Pri vprašanju razdelitve odmora je treba slediti namenu pravice do odmora – regeneracija delavca in obnovitev njegovih psihofizičnih sposobnosti za delo.

S tem pa se zagotavljata tudi varnost in zdravje pri delu. Iz sodne prakse, in sicer iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 87/2009 z dne 8. 7. 2010, namreč izhaja razlaga, da je z zakonom kogentno določen le skupni čas odmora, ne pa tudi njegova razporeditev. Pri interpretaciji zakona je treba slediti namenu pravice do odmora in potrebam delavcev glede na zahtevnost in organizacijo dela. V konkretnem primeru je bil odmor delavcev razdeljen na en 20-minutni odmor in dva 5-minutna odmora. Po takratni presoji Inšpektorata RS za delo kakršnokoli drobljenje odmora ni dopustno, saj naj bi se delavčeve psihofizične sposobnosti obnovile zgolj v strnjenem 30-minutnem odmoru. Vrhovno sodišče je poudarilo, da z jezikovno razlago ni mogoče zagovarjati materialnopravnega stališča Inšpektorata. Če se ta namen lahko doseže tudi z razdelitvijo odmora, se ta lahko izvede, saj izhajajoč iz že opredeljenega namena zakona ni mogoče zagovarjati stališča, da je mogoče psihofizično regeneracijo delavca doseči zgolj z odmorom v neprekinjenem trajanju 30 minut. O kršitvi 154. člena ZDR-1 je tako mogoče govoriti zgolj v primeru, ko odmor med delovnim časom, sicer v skupnem trajanju 30 minut, zaradi neustrezne razporeditve posameznih delov odmora, ne bi več omogočal izpolnitve zasledovanega namena te določbe. Izrecno pa sodišče poudari tudi, da bi v primeru takšne razdrobitve odmora, ko ne bi bilo več možno doseči njegovega namena, šlo za obid zakonskih določil. Ugotovitev, kaj je v skladu z namenom pravice do odmora, je treba vezati na okoliščine posameznega primera, saj je ustreznost trajanja in razporeditve odmora potrebno presojati glede na potrebe konkretnega delovnega procesa in delavcev. Sodišče je zaključilo, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da odmor, razdeljen 20 minut in dvakrat po 5 minut, glede na naravo in težo dela, ne bi dosegel svojega smotra.