Nova sodba: VSRS Sodba VIII Ips 36/2022 glede nadomestila za neizkoriščen dopust pri invalidu

Jedro

V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v prvem in tretjem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje, v III. točki izreka pa tako, da tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

II. Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizije v znesku 390,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, stroške odgovora na revizijo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo za 25 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v bruto znesku 888,90 EUR in nadomestilo za 28 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2015 v bruto znesku 998,26 EUR (I. točka izreka) ter mu izplača pripadajoča neto zneska z zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2016 dalje (II. točka izreka). Višji zahtevek (za leto 2014 še 888,90 EUR, za leto 2015 pa še 998,25 EUR) ter zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojenih zneskov za čas do 28. 8. 2016 je zavrnilo (III. točka izreka). Ustavilo je postopek v delu zahtevka za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2015 v znesku 641,74 EUR bruto oz. pripadajočem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje (IV. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 83,85 EUR (V. točka izreka).
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora tožniku za leto 2014 obračunati in plačati še znesek 888,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 29. 8. 2016 do plačila in za leto 2015 obračunati in plačati še znesek 998,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska od 29. 8. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska za leto 2014 za čas od 1. 1. 2015 do 28. 8. 2016 in od zneska za leto 2015 za čas od 1. 1. 2016 do 28. 8. 2016) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 696,52 EUR (tretji odstavek I. točke izreka). V ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR (III. točka izreka).
3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 97/2020 z dne 15. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali delavcu, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas po 67. členu Zakona o delovnih razmerjih1 (v nadaljevanju ZDR-1) in letnega dopusta ne izrabi (pa mu kasneje delovno razmerje preneha), pripada nadomestilo po 164. členu ZDR-1 v višini plačila za delo, ki je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi ali nadomestilo v višini, kot če bi delal polni delovni čas.
4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da zakon ne določa, kako se odmeri nadomestilo za neizrabljen letni dopust in da je sodišče druge stopnje brez pravne podlage štelo pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust kot „drugo pravico“ iz drugega odstavka 67. člena ZDR-1. Za izračun višine denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je odločilno običajno plačilo delavca, ki ga je treba ohraniti med počitkom, ki ustreza letnemu plačanemu dopustu. Delavcu za opravljeno delo pripada plačilo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zato ne more biti upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust v obsegu osem ur dnevno, glede na to, da je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za štiri ure dnevno. Tudi če bi tožnik dopust dejansko koristil, bi prejel nadomestilo za letni dopust le za polovični delovni čas in ne za polni delovni čas. Za neizrabljen letni dopust ne more prejeti večjega nadomestila, kot bi ga prejel, če bi dopust izrabil.
5. Tožnik je vložil odgovor na revizijo in predlagal njeno zavrnitev.
6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
7. Revizija je utemeljena.
8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. S toženko je zato sklenil aneks k obstoječi pogodbi o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom od 14. 1. 2013 dalje. Delovno razmerje pri toženki mu je prenehalo 9. 10. 2015 zaradi priznanja I. kategorije invalidnosti. Pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogel izrabiti 53 dni letnega dopusta za leti 2014 in 2015. Od toženke je zato zahteval izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za navedene dneve v višini plače, ki bi jo prejel, če bi delal polni delovni čas, torej 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko. Med strankama ni (več) sporno, da tožniku pripada nadomestilo za neizrabljenih 53 dni letnega dopusta za leti 2014 in 2015, sporna pa je višina tega nadomestila.
9. Na podlagi 164. člena ZDR-1 in ob upoštevanju Direktive 2003/88/ES, kakor jo razlaga Sodišče Evropske Unije (SEU), ima delavec pravico do nadomestila za neizrabljen letni dopust, če ga ne more izrabiti pred prenehanjem delovnega razmerja. Bistvo pravice do plačanega letnega dopusta je, da ima delavec pravico do plačanih prostih dni, če pa prostih dni zaradi prenehanja delovnega razmerja ne more več izrabiti, mu ostane zgolj še plačilo v obliki nadomestila za neizrabljen letni dopust.
10. Zakon ne določa, kakšna je višina nadomestila za neizrabljen letni dopust, po stališču SEU pa naj se ta izračuna tako, da je delavec postavljen v položaj, ki je primerljiv s tistim, v katerem bi bil, če bi izvršil to pravico med trajanjem delovnega razmerja. To pomeni, da mora biti nadomestilo za neizrabljen letni dopust enako nadomestilu plače, ki bi ga delavec prejel za čas odsotnosti z dela zaradi letnega dopusta. Na podlagi devetega odstavka 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.
11. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je treba pri izračunu višine nadomestila za neizrabljen letni dopust kot osnovo upoštevati dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas. Pri tem se je sklicevalo na drugi odstavek 67. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec iz prvega odstavka tega člena (ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu) pravico do plačila po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Tožnikova pravica iz drugega odstavka 67. člena ZDR-1 se izkazuje z enakim številom dni letnega dopusta, kot ga imajo delavci, ki delajo polni delovni čas, ne razteza pa se tudi na višino nadomestila. Ta je odvisna od dejanske delovne obveznosti delavca na dan, ko je ali bi moral izrabiti letni dopust. V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
12. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s 67. členom ZDR-1 in letnega dopusta ne izrabi (pa mu kasneje delovno razmerje preneha), pripada nadomestilo glede na dejansko delovno obveznost, v konkretnem primeru za štiri ure dnevno.
13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji toženke na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.
14. Odločitev o revizijskih stroških temelji na 154. členu ZPP. Na podlagi Odvetniške tarife je tožnik dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 390,15 EUR, in sicer: predlog za dopustitev revizije 375 točk (tar. št. 15/7), revizija 450 točk (tar. št. 6), v katere se všteje 50% stroškov predloga za dopustitev revizije (tar. št. 8), 2% materialnih stroškov. Stroške odgovora na revizijo krije sam.
15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.