Jedro

Tožena stranka je v zvezi z omejitvami delovnega časa za tožnika zaprosila za mnenje ZPIZ in pojasnjeno ji je bilo, da mora tožnik delati 5 dni v tednu po 6 ur na dan ter mu mora biti zagotovljen počitek 2 dni. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela ustreznega omejitvam po odločbah ZPIZ, je pričela s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po 4. alineji prvega odstavka 89. člena in 116. člena ZDR-1 ter obvestila o nameravani redni odpovedi Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je nato podala pozitivno mnenje dne 3. 3. 2021. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker delodajalec zanj ni imel na razpolago drugega ustreznega dela oziroma delovnega mesta, kamor bi ga lahko razporedil ob upoštevanju vseh njegovih omejitev za delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 3. 2020 nezakonita in se razveljavi ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ustreza stopnji izobrazbe tožnika in omejitvam, ki jih ima tožnik zaradi svoje invalidnosti, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu obračunati pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi ter mu plačati po predhodnem odvodu davkov in prispevkov neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila in mu za ves ta čas priznati tudi vse druge pravice iz dela in po delu, ter tožniku povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).
2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbi tožnika ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da iz odločbe ZPIZ z dne 15. 10. 2020, popravljeni z dne 2. 12. 2020 izhaja, da lahko tožnik dela 30 ur na teden, 6 ur dnevno, pri čemer odločbo ZPIZ sodišče razume tako, da to pomeni 5-dnevni delovni teden, da ostaneta tožniku 2 dni za počitek. Zaradi navedene napačne razlage, da tožena stranka potrebuje delavca 6 dni in ne 5 dni v tednu, je sodišče napačno ugotovilo, da tožena stranka nima ustreznega delovnega mesta za tožnika. Tožnik se z razlago odločbe ZPIZ z dne 15. 10. 2021 ne strinja. V odločbi ni nikjer določena dodatna omejitev dela s 5-dnevnim delovnim tednom, kot sta to samovoljno in arbitrarno odločila ZPIZ in sodišče, niti ni nikjer določeno, da mora imeti tožnik zagotovljena 2 dni počitka. V primeru, da bi bila v odločbi ZPIZ dodana dodatna omejitev, kot mu jo nalaga sodišče, bi imel tožnik zoper takšno dodatno omejitev možnost pritožbe, s katero bi nasprotoval takšni dodatni omejitvi in dokazoval, da ni potrebna, saj nima nobene podlage v izvedenskem mnenju, ki je bilo podlaga za odločbo ZPIZ z dne 15. 10. 2021. Ker je ravno nepravilna razlaga odločbe ZPIZ imela za posledico izgubo zaposlitve tožnika, le-ta predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz zakonitega razloga in po zakonitem postopku, zaradi česar je tožnikova pritožba v celoti neutemeljena.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2020, na delovnem mestu "lahka pomožna dela v administraciji". Navedena pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena v posledici odločbe ZPIZ z dne 3. 2. 2020, s katero se je tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto: brez dolgotrajne hoje, posebno po neravnem terenu, brez stalnega stanja, brez hoje po lestvah in dela na višini, brez pogostega klečanja in čepenja, kjer se zahteva moč in spretnost levice in da je tožnik zmožen za soročno premeščanje bremen do 5 kg. Navedena odločba ZPIZ z dne 3. 2. 2020 je bila kasneje spremenjena z odločbo ZPIZ z dne 15. 10. 2020, s katero so dodali še omejitev, da je delodajalec dolžan tožniku zagotoviti delo s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu. V skladu z odločbo ZPIZ z dne 15. 10. 2020, ki je bila popravljena s sklepom ZPIZ z dne 2. 12. 2020 in sicer, da je tožnik zmožen za delo v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko, je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "pomožna dela v administraciji" s krajšim delovnim časom od polnega in sicer 30 ur tedensko in to 5 ur na dan (6-dnevni delovni teden). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik navedene pogodbe ni podpisal, ker je menil, da ni v skladu z zadnjo odločbo ZPIZ, ki mu je priznala 5-dnevni in ne 6-dnevni delovni teden.
7. Tožena stranka je v zvezi z omejitvami delovnega časa za tožnika zaprosila za mnenje ZPIZ in pojasnjeno ji je bilo, da mora tožnik delati 5 dni v tednu po 6 ur na dan ter mu mora biti zagotovljen počitek 2 dni. Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela ustreznega omejitvam po odločbah ZPIZ, je pričela s postopkom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu po 4. alineji prvega odstavka 89. člena in 116. člena ZDR-1 ter obvestila o nameravani redni odpovedi Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je nato podala pozitivno mnenje dne 3. 3. 2021. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 3. 2021. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da ob upoštevanju potreb delovnega procesa in organizacije dela v pekarni tožniku ne more zagotoviti takega dela, ki bi ustrezalo vsem omejitvam po odločbah ZPIZ in ki bi ga tožnik opravljal zgolj 5 dni v tednu.
8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v skladu s 87., 88. členom ter 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in 116. člena ZDR-1. Pravilno je zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker delodajalec zanj ni imel na razpolago drugega ustreznega dela oziroma delovnega mesta, kamor bi ga lahko razporedil ob upoštevanju vseh njegovih omejitev za delo. V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.
9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo odločbo ZPIZ z dne 15. 10. 2020, popravljeno dne 2. 12. 2020 in sicer, da iz nje izhaja, da lahko tožnik dela 30 ur na teden, 6 ur dnevno, kar pomeni 5-dnevni delovni teden ter da mora tožnik imeti 2 dni za počitek. Tožnik meni, da v odločbi ZPIZ ni nikjer določena dodatna omejitev dela s 5-dnevnim delovnim tednom ter ni določen 2-dnevni tedenski počitek, ter da je odločitev o tem, ali bo delavec delal 5 ali 6 dni v tednu predvsem odločitev delodajalca. Vendar, ko je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "pomožna dela v administraciji" s krajšim delovnim časom od polnega in sicer 30 ur tedensko (5 ur na dan 6 dni v tednu), se tožnik s takšno pogodbo ni strinjal in je ni podpisal z obrazložitvijo, da pogodba ni v skladu z odločbo ZPIZ. Zato je tožena stranka pridobila dodatno mnenje ZPIZ, ki je podal mnenje, da mora tožnik delati 5 dni v tednu, po 6 ur na dan in da mu mora tožena stranka zagotoviti 2 dni počitka. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da nikjer v odločbi ZPIZ ni določena omejitev dela s 5-dnevnim delovnim tednom.
10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, PogodbeZakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 88, 89, 89/1, 89/1-4, 116.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 102, 102/1.

Vir: Sodna praksa.si