Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času

Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času so skupina dodatkov, ki se jih v javnem sektorju izplačuje v največjem obsegu v dejavnostih, kjer se delo opravlja nepretrgoma, vse dni v letu, npr. zdravstvo, sociala, policija, zapori, v manjšem obsegu pa se delo v manj ugodnem delovnem času občasno opravlja tudi v drugih dejavnostih javnega sektorja in se torej te dodatke vsaj občasno praktično izplačuje v vseh dejavnostih javnega sektorja. V tej skupini dodatkov 80 je glede pogojev za njihovo izplačilo in glede njihove višine prišlo tudi do nekoliko spremenjene ureditve z Aneksom št. 12 h KPJS.¹

Vrste oziroma nabor dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, ki se jih izplačuje v javnem sektorju , določa 32. člen ZPSJS, ki določa, da javnim uslužbencem pripadajo za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za:

• izmensko delo,

• delo v deljenem delovnem času,

• delo v neenakomerno razporejenem delovnem času,

• delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik, ter

• za delo preko polnega delovnega časa.

ZSPJS tudi izrecno določa, da se višino teh dodatkov za javne uslužbence dogovori s kolektivno pogodbo za javni sektor.²

Glede dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času je za zaposlene v javnem sektorju, ki prejemajo minimalno plačo, do bistvene spremembe prišlo že z novelo Zakona o minimalni plači, ki se je uveljavila s 1. 1. 2016.³ Že ves čas se v minimalno plačo ne šteje plačila za delo preko polnega delovnega časa, vključno z dodatkom za delo preko polnega delovnega časa, saj je minimalna plača opredeljena kot minimalno plačilo za delo v polnem delovnem času.⁴ Prav tako se javnim uslužbencem, ki prejemajo minimalno plačo, poleg minimalne plače izplačuje tudi dodatek za stalno pripravljenost, saj se pripravljenosti ne šteje v delovni čas.

Z navedeno spremembo zakonske ureditve minimalne plače se za plačilo dela, ki je bilo opravljeno od 1. 1. 2016 naprej, v minimalno plačo ne všteva naslednjih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času:

• dodatek za nočno delo,

• dodatek za delo v nedeljo,

• dodatek za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.

Javnim uslužbencem, ki prejemajo razliko do minimalne plače, se torej od 1. 1. 2016 te tri dodatke izplačuje poleg minimalne plače. Za plačilo dela, ki je bilo opravljeno od 1. 1. 2020 naprej, pa se v minimalno plačo ne všteva, torej se jih izplačuje poleg minimalne plače, tudi vseh drugih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, kot tudi vseh ostalih dodatkov, vključno z dodatkom za delovno dobo in tudi dela plače iz naslova delovne uspešnosti.⁵

Poleg zgoraj navedenih dodatkov za delo v času, ki je manj ugoden, v skladu z izrecno določbo tretjega odstavka 32. člena ZSPJS javnim uslužbencem pripada tudi dodatek za stalno pripravljenost. Razlog, da je navedeni dodatek naveden posebej, je v tem, da se časa stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas, in sicer gre za pripravljenost, ki pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Takšno pripravljenost se praviloma opravlja na domu ali na kraju po izbiri javnega uslužbenca. Stalno pripravljenost se šteje kot poseben delovni pogoj na posameznih delovnih mestih. V posameznih dejavnostih javnega sektorja je delovni čas in čas stalne pripravljenosti zaradi specifike dejavnosti predmet posebne ureditve, bodisi z zakonom ali kolektivno pogodbo, npr. v Policiji ali na področju vzgoje in izobraževanja, in za njih potem veljajo glede pripravljenosti ta posebna pravila.

ZSPJS določa tudi temeljna pravila glede izplačevanja posameznih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, in sicer vsi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, kot so navedeni zgoraj, pripadajo javnemu uslužbencu le za čas, torej za ure dela v času, ki je manj ugoden. Enako velja tudi za dodatek za stalno pripravljenost. Tudi ta javnemu uslužbencu pripada le za čas, ko je v odrejeni stalni pripravljenosti.⁶

ZSPJS določa tudi pravila glede medsebojnega izključevanja posameznih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Tako določa, da se dodatke iz prve, druge in tretje alineje prejšnjega odstavka med seboj izključuje.⁷ Tako torej ni mogoče za iste ure dela plačevati dodatka za izmensko delo, delo v deljenem delovnem času in dodatka za delo v neenakomernem delovnem času. Javni uslužbenec lahko torej dela istočasno samo v eni od navedenih oblik delovnega časa, nobene od navedenih oblik dela pa se ne izključuje z delom preko polnega delovnega časa. Javni uslužbenec torej lahko istočasno prejema dodatek za delo v izmeni ali dodatek za delo v deljenem delovnem času ali dodatek za delo v neenakomernem delovnem času in če posamezne ure dela v tej obliki pomenijo istočasno delo preko polnega delovnega časa in je bilo delo preko polnega delovnega časa ustrezno odrejeno, lahko za te ure dela poleg enega od prej navedenih dodatkov prejme istočasno tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Enako se med seboj ne izključujeta dodatek za delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Glede na to, da se stalne pripravljenosti, ki se jo opravlja kot dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe po prihodu na delo izven delovnega časa in se jo praviloma opravlja na domu oziroma kraju po izbiri javnega uslužbenca, ne šteje v delovni čas, javnemu uslužbencu za čas odrejene stalne pripravljenosti ne pripada poleg dodatka za stalno pripravljenost noben drug dodatek (npr. tudi ne dodatek za delo na dan praznika ali za delo v nedeljo ali za delo ponoči ali dodatek za delo preko polnega delovnega časa), prav tako se javnemu uslužbencu v času takšne pripravljenosti ne obračuna osnovne plače, ampak samo dodatek za stalno pripravljenost. Kot že navedeno, sta delovni čas in odrejanje pripravljenosti zaradi specifike dejavnosti predmet posebne ureditve, bodisi z zakonom ali kolektivno pogodbo, npr. v Policiji ali na področju vzgoje in izobraževanja ali v zdravstvu, in za njih potem veljajo glede pripravljenosti ta posebna pravila.

Z novelo ZSPJS v letu 2010⁸ pa je bila določena posebna ureditev višine posameznih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, ki se jih izplačuje za čas dežurstva, uporabljati pa se je začela s 1. 1. 2011. Z navedeno novelo ZSPJS je bil dodan nov šesti odstavek 32. člena , ki določa, da ne glede na druge določbe tega zakona javnemu uslužbencu v času dežurstva pripada plačilo v višini vrednosti plačnega razreda, v katerega je uvrščeno delovno mesto, na katerem se opravlja dežurstvo. Vrednost plačnega razreda iz prejšnjega stavka je tudi osnova za obračun dodatkov, ki mu v času dežurstva pripadajo v skladu s tem zakonom in Kolektivno pogodbo za javni sektor. V času dežurstva pripadajo javnim uslužbencem dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini, določeni s Kolektivno pogodbo za javni sektor, in ostali dodatki za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, ki pa se jih v času dežurstva izplačuje v višini 50 odstotkov višine, ki je za te dodatke določena v Kolektivni pogodbi za javni sektor. Te določbe so se začele uporabljati s 1. januarjem 2011. Do roka pa so morali uporabniki proračuna, s soglasjem pristojnega ministra, iz nabora delovnih mest v veljavnih kolektivnih pogodbah oziroma drugih aktov iz 13. člena zakona v internih aktih določiti delovna mesta, na katerih se opravlja dežurstvo. Predlog akta o določitvi delovnih mest, na katerih se opravlja dežurstvo, je treba predhodno posredovati v mnenje reprezentativnemu sindikatu.

Posamezni dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času in njihova višina so za javne uslužbence v javnem sektorju⁹ podrobneje urejeni v Kolektivni pogodbi za javni sektor, in sicer v členih od 40 do 46.

V 44. členu KPJS je opredeljena pravica do dodatka za izmensko delo, in sicer za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada javnim uslužbencem dodatek v višini 7 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v teh pogojih. Pri ugotavljanju pravice do dodatka za izmensko delo se je v praksi pogosto postavljajo vprašanje, kaj se šteje za izmensko delo in tudi ali dodatek pripada javnim uslužbencem, npr. čistilkam, ki redno delajo samo popoldan. Za rešitev teh vprašanj je komisija za razlago KPJS sprejela dve razlagi¹⁰ tega člena KPJS, na podlagi katerih so jasneje določena pravila za določanje pravice do dodatka za izmensko delo, in sicer:

• javnemu uslužbencu pripada pravica do dodatka za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni (torej ne tudi za ure dopoldanske izmene) oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma redno delo v popoldanskem času. Dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen (dopoldan - popoldan, dopoldan - ponoči, popoldan - ponoči, dopoldan – popoldan - ponoči).

• Za redno delo v popoldanski izmeni se šteje, če javni uslužbenec dela stalno le v popoldanskem času (npr. čistilke).

• Javni uslužbenci, ki delajo v izmenah po 12 ur, so upravičeni do dodatka za izmensko delo, opravljeno v nočni izmeni in za delo v popoldanskem času v dnevni izmeni. Za delo v popoldanskem času se šteje delo, kot je opredeljeno v aktih iz prve alineje. Če takšne opredelitve popoldanskega časa ni v zakonu, kolektivni pogodbi, podzakonskem aktu ali drugem predpisu, ki velja za posamezno dejavnost javnega sektorja in se delo redno opravlja v popoldanskem času, zadostuje tudi opredelitev tega pojma, torej kdaj gre za delo v popoldanskem času, v splošnem aktu delodajalca, npr. aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.

Dodatek za delo v deljenem delovnem času in njegova višina sta opredeljena v 41. členu KPJS. Ta dodatek pripada javnim uslužbencem v višini 15 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, če prekinitev delovnega časa traja dve uri ali več. Z aneksom št. 12 h KPJS¹¹, ki velja od 8. 12. 2018 naprej, se je višina tega dodatka povišala iz 13 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca na 15 odstotkov. Glede ur dela v deljenem delovnem času, za katere javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo v deljenem delovnem času, pa je z Aneksom št. 12 h KPJS, torej od 8. 12. 2018 prišlo do bistvene spremembe. Do te spremembe je veljalo, da se dodatek za delo v deljenem delovnem času obračunava le za čas po prekinitvi dela, OD 8. 12. 2018 naprej pa se dodatek obračunava za vse opravljene ure v deljenem delovnem času.

V zvezi z dodatkom za delo v deljenem delovnem času je Komisija za razlago KPJS tudi sprejela razlago,¹² in sicer da dodatek za delo v deljenem delovnem času pripada javnemu uslužbencu v vsakem primeru, ne glede na to, ali dela v deljenem delovnem času stalno ali le občasno.

Dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, tako pogoje za izplačilo kot višino dodatka, opredeljuje 42. člen KPJS. Tako se za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času šteje delo, ko je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Dodatek znaša 10 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure, ki presegajo 8 ur dela dnevno.¹³

Za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času se šteje tudi delo, ko je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu. Dodatek znaša 10 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in mu pripada za ure, opravljene v šestem, sedmem in v vsakem nadaljnjem zaporednem delovnem dnevu. Ta opredelitev je bila nekoliko spremenjena z Aneksom št. 12 h KPJS¹⁴ in velja od 8. 12. 2018, saj se je ugotovilo, da v praksi v posameznih primerih delovni čas ni razporejen samo na sedem zaporednih delovnih dni, ampak lahko tudi več zaporednih delovnih dni in sedaj določa, da dodatek pripada za ure, opravljene v šestem, sedmem in v vsakem nadaljnjem zaporednem delovnem dnevu. Do te spremembe je bilo določeno, da ta dodatek pripada za ure, opravljene v šestem in sedmem zaporednem delovnem dnevu.

Če je delovni čas javnega uslužbenca razporejen tako, da ima v enem delovnem dnevu dve ali več prekinitev delovnega časa, ki trajajo najmanj eno uro, mu za ure dela tako razporejenega delovnega dne pripada dodatek v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače.

Javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo po posebnem razporedu, za kar se šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za dva dni vnaprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni delovni čas proračunskega uporabnika ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te kolektivne pogodbe. Delavcu pripada dodatek v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače za dejansko opravljene ure po posebnem razporedu.

V primeru, ko javni uslužbenec prejema dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, mu ne pripadata dodatka za izmensko delo in za delo v deljenem delovnem času.

Tudi v zvezi z dodatkom za delo v neenakomernem delovnem času je komisija za razlago KPJS sprejela razlago¹⁵, ki jo je sedaj glede na nekoliko dopolnjeno dikcijo drugega odstavka 42. člena KPJS, ki določa pravico do tega dodatka za ure dela, opravljene v šestem, sedmem in v vsakem nadaljnjem zaporednem delovnem dnevu, lahko nekoliko prilagoditi. Tako dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času pripada javnemu uslužbencu, ki je na podlagi razporeda dela oziroma delovnega časa dolžan opravljati delo šest oziroma sedem ali več zaporednih delovnih dni, pri čemer je šesti, sedmi ali nadaljnji zaporedni delovni dan lahko kateri koli dan v tednu.

Višina dodatka za delo ponoči je določena v 43. členu KPJS. Ta višina se je z Aneksom št. 12 h KPJS povišala, in sicer s 30 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca na 40 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.¹⁶ Vendar pa se višina tega dodatka ni povišala z dnem uveljavitve Aneksa št. 12 h KPJS, torej z 8. 12. 2018, ampak je bil dogovorjen zamik uveljavitve spremembe višine tega dodatka (enako kot tudi spremenjene višine dodatka za delo v nedeljo ter dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prosti dan), in sicer se je višina dodatka za delo ponoči s 30 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca povišala na 40 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca s 1. 9. 2019, torej za delo opravljeno ponoči od 1. 9. 2019 naprej¹⁷.

Dodatek za delo ponoči se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči. Kaj se šteje za nočno delo, je določeno z Zakonom o delovnih razmerjih, če ni s predpisi ali kolektivnimi pogodbami, ki veljajo za posamezno dejavnost javnega sektorja drugače določeno. V skladu z ZDR-1¹⁸ se kot nočno delo šteje delo v času med 23. in šesto uro naslednjega dne. Če je z razporeditvijo delovnega časa določena nočna delovna izmena, se šteje za nočno delo osem nepretrganih ur v času med 22. in sedmo uro naslednjega dne.

V 44. členu KPJS je opredeljena višina dodatka za delo v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan. Tudi ta višina se je z Aneksom št. 12 h KPJS povišala, in sicer:

• Dodatek za delo v nedeljo se je povišal s 75 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca na 90 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.

• Dodatek za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan pa z 90 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca na 120 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.¹⁹

Vendar se tudi višina teh dveh dodatkov ni povišala z dnem uveljavitve Aneksa št. 12 h KPJS, torej z 8. 12. 2018, ampak je bil dogovorjen zamik uveljavitve spremembe višine teh dveh dodatkov (enako kot tudi spremenjene višine dodatka za delo ponoči), in sicer se je višina teh dveh dodatkov povišala s 1. 9. 2019, torej za delo, opravljeno na nedeljo oziroma na dan, ki je za zakonom določen kot dela prost dan od 1. 9. 2019 naprej, do takrat pa so veljale višine, kot so bile v prvem in drugem odstavku 44. člena KPJS dogovorjene pred sklenitvijo aneksa št. 12 h KPJS.²⁰

Dodatke se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.

Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, se med seboj izključujeta.

V zvezi z dodatkom za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, je treba upoštevati, da gre za dneve, ki so določeni kot dela prosti dnevi z Zakonom o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji.²¹ S tem zakonom so določeni prazniki, ki so dela prosti dnevi, poleg tega pa so določeni dnevi, določeni kot dela prosti dnevi, pa niso prazniki. Pomembno torej je, da gre za dan, ki je s tem zakonom določen kot dela prosti dan ali kot praznik, ki je dela prost dan.

V 45. členu KPJS ureja dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Dodatek za delo preko polnega delovnega časa znaša 30 odstotkov urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca.

Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa.

Kaj se šteje za delo preko polnega delovnega časa in kako se odreja, določa ZDR-1, če ni s predpisi ali kolektivno pogodbo, ki velja za posamezno dejavnost javnega sektorja drugače določeno. ZDR-1 delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo ureja v 144. do 146. členu.

KPJS v 46. členu podrobneje ureja tudi dodatek za pripravljenost. Javnemu uslužbencu pripada dodatek za pripravljenost na domu v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače.

Če je s posebnimi predpisi na področju obrambe, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, policije ter vzgoje in izobraževanja, veljavnimi na dan uveljavitve tega aneksa, predvidena možnost, da se javnemu uslužbencu odredi pripravljenost na določenem kraju, javnemu uslužbencu za pripravljenost na določenem kraju pripada dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače.

V skladu s predpisi na področju obrambe, ki izenačujejo pripravljenost na določenem kraju in pripravljenost na delovnem mestu, pripada dodatek iz prejšnjega odstavka tudi javnemu uslužbencu na področju obrambe, ki mu je odrejena pripravljenost na delovnem mestu.

Dodatek se obračunava le za čas, ko je javnemu uslužbencu odrejena pripravljenost.

Glede dodatka za pripravljenost je Komisija za razlago KPJS sprejela tudi razlago.²²

V skladu s sprejeto razlago pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti pisno odrejena. Glede na to, da gre za posebni pogoj dela na posameznih delovnih mestih, mora biti ta posebni delovni pogoj opravljanja dela v posameznih dejavnosti javnega sektorja ali na posameznih delovnih mestih določen bodisi s predpisi, kolektivnimi pogodbami ali splošnim aktom delodajalca. Ta posebni pogoj dela mora biti določen tudi na posameznih delovnih mestih pri konkretnem delodajalcu v njihovem splošnem aktu bodisi kot splošna navedba delovnih mest, na katerih se lahko odredi tudi pripravljenost za delo ali na vsakem posameznem delovnem mestu v aktu o sistemizaciji delovnih mest.

Višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je za zakonom določen kot dela prost dan.²³

Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času ne pripadajo javnim uslužbencem iz plačne skupine B ( direktorji, ravnatelji in tajniki v javnem sektorju).²⁴ Izjema so le direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu. Ti lahko izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra oziroma rektorja, zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti. Za ta čas jim pripadajo plača in dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času glede na delovno mesto, na katerem se tako delo opravlja in ne glede na delovno mesto direktorja.²⁵

Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času tudi ne pripadajo funkcionarjem, ki jim pripada od dodatkov le dodatek za delovno dobo.²⁶ Izjema so sodniki in državni tožilci. Tem funkcionarjem izjemoma pripadajo tudi posamezni dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času.²⁷ Podrobneje so dodatki sodnikov in državnih tožilcev za delo v manj ugodnem delovnem času in za stalno pripravljenost urejeni v 32. a členu ZPSJS. Pri tem je treba opozoriti, da se ZSPJS v tem delu ni spremenil po sklenitvi Aneksa št. 12 h KPJS, s katerim se je višina posameznih dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času, in sicer dodatek za nočno delo, za delo na nedeljo in za delo na dan, ki je za zakonom določen kot dela prost dan, povišala s 1. 9. 2019. Glede na navedeno prej navedenim pravosodnim funkcionarjem ti dodatki pripadajo v višini, kot je na podlagi KPJS javnim uslužbencem pripadala pred povišanjem njihove višine z Aneksom št. 12.

V skladu z 32. a členom ZSPJS tako sodnikom in državnim tožilcem pripadajo naslednji dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času:

• za delo preko polnega delovnega časa,

• za čas dežurstva, ki presega polni delovni čas,

• za delo ponoči,

• za delo v nedeljo in

• za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.

Navedene dodatke in dodatek za pripravljenost se določi v naslednjih višinah:

• za delo preko polnega delovnega časa in za čas dežurstva, ki presega polni delovni čas, v višini 30 odstotkov urne postavke osnovne plače,

• za delo ponoči v višini 30 odstotkov urne postavke osnovne plače,

• za delo v nedeljo v višini 75 odstotkov urne postavke osnovne plače,

• za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, v višini 90 odstotkov urne postavke osnovne plače in

• za ure pripravljenosti v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače.

Dodatka za delo v nedeljo in za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, se med seboj izključujeta.

Dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času navedenim pravosodnim funkcionarjem pripadajo le za čas dela v manj ugodnem delovnem času.