožbe zoper razveljavitveni sklep, o kateri bo odločalo Vrhovno sodišče.

Revizija

O členih 367. do 376. b in 381. a ZPP

Ena od pomembnejših sprememb, ki jih prinaša novela ZPP-E, je povezana z izrednim pravnim sredstvom – revizijo.

Kot je bilo že pojasnjeno, novela ukinja dovoljeno revizijo, tj. revizijo po kriteriju vrednostnega predmeta, ostaja pa t. i. dopuščena revizija, ki se nekoliko spreminja.

Nespremenjena je določba, da lahko stranka zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vloži revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije, v drugem odstavku spremenjenega 367. člena ZPP³⁸ pa je tudi določeno, da če zakon določa, da revizije ni, je sodišče ne more dopustiti.

Pomembno in pozitivno je, da novela ZPP-E ukinja pogoj, da mora vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegati 2.000 evrov, saj sodišče v nasprotnem primeru revizije ne more dopustiti. To pomeni, da bo sodišče po novem revizijo dopustilo ne glede na vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, torej tudi takrat, ko vrednost ne bo dosegala 2.000 evrov, če bodo za revizijo izpolnjeni ostali zakonsko določeni pogoji.³⁹ Pomembnost pravnega vprašanja namreč ni in ne sme biti povezana z višino spornega predmeta. To je sicer že sedaj kot izjema veljalo za delovne in socialne spore.

Vsebino predloga za dopustitev revizije ureja 367. b člen ZPP. Predlog za dopustitev revizije bo tudi po noveli ZPP-E stranka morala podati v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje in ga vložiti pri Vrhovnem sodišču. Predlogu za vložitev revizije mora stranka priložiti izvod pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, lahko pa priloži tudi izvod sodbe sodišča prve stopnje in kopije drugih listin iz sodnega spisa, ki naj bi izkazovale obstoj kršitev pravdnega postopka, ki jih zatrjuje. Prav tako mora stranka v predlogu za dopustitev revizije še vedno natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse.

Novela ZPP-E pa spreminja peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP.⁴⁰ Po novem mora predlagatelj revizije, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, navesti opravilne številke zadev, medtem ko mora kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, predložiti samo v primeru, če te niso javno objavljene.

Omiljena je tudi posledica, če stranka ne predloži (neobjavljenih) odločb, na katere se sklicuje, saj ji bo sodišče v tem primeru vlogo vrnilo v popravo (in je ne bo takoj zavrglo), medtem ko je za primer, če stranka ne navede opravilnih številk zadev sodb, na katere se sklicuje oz. če ne ravna po četrtem odstavku tega člena, še vedno predvideno, da se predlog za dopustitev revizije zavrže.

Nadalje novela ZPP-E jasneje določa procesne kršitve, zaradi katerih se lahko vloži revizijo, saj bo spremenjeni 370. člen ZPP določal, da se revizijo lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je stranka uveljavljala pred sodiščem druge stopnje, ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava.⁴¹

Kot doslej pa revizije tudi po novem ne bo mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

To pomeni, da bo po novem revizija dopustna zaradi vseh absolutno in relativno bistvenih kršitev postopka, kar je širše, kot do sedaj, vendar pa bo te kršitve v reviziji mogoče uveljavljati le, če so bile storjene že na prvi stopnji in so bile tudi že zatrjevane v pritožbenem postopku. Zadnje je glede na sedaj veljavno ureditev glede absolutnih bistvenih kršitev postopka ožje kot do sedaj.⁴²

Nadalje se spreminja tudi 376. člen ZPP, skladno s katerim bo po uveljavitvi novele ZPP-E o reviziji odločalo revizijsko sodišče na nejavni seji ali pa na javni obravnavi.⁴³ Po sedaj veljavnem 367. členu ZPP je revizijsko sodišče o reviziji vedno odločalo brez obravnave.

Ker bo torej sodišče po novem lahko o reviziji odločalo tudi na javni obravnavi, sta na novo dodana še 376. a⁴⁴ in 376. b⁴⁵ člen ZPP, ki določata pravila v zvezi z javno obravnavo.

Ne nazadnje velja glede revizije izpostaviti še na novo dodan 381. a člen ZPP, skladno s katerim bo vrhovni sodnik, ki ne soglaša z izrekom ali obrazložitvijo odločbe revizijskega sodišča, lahko dal ločeno mnenje, ki je namenjeno predstavitvi stališč, ki jih je vrhovni sodnik izrazil ob obravnavanju revizije oz. odločanju o reviziji in ki so narekovala njegovo odločitev.⁴⁶

Nova ureditev glede revizije bo skladno s prehodno določbo novele ZPP-E7 veljala za vse postopke, ki bodo končani na sodiščih prve stopnje od 14. 9. 2017 dalje.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave in obnova postopka

O členih 392. do 394. ZPP

Novela ZPP-E ne nazadnje novosti prinaša tudi glede tožbe na razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. člen ZPP) ter obnove postopka (394. člen ZPP).

Spremembe teh določb se že uporablja, in sicer od 14. 3. 2017.

Stranke lahko sklenjeno sodno poravnavo še naprej izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Do novele ZPP-E je bila tožba za razveljavitev sodne poravnave mogoča iz treh razlogov,⁴⁷ po novem pa bo tožba za razveljavitev sodne poravnave lahko vložena še iz enega razloga, in sicer tudi v primeru, če je bila sodna poravnava sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odst. 3. člena). Glede na to novost je v 392. členu na novo dodan tretji odstavek, ki določa, da lahko tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz tega razloga vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes.

Glede tožbe za razveljavitev sodne poravnave moramo upoštevati še spremembe, ki jih novela ZPP-E prinaša v 393. členu, ki po novem določa, da lahko tožbo za razveljavitev sodne poravnave poleg stranke vloži tudi oseba, ki izkaže pravni interes, in sicer v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za razlog za razveljavitev. Stranka tožbe za razveljavitev sodne poravnave ne more več vložiti, če so pretekla tri leta od dneva, ko je bila sklenjena sodna poravnava, medtem ko je za osebo, ki izkaže pravni interes določen daljši rok, saj tožbe ne more več vložiti, če je preteklo pet let od dneva, ko je bila sklenjena sodna poravnava.

V zvezi z obnovo postopka pa novela ZPP-E uvaja nov obnovitveni razlog, in sicer v 11. točki 394. člena ZPP, ki bo po novem določal, da se lahko postopek, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi na predlog stranke tudi v primeru, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katerega je že bilo odločeno v pravdnem postopku. V takem primeru je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Predlog za obnovo se vloži v 30 dneh od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodno odločbo v kazenskem postopku. Ne glede na določbo tretjega odstavka 396. člena tega zakona se obnove postopka iz tega razloga ne more več predlagati, če preteče deset let od dneva, ko je odločba postala pravnomočna.

---

1. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

2. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

3. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

4. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

5. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

6. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

7. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

8. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

9. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

10. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

11. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

12. Še veljavni 370. člen ZPP določa: »Revizija se lahko vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi ali vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena.«↩

13. Glej tudi Galič A. v uvodnih pojasnilih k spremembam Zakona o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, str. 58.↩

14. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

15. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

16. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

17. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

18. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

19. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

20. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

21. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

22. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

23. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

24. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

25. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

26. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

27. Še veljavni 370. člen ZPP določa: »Revizija se lahko vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi ali vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena.«↩

28. Glej tudi Galič A. v uvodnih pojasnilih k spremembam Zakona o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, str. 58.↩

29. Spremenjenemu 376. členu ZPP sta na novo dodana še drugi in tretji odstavek, ki določata, da revizijsko sodišče javno obravnavo razpiše na lastno pobudo, če pričakuje, da je odločitev pomembna za zagotovitev pravne varnosti ali razvoj prava prek sodne prakse, in oceni, da za izvedbo javne obravnave obstoji interes javnosti. Če revizijsko sodišče oceni, da obstoji interes javnosti, svojo odločitev tudi ustno razglasi.↩

30. 376. a člen bo določal: »Na javno obravnavo se povabijo stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci. Obravnava pred revizijskim sodiščem se začne s poročilom poročevalca, ki razloži stanje stvari, ne da bi dal svoje mnenje o utemeljenosti revizije, nato revident na kratko obrazloži svojo revizijo, nasprotna stranka pa odgovor na revizijo, če ga je vložila. Revizijsko sodišče lahko v mejah preizkusa revizije strankam zastavlja vprašanja.«↩

31. 376. b bo po novem določal: »Po končani javni obravnavi revizijsko sodišče odloči na nejavni seji z odločbo.«↩

32. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

33. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

34. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

35. Še veljavni 370. člen ZPP določa: »Revizija se lahko vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi ali vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena.«↩

36. Glej tudi Galič A. v uvodnih pojasnilih k spremembam Zakona o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, str. 58.↩

37. Spremenjenemu 376. členu ZPP sta na novo dodana še drugi in tretji odstavek, ki določata, da revizijsko sodišče javno obravnavo razpiše na lastno pobudo, če pričakuje, da je odločitev pomembna za zagotovitev pravne varnosti ali razvoj prava prek sodne prakse, in oceni, da za izvedbo javne obravnave obstoji interes javnosti. Če revizijsko sodišče oceni, da obstoji interes javnosti, svojo odločitev tudi ustno razglasi.↩

38. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩

39. 367. a člena ZPP, ki določa pogoje za dopuščeno revizijo, se z novelo ZPP-E ne spreminja in še naprej določa, da sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna. O dopustitvi revizije odloči vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke za dopustitev revizije.↩

40. Sedaj veljavna peti in šesti odstavek 367. b člena ZPP določata: »Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč druge stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti. Če stranka ne ravna po tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže.«↩

41. Še veljavni 370. člen ZPP določa: »Revizija se lahko vloži: 1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona, razen če se kršitev nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 339. člena) ali na pristojnost arbitraže (5. točka drugega odstavka 339. člena), če je sodnik sodišča prve stopnje izdal sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moral opraviti (10. točka drugega odstavka 339. člena), če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena) ali če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave (13. točka drugega odstavka 339. člena); 2. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka je revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zoper sodbo druge stopnje, s katero se potrjuje sodba na podlagi pripoznave, sodba na podlagi odpovedi ali vmesna sodba na podlagi sporazuma strank, je revizija dopustna samo zaradi razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena.«↩

42. Glej tudi Galič A. v uvodnih pojasnilih k spremembam Zakona o pravdnem postopku (ZPP): (neuradno prečiščeno besedilo) in stvarnim kazalom, Uradni list RS, Ljubljana, str. 58.↩

43. Spremenjenemu 376. členu ZPP sta na novo dodana še drugi in tretji odstavek, ki določata, da revizijsko sodišče javno obravnavo razpiše na lastno pobudo, če pričakuje, da je odločitev pomembna za zagotovitev pravne varnosti ali razvoj prava prek sodne prakse, in oceni, da za izvedbo javne obravnave obstoji interes javnosti. Če revizijsko sodišče oceni, da obstoji interes javnosti, svojo odločitev tudi ustno razglasi.↩

44. 376. a člen bo določal: »Na javno obravnavo se povabijo stranke oziroma njihovi zakoniti zastopniki ali pooblaščenci. Obravnava pred revizijskim sodiščem se začne s poročilom poročevalca, ki razloži stanje stvari, ne da bi dal svoje mnenje o utemeljenosti revizije, nato revident na kratko obrazloži svojo revizijo, nasprotna stranka pa odgovor na revizijo, če ga je vložila. Revizijsko sodišče lahko v mejah preizkusa revizije strankam zastavlja vprašanja.«↩

45. 376. b bo po novem določal: »Po končani javni obravnavi revizijsko sodišče odloči na nejavni seji z odločbo.«↩

46. 381. a člen nadalje določa še: »Ločeno mnenje lahko da več vrhovnih sodnikov skupaj, lahko pa se ločenemu mnenju vrhovnega sodnika pridruži drug vrhovni sodnik. Ločeno mnenje lahko da le vrhovni sodnik, ki je to napovedal ob odločanju. Pridružitev k ločenemu mnenju je mogoča tudi brez predhodne napovedi. Vrhovni sodnik izdela ločeno mnenje v sedmih dneh od dneva, ko dobi besedilo odločbe o reviziji. Senat, ki odloča o reviziji, lahko določi rok za izdelavo ločenega mnenja, ki je krajši ali daljši od sedmih dni,če to narekujejo narava ali okoliščine konkretne zadeve. O podaljšanju ali skrajšanju roka odloči senat takoj po končanem glasovanju z večino glasov članov senata. Če ločeno mnenje ni izdelano v roku iz prejšnjega odstavka, se šteje, da se je vrhovni sodnik ločenemu mnenju odpovedal. Ločeno mnenje se priloži odločbi o reviziji in se pošilja oziroma vroča skupaj z njo. Vrhovno sodišče s poslovnikom podrobneje uredi pravila glede ločenih mnenj. Poslovnik je sprejet, če zanj glasujeta najmanj dve tretjini sodnikov vrhovnega sodišča. Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.«↩

47. Tretji odstavek 125. člena ZPP-E namreč določa: »Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona, se pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona.« Sedaj veljavni drugi odstavek 392. člena ZPP: »Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1. zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2. zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena) oziroma ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3. če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena.«↩