Postopki zaradi insolventnosti, postopki prisilnega prenehanja in drugi primeri prenehanja delodajalca so postopki, ki jih v splošnem ureja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).¹ Glavna značilnost teh postopkov je, da so usmerjeni v prenehanje delodajalca in/ali da je delodajalec insolventen, kar pa ne pomeni, da celotna dejavnost delodajalca v vsakem primeru preneha. Če gledamo z ekonomskega vidika, to v obeh primerih pomeni obsežno reorganizacijo in preraz- poreditev resursov, s tem povezano pa tudi ukinjanje številnih (ali vseh) delovnih mest oziroma prenehanje potreb po delu številnih (ali vseh) delavcev. Pri tem so situacije lahko različne – posamezni deli dejavnosti se lahko ohranijo in delujejo naprej, lahko se prenesejo na drug pravni subjekt itd.²

Odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca je urejena v posebnem sklopu določb Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1),³ od 104. do 107. člena. V teh primerih gre za posebne primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki zaradi svoje specifičnosti zahtevajo posebno ureditev. Posebnosti te ureditve določajo zlasti:

• krajše odpovedne roke,

• upravitelj stopa na mesto delodajalca in prevzema nje- govo funkcijo (vendar ne v primeru prisilne poravnave),

• pri prisilni poravnavi je v izjemnih primerih možnost tudi manj ugodnega (predvsem pa drugačnega) dogovora glede odpravnine,

• pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je v določenih primerih izključeno (112. člen – predstavniki delavcev, 1 4. člen – delavci pred upokojitvijo, 115. člen - starši, 116. člen ZDR-1 – invalidi in odsotni z dela zaradi bolezni),⁴

• posebnosti v zvezi s suspenzom pogodbe o zaposlitvi (53. člen ZDR-1),⁵ pripravništvom (123. člen ZDR-1),⁶ poskusnim delom (125. člen ZDR-1).⁷

Ne glede na posebne določbe, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca, pa je vseeno nujno, da v vsakem posameznem primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstaja utemeljen razlog za odpoved. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč utemeljena le, če pride do ukinitve dejavnosti, obratovanja kot takega ali do njenega prestrukturiranja, posledično pa do ukinitve ali prilagoditve delovnih mest in zato do prenehanja potreb po delu delavcev pod pogoji iz pogodb o zaposlitvi. V navedenih postopkih je tako treba upoštevati še druga splošna pravila, ki veljajo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če v posebnih določbah ni določeno drugače. To pomeni med drugim tudi, da delavci, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi v okviru postopkov zaradi insolventnosti, postopkov prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca, uživajo enako delovnopravno varstvo, kot drugi delavci, odpuščeni iz poslovnega razloga, razen če so za konkretni primer v zakonu določene kakšne posebnosti.⁸

Zakonska ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca

ZDR-1 v 104. členu ureja primere stečaja in prisilne likvidacije in določa, da lahko upravitelj v stečajnem postopku ali postopku prisilne likvidacije s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka oziroma prisilne likvidacije pri delodajalcu postalo nepotrebno. Pri tem mora upravitelj pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti obveznosti iz prvega in tretjega odstavka 99. člena ZDR-1⁹ in se s sindikati iz prvega odstavka 99. člena ZDR-1 (tj. sindikati pri delodajalcu) posvetovati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi in o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic. V primeru odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev pa mora delodajalec izpolniti tudi obveznosti glede obveščanja zavoda za zaposlovanje iz prvega in drugega odstavka 100. člena ZDR-1.¹⁰

ZDR-1 pri urejanju prenehanja pogodbe o zaposlitvi v primeru stečaja ali prisilne likvidacije izhaja iz stališča, da sam začetek stečajnega ali likvidacijskega postopka ne povzroči avtomatičnega prenehanja pogodb o zaposlitvi, prav tako pa tudi sam po sebi še ne predstavlja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi – odpovedni razlog je treba torej posebej izkazati.¹¹

Ker ZFPPIPP ne ureja več instituta prodaje dolžnika v stečaju, tudi ZDR-1 ne vsebuje več določila o pravicah delavcev za ta primer. Prav tako je bilo v ZDR-1 izločeno določilo o prisilni poravnavi v stečaju, saj v skladu z določbo 140. člena ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka ni več dovoljeno predlagati postopka prisilne poravnave.

Naprej v 105. členu ZDR-1 ureja primer prisilne poravnave in določa, da lahko delodajalec v primeru s sklepom sodišča potrjene prisilne poravnave s 30- dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi delavcem, če so odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcev predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja kot eden od posebnih ukrepov finančnega prestrukturiranja. Zakon določa še, da mora delodajalec pred odpovedjo pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev izpolniti vse obveznosti iz poglavja o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga.

Navedena določba je spremenjena, upoštevajoč ureditev v ZFPPIPP, ki ne predvideva več programa o prenehanju delovnih razmerij, ureja pa načrt finančnega prestrukturiranja. To pomeni, da če bo delodajalec v načrtu finančnega prestrukturiranja kot enega od posebnih ukrepov predvidel odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcev, bo lahko pri tem uporabil enotni 30-dnevni odpovedni rok.¹²

Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi postopka prisilne poravnave je treba opozoriti še na peti odstavek 108. člena ZDR-1, ki glede odpravnine določa, da se delavec in delodajalec lahko v postopku prisilne poravnave pisno sporazumeta o načinu, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po prvem odstavku 108. člena ZDR-1, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu.

Na splošno glede pravice do odpravnine delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene prisilne poravnave, zakon v 106. členu določa, da imajo pravico do odpravnine po 108. členu tega zakona¹³ (ki ureja pravico do odpravnine v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti). 106. člen tako izrecno poudarja pravico do odpravnine delavcev, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene prisilne poravnave, vendar bi ti delavci imeli pravico do odpravnine v vsakem primeru že na podlagi 108. člena ZDR-1, saj gre v teh primerih, kot je že bilo pojasnjeno, dejansko za odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga.¹⁴

Drugi primeri prenehanja delodajalca so urejeni v določbi 107. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec v skladu z določbami tega zakona o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, redno odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem s 30-dnevnim odpovednim rokom. Naprej je določeno, da imajo delavci, ki jim je tako odpovedana pogodba o zaposlitvi, pravico do odpravnine po 108. členu tega zakona. Delodajalec pa lahko sam ali skupaj z drugimi delodajalci oblikuje tudi sklad, iz katerega se poplača terjatve iz 108. člena tega zakona.

V zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v postopkih zaradi insolventnosti, postopkih prisilnega prenehanja in v drugih primerih prenehanja delodajalca je treba opozoriti še na sodno prakso, ki se je izoblikovala glede posameznih vprašanj:

• Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp z dne 22. 11. 2013 glede spoštovanja določb o odpovedi večjemu številu delavcev, kadar se pogodbe o zaposlitvi delavcem odpoveduje postopoma, pri čemer je bilo že ob uvedbi likvidacije jasno, da bo treba odpovedati večje število pogodb o zaposlitvi, zapisalo: »Tožena stranka je že ob sprejetju sklepa o likvidaciji vedela, da bo postalo nepotrebno delo vseh 69 delavcev. Odpovedi iz poslovnega razloga zaradi uvedene likvidacije je pričela pošiljati 28. 8. 2012, ko je odpoved poslala osmim delavcem. Nato je 18. 9. 2012 odpoved poslala eni delavki, 25. 9. 2012 šestim delavcem, 9. 10. 2012 štirim delavcem, 10. 10. 2012 dvema delavkama in 12. 11. 2012 šestim delavcem (med njimi tudi tožniku). Skupno je bila odpoved zaradi uvedene likvidacije v času od 28. 8. 2012 do 12. 11. 2012 podana 27 delavcem. Zato bi tožena stranka morala upoštevati določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, saj je obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala (96. člen ZDR).«

• Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp z dne 16. 5. 2013 glede upoštevanja posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga ZDR določa za starše in v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca zahteva predhodno soglasje inšpektorja za delo, zapisalo: »Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da je bilo pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi redne likvidacije družbe pomembno le dejstvo, da je pred samo odpovedjo delodajalca pridobil soglasje inšpektorja. Na zakonitost odpovedi ne more vplivati morebitna kasnejša odprava odločbe zaradi postopkovnih kršitev v upravnem postopku. Delodajalec je ob podaji odpovedi predhodno soglasje inšpektorja za delo imel, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa četrti odstavek 115. člena ZDR.«

• Vrhovno sodišče je v odločbi opr. št. VIII Ips 300/2011 z dne 15.10. 2012 glede vprašanja, kdaj nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zapisalo: »Sprejem sklepa o začetku postopka redne likvidacije še ne pomeni prenehanja delodajalca. Delodajalec, ki sprejme sklep o začetku postopka redne likvidacije z delom nadaljuje, dokler postopek ni končan. Kljub sprejetemu sklepu o začetku postopka redne likvidacije je tožena stranka z delom nadaljevala, saj je še opravljala nekatere storitve na podlagi posameznih pogodb. Dela po posameznih pogodbah so se odpovedovala postopoma. Pogodba za delo, ki ga je opravljal tožnik, je bila odpovedana 25. 10. 2010. Zaradi odpovedane pogodbe je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je razlog za odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi nastal s tem dnem in ne z dnem sprejetja sklepa o likvidaciji.«

• Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi opr. št. Pdp z dne 6. 9. 201 glede spoštovanja splošnih določb o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem povezanim spoštovanjem roka, v katerem je dopustno podati odpoved, zapisalo: »Tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca je treba upoštevati rok 6 mesecev od nastanka razloga za podajo odpovedi. Tožena stranka je ta rok, ki je začel teči z odpovedjo naročil, spoštovala, tako da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku, zakonita.«

• Ne nazadnje pa je Višje delovno in socialno sodišče v odločbi opr. št. Pdp 177/2009 z dne 23. 4. 2009 glede odpovednega roka v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi v (drugih) postopkih prenehanja delodajalca poudarilo, da je treba upoštevati posebno zakonsko ureditev in zapisalo: »Tožena stranka je prenehala opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik, zato je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 108. čl. ZDR. V tem primeru znaša odpovedni rok 30 dni, tako da tožnica ni upravičena do daljšega odpovednega roka glede na delovno dobo, ki jo je dopolnila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.«

Viri

I. Bečan in ost.: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2008.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 942/2013 z dne 22. 11. 2013.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 317/2013 z dne 16. 5. 2013.

Odločba Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 300/2011 z dne 15. 10. 2012.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 537/2011 z dne 6. 9. 2011.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 177/2009 z dne 23. 4. 2009.

P. Pogačar in T. Plešnik: Novi Zakon o delovnih razmerjih. Planet GV, Ljubljana 2013.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 – popr.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Ur. l. RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010 – ORZFPPIPP21, 26/2011, 47/2011 – ORZFPPIPP21-1, 87/2011 – ZPUOOD, 23/2012 – Odl. US, 48/2012 – Odl. US, 47/2013, 100/2013.