Predstavljajmo si, da se za trenutek ustavimo; prenehamo z delom in se osredotočimo na svoje dihanje. Hitro bomo opazili, da nas v vsakem trenutku prešine nova misel. Tako je tudi s čustvi, ki nenehno tlijo v nas. Zato smo tudi v vsakem trenutku v določenem razpoloženju, ki se skozi dan spreminja. Takrat, ko naše osebno razpoloženje nekaj tednov ali mesecev ohranja določeno povprečje, to zaznavamo kot ugodje. Da bi nas to prevevalo večino časa, si prizadevamo svoja čustva obvladovati. Ker jih moramo obvladovati vsak trenutek našega življenja, je to dolgotrajno delo, kateremu se posvečamo z namenom ohranjanja svojega razpoloženja večino svojega prostega časa. S tem, ko obvladujemo svoje razpoloženje, se počutimo tudi umirjene. Umetnost lastnega umirjanja pa je osnovna duševna spretnost človeka.

Obvladovanje misli

Misli v našem umu so kot neustavljivi tok, ki ga običajno nemočno spremljamo. Ena predstava izzove drugo in tako gre po tekočem traku naprej. Porajanje naših misli pa krojijo štirje zakoni. Prvi zakon je zakon asociacije, ko en prizor, misel, dogodek izzove drugega. Misli se v skladu z drugim zakonom porajajo glede na sorodnost. Na primer, pri besedi maček se vam porodi misel žival. V skladu s tretjim zakonom se misli nizajo glede na del in celoto, po zakonu delov. Po četrtem zakonu pa misli sprožajo asociacije na kakovost izvorne besede ali teme. Npr. slon ponazarja moč, sonce toploto (Svete, 2006).

S pozornim spremljanjem uma ugotavljamo, da je tok misli večinoma neurejen in ga je težko nadzirati. Notranji samogovor je neskončen, saj nas nenehno obletavajo roji misli. V teh mislih sami nastopamo kot osrednji lik, njihovo jedro pa je pogosto doseganje blaginje, uspeha in užitkov. V mislih, ki nas navdajajo, redko najdemo misli o usodi drugih ljudi (Paljevec, 2004).

Če ne posežemo v samodejno premišljevanje, je naš um kot konj brez jezdeca. Nadzorovanje uma je aktivnost uspešnih ljudi. Temu se posvečajo duhovni učitelji, jogiji, igralci, politiki, managerji in ljudje, ki so jih v to prisilili življenjski izzivi. Imeti moč nad svojim umom pomeni, da krmarimo svoje življenje in ne spontane želje ter misli, ki se nenehno porajajo. S tem odločamo, v kaj bomo usmerili miselno moč in kdaj. Če želimo občutiti notranji mir, moramo mešanico spominov, načrtov in želja urediti. Pri tem so nam na voljo različne vaje.

Ena izmed takšnih vaj v okviru joge je opazovanje misli in njihova izključitev. Ta vaja zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, vendar je ključna za doseganje duševne ubranosti. Lahko ležimo ali sedemo na tla v položaj s prekrižanimi nogami, z zravnano hrbtenico in sprostimo celotno telo. V tem položaju vztrajamo eno uro. Ker imamo v času vaje oči zaprte, moramo ostati sveži in spočiti. Med vajo opazujemo in nadzorujemo svoje misli. Vsako opazujemo od začetka do konca in smo pri tem pozorni, da se ne prelije z naslednjo. Ko se misel utrne, spremljamo njen tok. Smo v vlogi pasivnih in obenem objektivnih opazovalcev. Zaradi proste asociacije ena misel rodi drugo, ta pa povzroči nastanek tretje. Ko se pojavljajo nove misli, jim ne namenjamo nobene pozornosti, ampak še naprej opazujemo prvo. S tem bodo druge začele vse bolj bledeti in bodo na koncu izginile. Tudi začetna misel bo nekaj časa še ohranjala svoj tok, vendar bo sčasoma izgubila svojo jasnost in bo izginila. Naenkrat smo v stanju brez misli, ki ga ohranjamo čim dlje. Dihamo globoko, mirno in počasi, obenem pa ostajamo sproščeni, pasivni ter pozorni. S to vajo prodremo v globlje plasti svojega jaza. Ker nas zavestni miselni proces ne ovira, nam naša podzavest lahko poda globlja sporočila. To je tudi vaja, s katero odkrivamo svojo podzavest in vsebine v njej. Za umiritev uma je tudi pomembno, da se poslovimo od nestrpnosti in hitenja, ki sta temeljni značilnosti sodobnega človeka. Prav tako pa si za vse, kar počnemo, moramo vzeti čas. Ko delamo, delajmo predano, pozorno in marljivo, ko imamo prosti čas, pa ga uživajmo (Paljevec, 2004).

Z umiranjem uma se ukvarjajo številni avtorji. Indijski mistik Ramana Maharši pravi, da se bo naš um umiril s spraševanjem »Kdo sem?«. Po njegovem mnenju bo misel »Kdo sem?« uničila vse ostale misli in bo tako kot palica, ki nam služi za drezanje v gorečo grmado, na koncu tudi sama uničena. Ko v sebi zaznamo druge misli, se jim ne bi smeli prepustiti, temveč bi si morali zastaviti naslednje vprašanje: »Komu so se porodile?« In to vprašanje bi moralo slediti vsaki misli, ki vznikne. Odgovor bi se glasil: »Meni.« Če se torej sprašujemo »Kdo sem?«, se naš um vrne k svojemu izviru, misel, ki se je porodila, pa obmiruje. S ponavljanjem prej predstavljene prakse bo um razvil sposobnost, da ostane pri svojem izviru. Ko subtilni um prehaja skozi možgane in čutila, se pojavijo groba imena in oblike, ko ostane v srcu, pa imena in oblike izginejo. Torej, ko um ostane v srcu, bo »jaz«, ki je izvir vseh misli, odstranjen, »jaz«, ki večno obstaja, pa bo zasijal (Paljevec, 2004).

Osho-Bhagvan Ši Rajniš, filozof in duhovni učitelj, pravi, da je meditacija stanje brez vseh misli, vendar šele na koncu poti. Po njegovem mnenju se je treba najprej zavedati misli, ne da bi jih poskušali zaustaviti ali se z njimi bojevati. Njegova pot ni bojevanje z umom, torej, da bi se prisilili v tišino, ampak zavedanje nenehnega klepeta uma. Med seboj in mislimi moramo oblikovati razdaljo. Ko se oddaljimo od misli, nam te ne morejo več vladati. Um, naš gospodar, se nam v meditaciji podredi in postanemo mojstri uma. Da bi se zavedali misli, moramo vaditi zavedanje svojega telesa: občutkov, npr. sedenja, dihanja, zvokov okolice, vsakega giba. Tovrstno zavedanje lahko izvajamo pri vsaki aktivnosti, pri kateri ni potrebna miselna aktivnost. Ko se med vsakdanjimi opravili začnemo zavedati svojega telesa, smo pozornejši, s tem energija ne gre samo v um in nezavedno. Če se naučimo zavedati telesa, postane zavedanje misli lažje. Prihajanje in odhajanje misli, klepetanje uma, nam postane nazornejše (Svete, 2004).

Obvladovanje čustev in čustvena inteligenca

Sandra je mati dveh otrok. Devetnajstletni Tomaž je športnik, igra nogomet, njegov mlajši brat, šestnajstletni Sandi, pa je po duši glasbenik. Sandra je nenehno v skrbeh za svoja otroka. Boji se, da bi se Tomaž poškodoval pri nogometu ali da bi se mu kaj pripetilo pri vožnji z avtom, saj je še neizkušen voznik. Sandiju bi se lahko kaj zgodilo, ko se v družbi prijateljev vozi z motornim kolesom. Mogoče bosta danes zašla v neprimerno družbo, mogoče bosta podlegla različnim omamam.

Za Sandro postaja ta nenehna zaskrbljenost preprosto prehuda. Zaveda se, da ji zaskrbljenost preprečuje, da bi živela tako, kot si želi. Ne zmore pa storiti ničesar ob tem, ko se sin poda na nogometno igrišče, da ji misli ne bi preplavil strah pred nesrečo. Čuti, da ni več svobodna, saj so skrbi tiste, ki vedno znova premagajo razum. Zaradi zaskrbljenosti je obdana tudi z neuspehom na drugih življenjskih področjih.

Sklenila je: »Rada bi zaživela polno in prekinila začarani krog.« Zato se je odločila, da bo v vsakem trenutku pozorna na porajajoča se čustva, da je ta ne bi prevzela. Kljub močnim čustvom se jih je naučila obvladovati in ni dopustila, da bi jo ta premagala. Tako je začela zanesljivo usmerjati svoje življenje. Pri tem sta ji bila v veliko pomoč sproščenost in dobro razpoloženje. Spoznala je, da se zgolj v takšnem stanju sposobnost za razgibano in celovito razmišljanje poveča in tako prispeva k lažjemu reševanju tako miselnih kot tudi medosebnih problemov. Na poti doseganja cilja jo je spremljal tudi smeh, vznesenost, ki jo je spodbudila k odkritemu razmišljanju in svobodnemu povezovanju misli. To pa je posebna spretnost, ki je pomembna tako za ustvarjalnost kot tudi za prepoznavanje celovitosti odnosov ter predvidevanje posledic, ki bodo izvirale iz odločitev. Zakaj ji je uspelo prekiniti začarani krog, v katerega se je ujela? Zato, ker je bila motivirana za obvladovanje čustev in ta motivacija je izvirala iz njene notranjosti.

Ali se zavedamo svojih čustev? Ali vemo, kakšno je naše razpoloženje? Ali se zavedamo, kako to vpliva na druge ljudi? Ali se sprijaznimo s svojimi čustvi ali se celo prepustimo, da nas obvladajo?

Spoznati moramo svoja čustva. Kaj pa so sploh čustva oz. emocije? Beseda emocija ima koren v latinski besedi e-movere (gibati se). Pred to besedo stoji predpona e-, ki vključuje pomen gibati se stran, kar kaže, da je težnja dejavnosti vsebovana v vsaki emociji (Goleman, 1997, 20). Zato se pojem čustva v vsakdanjih in teoretičnih diskurzih običajno nanaša na nenadne in dramatične, razdiralne, kratkotrajne emocionalne izkušnje s spremljajočimi fiziološkimi simptomi in z ekspresivnim obnašanjem (Šadl 1999, 982).

Ko poskušamo spoznavati naša čustva, se nam na prvi pogled morda zazdi, da so naši občutki v vsakem trenutku popolnoma jasni. Premislek pa nam ozavesti dejstvo, da se običajno ne menimo dovolj za to, kaj zares čutimo, in tem občutkom tudi kasneje ne prisluhnemo. Moramo priznati, da nam je tuje pozornost neprekinjeno namenjati notranjemu doživljanju. Gre za to, da v zavesti um opazuje in raziskuje doživljajsko izkušnjo ter čustva. Temu pravimo zavedanje sebe, ki pomeni zavedanje svojega razpoloženja in misli o svojem razpoloženju. Pri tem pa zavedanje sebe ne moremo opredeliti kot pozornost, ki se pusti speljati čustvom in se zato preveč burno odziva na zaznave, ampak kot nevtralno razpoloženje, ki v stanju neobrzdanih čustev skrbi za dejavnost razmišljajočega jaza. Ko poskušamo opazovati svoj notranji doživljajski svet in ga tudi izraziti, pa nujno potrebujemo dejaven razumni um (neokorteks), še zlasti področja za jezik, ki so navajena prepoznati in imenovati porojena čustva (Goleman, 1997).

Med zavedanjem čustev in prizadevanjem, da bi jih spremenili, obstaja logična razlika. Vendar pa je John Mayer, psiholog na univerzi v New Hampshiru, ki je skupaj s Petrom Saloveyem z univerze Yale soavtor teorije o čustveni inteligentnosti, ugotovil, da iz praktičnih razlogov zavedanje in prizadevanje vedno delujeta povezano. To pomeni, da ko se zavedamo, v kakšnem položaju smo, se hočemo izvleči iz njega. Zato je zanimivo, kako se ljudje odzivamo na čustva in upravljanje z njimi.

Mayer glede na načine odzivanja na čustva loči tri vrste ljudi: ljudi, ki se zavedajo sebe, popustljive in dovzetne ljudi. Za ljudi, ki se zavedajo sebe, je značilno, da se zavedajo svojega razpoloženja in imajo zato izrazito prefinjeno čustveno življenje. Zato jih zaznamuje jasen pogled na čustvovanje, ki lahko vpliva na druge osebnostne poteze: so neodvisni, zaupajo v omejitve, ki si jih sami postavijo, so duševno trdni in na življenje gledajo s pozitivnega stališča. V primeru, da so nerazpoloženi, tega ne premlevajo in niso obsedeni s tem, zaradi česar so se sposobni hitro izvleči.

Popustljivi ljudje dopustijo, da jih čustva premagajo. Čutijo se nemočne, da bi jim ubežali, kot da bi čustva prevzela nadzor nad njihovim življenjem. Nemirni so in se ne zavedajo svojih čustev, zato se utapljajo v njih, namesto, da bi jih videli z njihove resnične strani. V primeru, da se znajdejo v slabem razpoloženju, ne storijo skoraj ničesar, da bi se tega znebili, saj čutijo, da nimajo nadzora nad čustvenim življenjem. Ker ne obvladujejo svojih čustev, se imajo pogosto za poražence.

Dovzetnim ljudem je večinoma jasno, kaj občutijo. Obenem so tudi dojemljivi za razpoloženja, zato jih niti ne poskušajo spremeniti. To skupino ljudi bi lahko razdelili v dve skupini: v prvi najdemo dobrovoljneže, ki jim ni mar, da bi spreminjali svoje razpoloženje, in v drugi ljudi, ki se dobro zavedajo svojega razpoloženja, a se kljub temu prepustijo negativnemu razpoloženju in ga sprejmejo, pri čemer ničesar ne ukrenejo, da bi kaj spremenili.

Za to, da bi bila čustva prava začimba našemu življenju, je pomembna čustvena inteligenca, ki temelji na petih čustvenih spretnostih: zavedanje, obvladovanje in spodbujanje sebe, empatija in družbene spretnosti. Po tem, ko smo razvili visoko stopnjo samozavedanja (prepoznavanje svojega notranjega doživljanja), se moramo naučiti obvladovanja svojih čustev (obvladovanje notranjega doživljanja). Šele nato lahko začnemo z nadgradnjo temeljev čustvene inteligence z ostalimi tremi čustvenimi spretnostmi. In zakaj je tako pomembno obvladovanje čustev in posledično samega sebe? Z razvojem čustvene spretnosti obvladovanja samega sebe si v bistvu prizadevamo vzpostaviti in ohraniti notranje ravnovesje. Pri tem ne gre za zatiranje čustev, saj ima vsak občutek svojo vrednost in pomen. Zato tudi vsak izmed nas potrebuje čustvovanje, vendar mora biti to prilagojeno življenjskim okoliščinam. To pa v bistvu pomeni, da se takrat, ko naša čustva preveč zatiramo, spreminjamo v pustega in zadržanega človeka; če pa jih nismo sposobni obvladovati in se v nas razbohotijo v vseh svojih razsežnostih, se lahko izrazijo kot velika potrtost, ki nas odvrača od dela, ali kot tesnoba, jeza in razdraženost (Goleman, 1997).

Čustva, ki se razživijo v skrajnost, spodkopavajo našo trdnost, zato si prizadevamo za čustveno ravnovesje, ki ga zaznavamo kot čustveno ugodje. Kot trdi Goleman (1997), gre predvsem za to, da padci in vzponi, s katerimi je začinjeno naše življenje, prihajajo v ravnovesju. Ravnovesje v tem primeru pomeni razmerje med pozitivnimi in negativnimi čustvi, od katerega je odvisen občutek ugodja. To pa ne pomeni, da si prizadevamo ves čas čustvovati na en način, različna čustva moramo namreč znati pravilno doživljati. Tako se ne smemo izogibati neprijetnim čustvom zaradi zadovoljstva, temveč moramo znati takšna čustva obvladati, da nam ne uidejo z vajeti in nam ne preženejo zadovoljstva. Vedno, ko nas prevevajo jeza, žalost, strah in druga neprijetna čustva, si lahko iz naše podzavesti v sedanjost prikličemo katerega od veselih in srečnih trenutkov ter doživimo ugodje. Pri tem pa je zanimivo, da je čustveni um neodvisen od naše inteligentnosti in da naš inteligenčni kvocient ne vpliva na naše čustveno zadovoljstvo.

Ne glede na vzrok, zakaj se boleča čustva, napetost, potrtost, malodušje in žalost pojavijo, se moramo zavedati, da niso naši sovražniki, ampak pot, da se spoznamo, da odpremo svoje srce in postanemo plemenitejši. To pomeni, da teh čustev ne smemo enostavno potlačiti ali se jim upirati, ampak jim moramo nameniti pozornost in jih obvladati; k nam so namreč prišla, da bi nam povedala, kako ozdraveti in zoreti.

Za obvladovanje čustev je ključno tudi obvladovanje vzgibov. Predstavljajmo si, da naš štiriletni otrok pristane na naslednji dogovor: če počakaš, da to uredim, dobiš dva bonbona. Če ne moreš tako dolgo čakati, lahko takoj dobiš enega. To je izziv za otroka, v ozadju katerega gre za boj med vzgibom in zadrževanjem, med idom in egom, med željo in samoobvladovanjem, med zadovoljitvijo in vzdržnostjo. Iz tega, za katero možnost se bo otrok odločil, lahko razberemo, ne samo otrokov značaj, ampak tudi pot, ki mu bo v življenju lastna. Goleman (1997) to izzivanje štiriletnika povzema iz študije Walterja Mischela. Ta je študijo opravil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zajemala je otroke male šole blizu Stanfordske univerze in jih je spremljala od četrtega leta starosti pa do diplome. Ko so štiriletnike postavili pred ta izziv, so nekateri otroci vzdržali, da so po petnajstih ali dvajsetih minutah mučnega zadrževanja dobili dva bonbona. Nekaterim izmed otrok ni uspelo premagati vzgiba in so se odločili za en bonbon, ki so ga prejeli takoj. Kakšen vpliv ima obvladovanje vzgibov na naše življenje, se je razjasnilo dvanajst let kasneje, ko so otroke iz male šole, zdaj mladoletnike, spet poiskali. Takrat so ugotovili razlike v čustveni in družbeni zrelosti med tistimi, ki so takoj pograbili bonbon, in tistimi, ki so vzdržali. Tisti mladostniki, ki so pri štirih letih bili zmožni vzdržati in se upreti skušnjavi, so bili družbeno zrelejši. To pomeni, da so bili:

• učinkovitejši kot osebnosti, samozavestnejši in spretnejši v premagovanju frustracij;
• manj so se nagibali k temu, da bi se v stresu sesuli, ohromeli ali popustili in se v stiski razburili ali zrušili;
• sprejemali so izzive in si prizadevali, da jih izpolnijo, in kljub težavam niso popuščali;
• zanašali so se nase in si zaupali;
• bili so zanesljivi in vredni zaupanja, podjetni in pripravljeni sodelovati v projektih;
• še vedno so zavračali trenutno zadovoljstvo, da bi dosegli višje cilje.

Ni odveč poudariti, da nagibi, ki jih v drobnih stvareh zaznavamo že v otroštvu, med odraščanjem dozorijo v družbeno, socialno in čustveno zrelost. Zmožnost, da se ne odzovemo takoj na vzgib, je osnova številnim prizadevanjem, od vztrajanja pri dieti kot tudi pri študiju. Goleman (1997) trdi, da so nekateri že pri štirih letih osvojili osnove; iz okoliščin so bili sposobni dojeti, da je odlaganje z zadovoljitvijo želja ugodnejše zanje, da je bolje, če svojo pozornost odvrnejo od trenutne skušnjave, in da lahko vzdržijo v stanovitnosti do izpolnitve cilja, če svojo pozornost usmerijo drugam.

Otroke, vključene v raziskavo, so ponovno ocenjevali po koncu srednje šole. Pri tistih, ki so znali pri štirih letih potrpežljivo čakati, so se kot dijaki bolje izkazali kot drugi, ki svojega trenutnega vzgiba niso obvladali. Njihovi starši so jih označili kot akademsko zrelejše: spretnejši so bili v besednem izražanju, sposobnejši delati z glavo in se razumno odzvati, bili so bolj zbrani, iznajdljivejši v načrtovanju in vztrajni pri načrtovanju ter bolj željni učenja.

Walter Mischel pravi, da gre pri tem za namerno odlaganje trenutne zadovoljitve v prizadevanjih za osvojitev višjih ciljev. Torej je bistvo uravnavanja čustvovanja, da smo sposobni iz misli izrivati vsak vzgib, ki bi nas odvrnil od prizadevanja za dosego višjih ciljev, kot je to sklenitev posla, rešitev naloge, študij, osvojitev medalje na prvenstvu. S tem odkritjem poudarja vlogo čustvene inteligentnosti, ki presega naše sposobnosti in odloča, kako dobro ali slabo bomo izkoristili tudi druge miselne možnosti.

Čustva zaznamujejo posameznika tudi na delovnem mestu. Pri tem velja izpostaviti, da imajo čustva v različnih okoljih delovanja lahko popolnoma različen pomen. Brečkova (2003, 11) izpostavlja, da čustva v konvencionalnem okolju niso dobrodošla in se skladajo s pojmovanjem čustev do zdaj, ko so bila ta potisnjena v ozadje. Toda v nadpovprečnem okolju, ki zaznamuje današnje okolje, imajo čustva velik pomen. Razliko med pojmovanjem čustev na delovnem mestu v teh dveh okoljih predstavljamo v tabeli 3.

Tabela: Pojmovanje čustev na delovnem mestu

Vir: Brečko 2003, 11.

Čustvena inteligenca

Veliko vlogo pri osebni rasti imajo različne inteligence oz. kompetence. V zadnjem času se veliko govori o čustveni inteligenci (angl. EQ), ki je pogoj, da se intelektualne sposobnosti sprožijo, ker jih osmišlja in osvetljuje (Novak, 2004). Teorijo o čustveni inteligentnosti sta Salovey in Mayer (povzeto po Goleman, 2001, 338) razvijala v devetdesetih letih in opredelila kot sposobnost nadzorovanja ter obvladovanja svojih čustev in čustev drugih ter sposobnost prisluhniti občutkom, ki usmerjajo naše mišljenje in dejanja. Goleman je njun model predelal in ga zasnoval na petih temeljnih čustvenih in družbenih spretnosti: (i) zavedanje sebe, (ii) obvladovanje sebe, (iii) spodbujanje sebe, (iv) empatija in (iv) družbene spretnosti (Goleman 2001, 338–339). Torej je čustvena inteligentnost sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih, sposobnost osebnega motiviranja in obvladovanja čustev v nas samih in v odnosih z drugim (Goleman 2001, 338). Obsega sposobnosti, ki se razlikujejo od kognitivnih sposobnosti akademske inteligentnosti, merljivih z IQ, jih dopolnjuje. S čustveno inteligenco so se ukvarjali tudi drugi avtorji, kot so npr. Chernisse in Adler (2000), Simmmons in Simmons (2000), Kravitz in Schubert (2000), Trojnar (2002), Warner (2002) in drugi.

Goleman (2001, 322) je prepričan, da si vedno več organizacij prizadeva, da bi postale čustveno inteligentne. Po njegovem mnenju danes uspešne organizacije želijo vpeljati čustveno inteligentnost, saj so bili z raziskavami ugotovljeni naslednji pristopi v upravljanju z zaposlenimi: ravnovesje med načrtovanjem človeške in finančne ravni podjetja, zavezanost temeljni strategiji organizacije, podžiganje spodbude k povečanju storilnosti, odkrito sporazumevanje, vzpostavljanje odnosov v podjetju in zunaj njega, s katerimi si pridobimo konkurenčno prednost, sodelovanje, pomoč in enakopravna udeležba pri razdeljevanju sredstev, povezanost med seboj pri inovatorstvu, tveganju in učenju ter tekmovalna vnema in želja po nenehnem napredovanju (Goleman 2001, 322).

Čustveno inteligentni ljudje so pomemben kapital podjetja, ker se zavedajo samih sebe, razumejo svoje razpoloženje, poznajo svoja čustva in motivacijske vzvode ter učinke svojega delovanja na druge ljudi. Poleg tega so »samozavedni ljudje«, sposobni nadzorovati impulzivne izbruhe in so generatorji zaupanja ter poštenosti v delovnem okolju. To pa sta ključni vrednoti, ki povečujeta produktivnost in lojalnost ostalih zaposlenih. Ljudje, ki znajo svoja čustva nadzorovati, se bodo tudi lažje prilagodili tehnološkim in drugim spremembam ter tako vzdrževali in izboljševali konkurenčnost samega podjetja, hkrati pa naj bi njihova integriteta vplivala tudi na integriteto in verodostojnost celotne organizacije. Čustvena inteligenca je torej zelo pomembna, vendar mora biti povezana z duhovno inteligenco.