Predhodni postopek pri delodajalcu

ZDR več ne določa dvostopenjskega varstva pravic pri delodajalcu. To pomeni, da lahko zoper odločitev delodajalca javni uslužbenec pri posrednih proračunskih uporabnikih uveljavlja le izvensodno ali sodno varstvo svojih pravic. ZDR torej ne ureja več pritožbenega organa znotraj delodajalca ali za delodajalce določenega področja, na katerega bi lahko javni uslužbenec vložil pred izvensodnim ali sodnim postopkom pritožbo zoper odločitev ali ravnanje delodajalca. Dvostopenjsko varstvo pravic javnih uslužbencev pri posrednih proračunskih uporabnikih obstoji le tam in v tistih primerih, kjer je to kot specialna ureditev določeno v posebnem zakonu.¹

Sicer pa po splošni delovnopravni zakonodaji, to je 200. členu ZDR-1, javni uslužbenec pri posrednem proračunskem uporabniku lahko uveljavlja svoje pravice iz delovnega razmerja na način, da v primeru, ko meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pisno zahteva, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Javni uslužbenec ima torej pravico zahtevati od delodajalca, da ta izpolni obveznosti ali da odpravi kršitev njegovih pravic. Zahtevo mora podati v pisni obliki. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko javni uslužbenec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.² Rok 30 dni za vložitev tožbe na delovno sodišče je prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Javnemu uslužbencu po preteku tega roka ugasne pravica terjati izpolnitev obveznosti ali odpraviti kršitve delodajalca. Izjema velja le za denarne terjatve, ki jih javni uslužbenec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem.³

Gre torej za predhodni postopek pri delodajalcu, pred morebitnim sodnim ali arbitražnim delovnim sporom, ki se rešuje po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih⁴ ali po Zakonu o arbitraži.

Neposredno sodno varstvo

ZDR-1 v 200. členu poleg zgoraj navedene splošne ureditve uveljavljanja varstva pravic zaposlenih pri delodajalcu, ureja tudi primere, ko je možno neposredno sodno varstvo pravic, in sicer:

• Uveljavljanje denarnih terjatev, ki jih javni uslužbenec lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim sodiščem.⁵ Pri tem mora upoštevati, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.⁶
• Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.⁷ V primerih prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne glede na način prenehanja (odpoved pogodbe o zaposlitvi ali drugi načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi) in v primeru odločitve o disciplinski odgovornosti lahko torej javni uslužbenec pri posrednem proračunskem uporabniku pred pristojnim delovnim sodiščem uveljavlja ugotovitev nezakonitosti od dneva vročitve akta (odpovedi, sporazuma idr.) oziroma ko je izvedel za kršitev pravice.
• Neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, lahko v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.⁸

ZDR-1 določa sodno varstvo javnemu uslužbencu, ne pa delodajalcu. Delodajalec lahko po pravilih civilnega prava uveljavlja zoper javnega uslužbenca odškodnino, če mu škoda nastane zaradi njegovih ravnanj iz delovnega razmerja in če so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo zaposlenega do svojega delodajalca je poleg splošnih pravil odškodninske odgovornosti odškodninskega prava treba upoštevati še posebna pravila odškodninske odgovornosti delavca do svojega delodajalca, na podlagi katere je delavec odškodninsko odgovoren svojemu delodajalcu za škodo, ki jo je na delu ali v zvezi z delom povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti.⁹ Za povrnitev škode, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja delodajalec, pri katerem je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.¹⁰ Tudi oškodovane sodelavce osebe, ki je neposredno povzročila škodo, se skladno s sodno prakso šteje za »tretjo osebo« glede na prej navedeno pravilo odškodninske odgovornosti.