V pogodbi o zaposlitvi morata pogodbeni stranki opredeliti dnevni ali tedenski delovni čas. Pri tem sta pogodbeni stranki omejeni z določili zakona in kolektivnih pogodb, ki zavezujejo delodajalca. S posebnim zakonom ali kolektivno pogodbo se lahko kot polni delovni čas določi tudi tedenski delovni čas v trajanju 36, 37, 38, 39 ali 40 ur. 36-urni tednik je uveljavljen le za tista delovna mesta, pri katerih obstaja večja nevarnost poškodb ali zdravstvenih okvar. Če ni posebnega predpisa ali kolektivne pogodbe, ki bi urejala drugačno tedensko kvoto delovnega čas, je treba upoštevati določilo 43. člena zakona, ki v prvem odstavku določa, da delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur.*
Poleg tedenske delovne obveznosti delodajalec in delavec opredelita v pogodbi o zaposlitvi tudi razporeditev delovnega časa in pogoje za začasno prerazporeditev delovnega časa. Ob tem sta omejena z določbami 148. člena zakona in določbami, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe, ki zavezuje delodajalce.
Delovni čas je lahko razporejen enakomerno ali neenakomerno. Ob enakomerni razporeditvi delovnega časa se v pogodbi o zaposlitvi lahko navedejo dnevi v tednu, na katere je delovni čas lahko razporejen, razporedi pa se tudi dnevna delovna obveznost. Ob neenakomerno razporejenem delovnem času se v pogodbi o zaposlitvi navede način razporeditve delovnega časa v posameznih časovnih obdobjih, opredeli pa se tudi časovno obdobje, v katerem se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost. Čas v obdobju neenakomerne časovne razporeditve se usklajuje (običajno uporabljamo izraz kompenzira) v obdobju, ki ne sme biti daljše od šestih mesecev; če je tako opredeljeno v kolektivni pogodbi dejavnosti, pa lahko tudi v dvanajstih mesecih.
Če gre za deljeni delovni čas ali za delo v izmenah ali za dežurstvo, je to treba opredeliti tudi na tem mestu v pogodbi o zaposlitvi.
Ker zakon ne določa konkretnih razlogov za začasno prerazporeditev delovnega časa, je zadevna opredelitev prepuščena pogodbenim strankam, v pogodbi o zaposlitvi pa je treba na določen ali določljiv način (npr. kot določa kolektivna pogodba) določiti obdobje, v katerem se polni delovni čas upošteva kot povprečna delovna obveznost. Ker je včasih težko opredeliti vse primere v pogodbi o zaposlitvi, zakon v drugem odstavku tega člena omogoča, da se lahko v tem primeru s pogodbo o zaposlitvi sklicuje tudi na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca.
Avtor: Tanja Bohl, odvetnica