Pomembno:

1. Pogodbo o zaposlitvi se praviloma sklepa za nedoločen čas. Za določen čas se pogodbo o zaposlitvi lahko sklepa le v primeru oziroma iz razlogov, ki jih določa zakon.

Primeri oziroma razlogi, kdaj se lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, so določeni v 54. členu ZDR-1, v katerem so našteti posamezni primeri oziroma razlogi, kdaj se lahko sklene takšno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je izrecno določeno, da so ti primeri, poleg v tem členu navedenih, tudi drugi primeri, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Za subjekte javnega sektorja, za katere velja ZJU, so razlogi oziroma primeri, kdaj je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas, določeni v 68. členu ZJU.

2. Za ugotovitev, kdaj zaposlenemu poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas, je pomembna pravilna opredelitev trajanja delovnega razmerja za določen čas v sami pogodbi o zaposlitvi.

ZDR-1 glede opredelitve časa trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa, da se takšno pogodbo sklepa za omejen čas, ki je potreben, da se delo, ki je razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, opravi, upoštevaje pri tem omejitev najdaljšega trajanja delovnega razmerja za določen čas za isto delo, to je praviloma dve leti (na podlagi ene ali več zaporednih pogodb z zaposlitvi). Paziti je treba, da delavec ne ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, sicer lahko pride do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas.

Trajanje delovnega razmerja za določen čas je v pogodbi o zaposlitvi mogoče določiti bodisi:

• z navedbo točno določenega datuma, do kdaj bo trajalo delovno razmerje na podlagi te sklenjene pogodbe ali
• za obdobje npr. enega leta ali
• s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena, npr. z opravljenim določenim delom ali z vrnitvijo začasno odsotnega delavca nazaj na delo.

Trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora biti že ob njeni sklenitvi določeno ali vsaj določljivo. Določnost oziroma določljivost trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas pomeni, da je trenutek prenehanja pogodbe o zaposlitvi določen tako določeno oziroma določljivo, da je iz pogodbe mogoče jasno predvideti, kdaj se izteče trajanje pogodbe in nastopi prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Če namreč čas trajanja pogodbe o zaposlitvi v pogodbi o zaposlitvi ni določen oziroma v pogodbi o zaposlitvi ni razvidno, da se sklepa za določen čas, se takšno pogodbo, čeprav je v naslovu zapisano, da gre za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, šteje kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Za subjekte javnega sektorja, za katere velja drugi del ZJU, so določbe ZJU o trajanju delovnega razmerja za določen čas bolj natančne. V 69. členu ZJU je namreč določeno trajanje delovnega razmerja za določen čas za vsak posamezen primer sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z 68. členom ZJU.

Ne glede na določbe osmega odstavka 69. člena ZJU, ki določa, da mora biti v pogodbi o zaposlitvi za določen čas trajanja delovnega razmerja določen v letih, mesecih oziroma dnevih, razen če gre za delovna mesta v kabinetu, v vseh primerih pogodb o zaposlitvi za določen čas trajanje delovnega razmerja ni mogoče opredeliti v letih, mesecih oziroma dnevih, kar še zlasti velja npr. v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega javnega uslužbenca. V določenih primerih je namreč čas trajanja pogodbe o zaposlitvi in s tem trajanja delovnega razmerja za določen čas v pogodbi o zaposlitvi možno opredeliti zgolj opisno in ne s koledarskim rokom (npr. do vrnitve zaposlenega XY z dopusta za nego in varstvo otroka ali z bolniškega dopusta, predvidoma do …………., ali do končanja projekta ……., predvidoma do …………). Pri opisnem določanju trajanja delovnega razmerja za določen čas je treba biti pozoren, da je čas trajanja takšne pogodbe o zaposlitvi, torej delovnega razmerja za določen čas, dovolj določljivo določen. Če namreč čas trajanja pogodbe ni dovolj določno opredeljen, je takšno pogodbo mogoče šteti kot pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno brez določitve roka, torej kot pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Temu pa posledično sledi drugačna ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

3. Poleg primerov, ko je prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezano na nastop nekega

negotovega dejstva, do transformacije delovnega razmerja iz določenega v delovno razmerje za nedoločen čas, lahko pride tudi v primerih, ki jih ureja 56. člen ZDR-1, in sicer:

• če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali
• če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

4. Zaposleni lahko še med trajanjem delovnega razmerja za določen čas od svojega delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Lahko pa v roku 30 dni po prenehanju delovnega razmerja v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in zato nezakonitost prenehanja delovnega razmerja.

Če delavec uveljavlja transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v delovno razmerje za nedoločen čas, ni potrebno predhodno uveljavljanje te pravice pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1 oziroma drugim odstavkom 24. člena ZJU. Ta razlog transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas obstoji, če razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbi sploh niso navedeni ali so navedeni takšni, ki jih zakon ne predvideva kot zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Še pogostejši primeri v praksi pa so, ko se (praviloma v sodnem postopku) izkaže, da dejansko v praksi ne obstojijo razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Delavec namreč v tem primeru uveljavlja ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je zaradi poteka časa že prenehala, sklenjena v nasprotju z zakonom ter ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, za kar je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 določeno neposredno sodno varstvo. 30-dnevni rok za sodno varstvo začne teči z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Na začetek teka tega roka v nobenem primeru ne vpliva vročitev obvestila delodajalca o prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti morebitni izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja za določen čas, saj je izdaja takšnega obvestila ali sklepa zgolj deklarativne oziroma informativne narave in nima nobenih konstitutivnih učinkov, saj delovno razmerje za določen čas preneha na podlagi samega zakona.

5. Eden izmen pogostih primerov nepravilnosti oziroma nezakonitosti pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki ima lahko za posledico transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas, so nepravilnosti pri spoštovanju omejitev sklepanja več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, kot so določene v 55. členu ZDR-1.

V zvezi s to omejitvijo sklepanja pogodb pravi nov ZDR-1 v 55. členu, da je treba biti pozoren, da največ dvoletna omejitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas velja za opravljanje istega dela in ni nujno, da gre ves čas za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje tega dela z istim delavcem. V dvoletno časovno omejitev sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas na istem delu (razen tam, kjer zakon določa daljše obdobje možnosti sklepanja teh pogodb) se upošteva vsa obdobja, ko se je delo opravljajo na podlagi ene ali več pogodb o zaposlitvi za določen čas z enim ali z različnimi delavci. Časovna omejitev opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas na istem delu se namreč nanaša na začasnost razloga, ki utemeljuje zaposlitev za določen čas (npr. povečan obseg dela), ne glede na to, ali se to začasno delo opravlja ves čas z enim ali več delavci na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zakon lahko določa daljše trajanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot je dve leti, kot so npr. določeni primeri v 69. členu ZJU.

6. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati po samem zakonu s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, kar je ključni element razlikovanja od pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je torej bistveno:

• da preneha po samem zakonu, avtomatično s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, torej niti delodajalcu niti delavcu ni treba storiti ničesar, da bi prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi,
• da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni potrebna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca,
• da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni potrebna nobena odpovedna izjava delavca,
• da ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni odpovednih rokov,
• da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni nobenih postopkovnih zahtev, ki sicer veljajo praviloma ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (npr. dolžnost predhodnega obveščanja o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, dolžnost delodajalca, da omogoči zagovor delavca oziroma da se delavec izjavi o prenehanju delovnega razmerja), da ni potrebno, da delodajalec delavcu vroči kakšen sklep ali obvestilo o prenehanju delovnega razmerja. Izdaja takšnega obvestila ali dopisa nima nobenih konstitutivnih učinkov, ampak je le obvestilo, da bo prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Predhodno obvestilo delodajalca, da bo pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, torej ni pogoj za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, niti zakon izdaje takšnega obvestila ali katerega drugega akta ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne predvideva. Vendar je izdaja takšnega obvestila zaželena in primerna predvsem zaradi jasno izražene namere delodajalca, da naj delavec po preteku dogovorjenega delovnega časa ne ostaja več na delu.

Izdaja obvestila o prenehanju delovnega razmerja za določen čas je primerna in zaželena iz več razlogov:

• da se izogne morebitnim nesporazumom glede datuma prenehanja delovnega razmerja, delodajalec delavca s takšnim obvestilom opozori delavca na datum prenehanja delovnega razmerja, torej datum, ko s svojim delom pri tem delodajalcu ne more več nadaljevati, in da naj računa na prenehanje delovnega razmerja,
• delodajalec s takšnim obvestilom lahko opozori na dolžnosti rabe morebitnega še neizkoriščenega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, saj delavec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas in s tem prenehanju delovnega razmerja ne more več izkoristiti letnega dopusta, saj ni več v delovnem razmerju,
• delodajalec delavcu v takšnem obvestilu da napotke glede dokončanja zadev, glede prenosa morebitnih nerešenih zadev, glede vrnitve sredstev za delo in opreme ter drugih zadev, povezanih z delom delavca na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi,
• delodajalec delavca s takšnim obvestilom pravočasno opozori in napoti v kadrovsko službo za ureditev pravic, ki jih ima po prenehanju delovnega razmerja na podlagi te pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Raba še neizkoriščenega letnega dopusta po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoča, zato je treba delavca pravočasno opozoriti na dolžnost, da še neizkoriščeni letni dopust izkoristi pred datumom prenehanja delovnega razmerja. Prav tako ni dovoljeno, da bi se samo zaradi rabe še neizkoriščenega letnega dopusta podaljševalo delovno razmerje za določen čas, ker tega razloga za sklenitev ali podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonodaje ne pozna.

Na pridobitev pravice do letnega dopusta zaposlenega in način rabe letnega dopusta samo dejstvo sklenjenega delovnega razmerja za določen čas ne vpliva, torej se za zaposlene za določen čas pravila glede pridobitve in načina rabe letnega dopusta v ničemer ne razlikujejo od pravil, ki veljajo za zaposlene, ki imajo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Zaposleni pridobi pravico do letnega dopusta s sklenitvijo delovnega razmerja, pri čemer delavec, ki sklene delovno razmerje ali mu preneha delovno razmerje med koledarskim letom in ima zato v posameznem koledarskem letu obdobje zaposlitve krajše od enega leta, pravico do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.[1]

7. Zaposleni po prenehanju delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas pridobi pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti na podlagi izpolnjevanja pogojev po področni zakonodaji.

Zaposleni za določen čas, po prenehanju delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pridobi tudi pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in druge pravice iz javnih sredstev v skladu s predpisom, ki ureja trg dela.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o urejanju trga dela[2] pravico do denarnega nadomestila lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24 mesecih, pri čemer ni pomembno, ali je bila oseba zavarovana na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas.

8. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko preneha tudi pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena.

Možnost, da na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas delovno razmerje zaposlenemu preneha še pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, določa izrecno drugi odstavek 79. člena ZDR-1. Tako na strani delavca kot delodajalca se namreč med trajanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas pojavijo razlogi za predčasno prenehanje pogodbe, in sicer:

• če se o tem sporazumeta pogodbeni stranki, torej na podlagi sporazuma delavca in delodajalca (v tem primeru delavec nato ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti),[3]
• če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami 77. člena ZDR-1, kar pomeni, da so možni vsi načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tudi če je sklenjena za določen čas.

[1]Glej 161. člen ZDR-1.

[2]Zakon o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/2010, 40/2012-ZUJF, 21/2013, 63/2013, 100/2013, 32/2014-ZPDZC-1, 47/2015-ZZSDT, 90/2015-ZIUPTD, 55/2017)

[3]Glej prvo alinejo 2. odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela.