Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 502/2022 z dne 1. 12. 2022
Jedro odločitve
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik od 6. 7. 2015 do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16. 2. 2017 zadržan od dela zaradi poškodbe pri delu oziroma bolezni. To pomeni, da letnega dopusta za leto 2016 (pa tudi za čas od 1. 1. 2017 do 16. 2. 2017) ni mogel izrabiti zaradi objektivnega razloga, zaradi česar je upravičen do plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust, ki mu je pripadal za navedeno obdobje.
Iz obrazložitve
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da je toženec dolžan tožniku plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2016, za obdobje od 1. 1. 2017 do 16. 2. 2017 in od 19. 3. 2017 do 31. 12. 2017, ter za obdobje od 1. 1. 2018 do 24. 5. 2018.
Zmotna je pritožbena navedba, da bi tožnik letni dopust za leto 2016 lahko koristil do konca leta 2016, a tega po lastni volji ni storil. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil od 6. 7. 2015 do prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16. 2. 2017 zadržan od dela zaradi poškodbe pri delu oziroma bolezni. To pomeni, da letnega dopusta za leto 2016 (pa tudi za čas od 1. 1. 2017 do 16. 2. 2017) ni mogel izrabiti zaradi objektivnega razloga, zaradi česar je upravičen do plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust, ki mu je pripadal za navedeno obdobje.
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil tožnik od 2. 7. 2016 do 10. 8. 2016 neupravičeno odsoten z dela, ker zdravstveni razlog za odsotnost ni obstajal oziroma nezmožnost za opravljanje dela ni bila ugotovljena z odločbo ZZZS. Drži, da za navedeno obdobje ni bila predložena odločba ZZZS o začasni nezmožnosti za delo, vendar to še ne pomeni, da je tožnik zlorabil bolniški stalež, za kar se zmotno zavzema pritožba. Odločba ZZZS ni edino dopustno dokazno sredstvo v sodnem postopku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo. Kot je namreč ugotovilo prvostopenjsko sodišče, tožnikove plačilne liste za julij in avgust 2016 potrjujejo, da je bil v celotnem spornem obdobju v bolniškem staležu v breme ZZZS zaradi poškodbe pri delu. Tej trditvi tožnika toženec ni konkretizirano oporekal že v prvostopenjskem postopku, niti ji konkretizirano ne nasprotuje pritožba. Glede na obrazloženo je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je v obdobju od 2. 7. 2016 do 10. 8. 2016 tožnik de facto koristil letni dopust in za to že prejel plačilo oziroma da mu je zdravstveno stanje omogočalo, da se zglasi na delo in zahteva izrabo letnega dopusta, pa tega ni storil.
Da je bil tožnik bolniško odsoten zaradi izkoriščanja sistema, ne pa zato, ker bi obstajali zdravstveni razlogi, po navedbah pritožbe izhaja tudi iz tega, da se je istega dne, kot mu je toženec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, zaposlil pri drugem delodajalcu in pričel z opravljanjem dela, kar pomeni, da njegovo zdravstveno stanje pred izredno odpovedjo ni bilo tako, da bi mu pri tožencu onemogočalo opravljanje dela in izrabo letnega dopusta. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz prvostopenjskih razlogov res izhaja, da se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri tožencu zaposlil pri drugem delodajalcu za čas od 17. 2. 2017 do 18. 3. 2017, vendar po pravilni oceni sodišča prve stopnje to še ne pomeni, da pred tem zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bil zmožen za delo, ki ga je bil dolžan opravljati pri tožencu. V izpodbijanem delu sodbe je tudi pravilno pojasnjeno, da bi toženec morebitno zlorabo bolniškega staleža, ki je bila tožniku priznana z odločbami ZZZS, lahko uveljavljal s pritožbo zoper te odločbe v za to predvidenem postopku.
Pritožba s sklicevanjem na judikat Pdp 884/2013 neutemeljeno zatrjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nepredvidljiv dogodek niti objektivni razlog, ki bi delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta. Že prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 135/2017 pravilno obrazložilo, da sta se odsotnost z dela zaradi poškodbe oziroma bolezni in pa podana odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka šteli za nepredvidljiv dogodek, ki je delavcu onemogočil koriščenje letnega dopusta. Tudi sicer je v obravnavani zadevi ključno, da je bil tožnik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v dolgotrajnem neprekinjenem bolniškem staležu, zaradi česar letnega dopusta ni mogel koristiti.
Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prisojenemu nadomestilu za neizkoriščen letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri tožencu do dneva, ko je bila v sodnem postopku pogodba o zaposlitvi med strankama sodno razvezana (od 19. 3. 2017 do 24. 5. 2018). Zmotno je stališče pritožbe o neupravičeni obogatitvi tožnika, češ da mu je bilo za navedeno obdobje že pravnomočno prisojeno 100 % nadomestilo plače in s tem vzpostavljena situacija, kot da bi bil na letnem dopustu (dela v navedenem obdobju ni opravljal). V podkrepitev svojih navedb se pritožba sklicuje na sodno odločbo Pdp 519/2016, vendar spregleda, da je bila ta v revizijskem postopku spremenjena s sodno odločbo VIII Ips 135/2017. V njej je Vrhovno sodišče RS zavzelo prav stališča, ki jim pritožba v tem sporu neutemeljeno nasprotuje, in sicer da v primeru, če je bilo delavcu naknadno s pravnomočno sodno odločbo za nazaj priznano nadomestilo plače, to ne pomeni, da v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom ni bil v ničemer prikrajšan; namen nadomestila plače se namreč razlikuje od namena nadomestila za neizkoriščen letni dopust: namen prvega je delavcu povrniti znesek plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, namen drugega pa je preprečiti, da bi prenehanje delovnega razmerja, ko ni več mogoče vzeti plačanega letnega dopusta, delavcu onemogočilo izkoristiti to pravico, čeprav zgolj v denarni obliki. V citiranem judikatu je bilo sprejeto tudi stališče, da čeprav brezposelna oseba ne dela, ni na letnem dopustu, katerega namen je delavcu med obdobji dela omogočiti počitek in čas za sprostitev in razvedrilo. Omenjena brezposelnost in priznanje nadomestila za neizkoriščen letni dopust se torej ne izključujeta, zato na drugačno presojo v tem sporu ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na razloge sodbe opr. št. Pd 27/2017 o tem, da se je tožnik kljub temu, da je bil zmožen za delo, po 19. 3. 2017 odpovedal možnosti nadaljnje zaposlitve pri drugem delodajalcu in da je delo pričel iskati šele leto dni po podani odpovedi s strani toženca.
Komentar
Nadomestilo za neizkoriščen letni dopust ureja ZDR-1 v 164. členu, iz katerega nesporno izhaja, da dogovora o izplačilu tega nadomestila za neizkoriščen letni dopust, ki ga zaposleni ni izkoristil do poteka obdobja za koriščenje, ni mogoče skleniti med trajanjem delovnega razmerja. Takšen dogovor je možno skleniti samo ob prenehanju delovnega razmerja. ZDR-1 v 164. členu namreč določa, da je izjava, s katero bi se zaposleni odpovedal pravici do letnega dopusta, neveljavna. Prav tako je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja.
Iz obravnavane sodbe izhaja stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča glede izplačila nadomestila za neizkoriščeni letni dopust v primeru podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko torej zaposlenemu na podlagi podane odpovedi delovnega razmerja preneha delovno razmerje brez odpovednega roka. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ko zaposlenemu preneha delovno razmerje po poteku odpovednega roka, se zaposlenega obvesti, da mora v času odpovednega roka izkoristiti še neizkoriščen letni dopust, delodajalec pa mora delavcu koriščenje tega dopusta omogočiti. Tudi v tem primeru nastopijo razlogi za nastanek obveznosti izplačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust v primeru, da je zaposleni ves čas odpovednega roka, in pogosto že tudi med postopkom redne odpovedi, na bolniški odsotnosti. Glede na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 135/2017, se odsotnost z dela zaradi poškodbe oziroma bolezni in pa podana odpoved pogodbe o zaposlitvi brez odpovednega roka štejeta za nepredvidljiv dogodek, ki je delavcu onemogočil koriščenje letnega dopusta.
Prav tako se v praksi pogosto pojavi vprašanje, ali zaposlenemu, ki je uspel s tožbo na sodišču za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in se delavec ne vrne nazaj na delo k delodajalcu, mu pa mora delodajalec za čas, ko ni delal, izplačati vse pravice, kot da bi delal, vključno z nadomestilom plače, pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Iz obravnavane sodne prakse izhaja, da v primeru, če je bilo delavcu naknadno s pravnomočno sodno odločbo za nazaj priznano nadomestilo plače, to ne pomeni, da v zvezi z neizkoriščenim letnim dopustom ni bil v ničemer prikrajšan; namen nadomestila plače se namreč razlikuje od namena nadomestila za neizkoriščen letni dopust: namen prvega je delavcu povrniti znesek plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, namen drugega pa je preprečiti, da bi prenehanje delovnega razmerja, ko ni več mogoče vzeti plačanega letnega dopusta, delavcu onemogočilo izkoristiti to pravico, čeprav zgolj v denarni obliki.
V sodni praksi je bilo sprejeto tudi stališče, da čeprav brezposelna oseba ne dela, ni na letnem dopustu, katerega namen je delavcu med obdobji dela omogočiti počitek in čas za sprostitev in razvedrilo. Torej brezposelnost v času, ko odpuščeni delavec ne dela, in priznanje nadomestila za neizkoriščen letni dopust v primeru sodne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ob istočasni nevrnitvi nazaj na delo k delodajalcu, se torej ne izključujeta.