Javni uslužbenec lahko v primeru, da delodajalec krši njegove pravice iz delovnega razmerja, na več načinov uveljavlja svoje pravice iz delovnega razmerja, bodisi v obliki zahteve za priznanje neke pravice kot tudi zahteve za prenehanje kršitev njegovih pravic iz delovnega razmerja. Delodajalec namreč lahko krši pravice svojih zaposlenih bodisi z izdajo nekega konkretnega akta ali pa z nekim konkretnim ravnanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja, torej da ne izpolnjuje svojih obveznosti iz delovnega razmerja do svojih zaposlenih.
Tako ZDR kot ZJU urejata postopek, kako lahko javni uslužbenci uveljavljajo svoje pravice pri delodajalcu, javni uslužbenec pa lahko svoj individualni delovni spor rešuje tudi po izvensodni ali sodni poti. Izvensodna pot reševanja spora je mogoča z mediacijo po Zakonu o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah1 ali z arbitražo po Zakonu o arbitraži.2 Možnost uveljavljanja sodne poti razreševanja spora je za javne uslužbence, zaposlene v državnih organih in upravah samoupravnih lokalnih skupnostih, za katere pravila določa ZJU, drugačna kot za javne uslužbence, zaposlene pri posrednih proračunskih uporabnikih, za katere veljajo pravila uveljavljanja sodnega varstva po ZDR.
Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (Uradni list RS, št. 56/08)↩
Zakon o arbitraži (Uradni list RS, št. 45/2008) enotno ureja arbitraže v Republiki Sloveniji. Do sprejema tega zakona je bila arbitraža določena v 31. poglavju Zakona o pravdnem postopku. Zakon o arbitraži je nastal po Vzorčnem zakonu o mednarodni trgovinski arbitraži, ki ga je sprejela Komisija Združenih narodov za mednarodno gospodarsko pravo (UNCITRAL) leta 1985 z resolucijo 40/72 z dne 11. decembra 1985.↩