Delavec dela pri prvem delodajalcu s krajšim delovnim časom 10 ur na
teden. Pri drugem delodajalcu pa je delavec zaposlen 15 ur na teden.
Na podlagi medsebojnega dogovora dela pri prvem delodajalcu dva dni v tednu, pri drugem pa ostale tri dni.

Za pravilno odmero dopusta pri posameznem delodajalcu in posledično
beleženje dopusta je treba upoštevati:

• 65. člen ZDR-1 določa, da ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače,
• 66. člen ZDR-1 določa, da se mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci, sporazumeti z delodajalci o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela. Delodajalci, pri katerih je delavec zaposlen s krajšim delovnim časom, so dolžni delavcu zagotoviti sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela, razen če bi jim to povzročilo škodo v delovnem procesu.

Glede letnega dopusta pa ZDR-1 določa, da se letni dopust določa v tednih, in sicer kot minimalni letni dopust ZDR-1 določa dopust v trajanju štirih tednov, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. ZDR-1 določa tudi, da je minimalno število dni letnega dopusta odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu. To pomeni, da bo imel delavec, ki dela pet dni v tednu, minimalno 20 dni letnega dopusta, delavec, ki dela šest dni v tednu, minimalno 24 dni letnega dopusta (6/5), delavec, ki dela samo en dan v tednu, pa zgolj štiri dni dopusta (1/5), delavec, ki dela 2 dni v tednu pa bi tako imel ob minimalnem številu dni dopusta, to je 20, 8 dni dopusta.

Pomembno je upoštevati tudi to, da se letni dopust določa in izrablja v delovnih dnevih. To pomeni, da delavec v primeru, ko je zaposlen z delovnim časom krajšim od polnega, nima zaradi tega večje ali manjše število dni dopusta. Kot dan letnega dopusta se namreč šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan. Se pa dejstvo, da dela s krajšim delovnim časom, upošteva pri obračunu nadomestila za čas dopusta, in sicer tako, da se mu upošteva nadomestilo za dan dopusta za toliko ur, kot ima tisti dan delovna obveznost. To izhaja tudi iz devetega odstavka 137. člena ZDR-1, ki določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela.

Upoštevaje navedeno je v konkretnem primeru treba upoštevati:

• število dni letnega dopusta odmeri vsak delodajalec skladno z merili in kriteriji, ki veljajo pri njem oziroma so določeni v kolektivni pogodbi (ali zakonu ali drugem aktu), ki velja za delodajalca,
• glede na razpored delovnih dni v tednu delavcu pri delodajalcu, kjer dela 2 dni, pripada sorazmerni del dopusta, kar pomeni, da se odmeri število dni dopusta in se potem upoštevaje dejstvo, da delavec dela le 2 dni na teden, določi konkretno število dni dopusta (na primer odmerjeno število dni dopusta je 25, kar pomeni 5 tednov, ker pa sta za delavca v tednu le dva delovna dneva, to pomeni 5 x 2 je 10 dni dopusta; na enak način se odmeri število dni dopusta pri drugem delodajalcu),
• upoštevaje 66. člen ZDR-1 se mora delavec z delodajalcema sporazumeti o načinu izrabe letnega dopusta, kar bi pomenilo, da bi v primeru, če bi želel biti en teden na dopustu, pri prvem delodajalcu porabil 2 dni, pri drugem pa 3 dni dopusta,
• pri obračunu nadomestila za letni dopust prvi delodajalec obračuna nadomestilo za 2 dni dopusta za toliko ur na dan, kot je delovna obveznost, drugi delodajalec pa za 3 dni za toliko ur, kot znaša delovna obveznost na dan.