Predstavniki delavcev

26. 6. 2018
Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)1 vsebuje v svojih določbah posebno pravno varstvo predstavnikov delavcev pred odpovedjo, ki predstavljajo prvo izmed posebno ranljivih oz. občutljivih skupin delavcev, ki so zaradi določenih svojih lastnosti deležni posebnega varstva v razmerju z delodajalcem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker predstavniki delavcev pri zastopanju interesov delavcev dostikrat tudi nasprotujejo stališčem in odločitvam delodajalca, jim je treba zagotoviti posebno varstvo. Predstavniki delavcev lahko namreč učinkovito opravljajo svojo funkcijo le, če so pri tem neodvisni oziroma prosti morebitne »grožnje« z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi svojega delovanja ali odločitev, ki bi jih pri takšnem delovanju predstavljanja delavcev sprejeli.

Ureditev posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je povzeta po Konvenciji Mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (iz leta 1971), ki med drugim zavezuje tudi Republiko Slovenijo. Omenjena konvencija že v prvem členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnika delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih dejavnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi.2

Ureditev v ZDR-1

ZDR-1 v prvem odstavku 112. člena določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi:

  • članu sveta delavcev, delavskemu zaupniku, članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, predstavniku delavcev v svetu zavoda, ter

  • imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku

brez soglasja sveta delavcev ali delavcev, ki so ga izvolili, ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev pri delodajalcu ali če gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku prenehanja delodajalca.

Naprej v drugem odstavku 112. člena zakon določa, da varstvo pred odpovedjo za osebe iz prejšnjega odstavka velja ves čas opravljanja njihove funkcije in še eno leto po njenem prenehanju.

Ker se obravnavano posebno pravno varstvo nanaša na različne predstavnike delavcev, najprej opozarjamo, da je treba v tej zvezi upoštevati še določbe ZDR-1 o sindikalnih zaupnikih (203.–207. člen)3 ter ureditev v Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju: ZSDU)4 glede voljenih predstavnikov delavcev, članov sveta delavcev, delavskih zaupnikov in članov nadzornega sveta.

Iz komentarja zakona izhaja, da navedeno posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi velja le za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila povezana z dejavnostjo predstavnika delavca in povezana z njegovo funkcijo. Predstavniki delavcev namreč ne uživajo posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v primeru kršitve pogodbenih oziroma drugih z zakonom in s kolektivno pogodbo določenih obveznosti. Prav tako bo delodajalec predstavniku delavcev ob soglasju sindikata oziroma organa, ki je predstavnika delavcev imenoval, lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru poslovnega razloga. Posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predstavniku delavcev tudi ne velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove za ustrezno delo in nedoločen čas ter tudi ne v primeru postopkov za prenehanje delodajalca.5

Posebno pravno varstvo predstavnikov delavcev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi velja ves čas mandata oziroma imenovanja ter še eno leto po poteku mandata oziroma funkcije, kar je koristno predvsem z vidika, da navedeni predstavniki delavcev ne bi bili »sankcionirani« za svoje delovanje, po preteku njihovega mandata oziroma funkcije.

Nadalje ZDR-1 za predstavnike delavcev pod določenimi pogoji in za določene primere odpovedi predvideva tudi možnost zadržanja učinkovanja odpovedi. ZDR-1 v 113. členu namreč vsebuje določbo glede zadržanja učinkovanja odpovedi, ki v prvem odstavku določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma sodno varstvo.

Nadalje se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do izvršljive arbitražne odločitve, če se predstavnik delavcev in delodajalec sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo.

ZDR-1 v tretjem odstavku 113. člena nato določa še, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Nazadnje pa lahko delodajalec v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do izvršljive arbitražne odločitve oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe prepove predstavniku delavcev opravljati delo, ki ni povezano z opravljanjem funkcije predstavnika delavcev, vendar mu mora v tem času zagotavljati nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače predstavnika delavcev v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

V zvezi z navedeno določbo je najprej treba opozoriti, da lahko sindikat, svet delavcev ali delavci sodelujejo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi zahteve delavca, zoper katerega je uveden postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

86. člen ZDR-1 (ki velja splošno za vse delavce in ne zgolj za predstavnike delavcev) namreč v prvem odstavku določa, da če delavec tako zahteva, mora delodajalec o nameravani redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Če delavec ni član sindikata, mora delodajalec na zahtevo delavca obvestiti svet delavcev oziroma delavskega zaupnika.

Naprej v drugem odstavku zakon določa, da lahko sindikat ali svet delavcev oziroma delavski zaupnik iz prejšnjega odstavka poda svoje mnenje v roku šestih dni. Če svojega mnenja v tem roku ne poda, se šteje, da odpovedi ne nasprotuje.

Pri tem zakon določa tudi, kdaj lahko sindikat ali svet delavcev oziroma delavski zaupnik poda negativno mnenje, in sicer če meni, da za odpoved ni utemeljenih razlogov ali da postopek ni bil izveden skladno s tem zakonom. Svoje mnenje mora tudi pisno obrazložiti.

Nazadnje zakon v četrtem odstavku določa, da ne glede na negativno mnenje sindikata ali sveta delavcev oziroma delavskega zaupnika lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi.

Nadalje opozarjamo, da kljub morebitnemu nasprotovanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podaja te delodajalcu ni onemogočena. Delodajalec lahko vseeno odpove pogodbo o zaposlitvi in jo tudi vroči predstavniku delavcev, pri čemer pa se bodo zaradi navedene varstvene določbe odložili dejansko samo učinki podane odpovedi – delovno razmerje ne bo prenehalo s trenutkom, kot bi sicer. Kot izhaja iz zgoraj navedene določbe zakona, nasprotovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži le učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do določenega trenutka in ne preprečuje delodajalcu, da bi takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh podal in vročil predstavniku delavcev.

Učinkovanje nasprotovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi se izraža v tem, da predstavniku delavcev sicer odpovedana pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati s potekom odpovednega roka (če gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga) oziroma s samo vročitvijo (če gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi), ampak bo podana odpoved začela učinkovati šele 30 dni po vročitvi.[^6]

Ker se lahko predstavnik delavcev in delodajalec tudi dogovorita o reševanju spora pred arbitražo (namesto pred sodiščem), se odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanje delovnega razmerja v takem primeru zadrži, vse dokler odločba v arbitražnem postopku ne postane izvršljiva. Na drugi strani pa, če bo predstavnik delavcev spor reševal v okviru sodnega postopka, se bo prenehanje delovnega razmerja oziroma učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržalo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V tem primeru bo moral predstavnik delavcev najkasneje hkrati s tožbo vložiti tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Če bo sodišče ta predlog zavrnilo, bo hkrati s tem predstavniku delavcev delovno razmerje prenehalo. Če pa bo sodišče predlogu za začasno odredbo ugodilo, bo sodišče v začasni odredbi tudi odločilo, kako je z zadržanjem prenehanja učinkovanja odpovedi oziroma s prenehanjem delovnega razmerja predstavnika delavcev.6

Ker predstavniku delavcev zaradi nasprotovanja odpovedi delovno razmerje ne bo prenehalo in bo njegova pogodba o zaposlitvi še vedno veljavna, bo moral seveda tudi v času vodenja spora zoper delodajalca izvrševati to pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da bo moral opravljati dela in naloge, ki so v njej dogovorjene. Delodajalec pa bo lahko v takšni situaciji predstavniku delavcev prepovedal opravljanje dela, pri čemer bo lahko prepovedal samo opravljanje tistega dela, ki je povezano z izvrševanjem delovnih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in zakona, ne bo pa mu mogel prepovedati opravljati nalog, ki jih predstavnik delavcev izvaja v okviru svoje funkcije. Kljub prepovedi opravljanja dela bo delodajalec predstavniku delavcev moral omogočiti normalno opravljanje funkcije, vključno z vstopom v prostore delodajalca. Ob tem velja opozoriti tudi, da če bo delodajalec predstavniku delavcev prepovedal opravljanje dela, mu bo moral za ta čas izplačevati nadomestilo plače, pri čemer bo osnova za obračun nadomestila plače povprečna (bruto) plača delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Skladno z zakonom bo predstavnik delavcev v takem primeru prejel 50 odstotkov navedene osnove.7

[^6] Krašovec (2013) Novi veliki komentar. 544–548.

Primerjava z ureditvijo v ZDR

Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR)8 je posebno pravno varstvo za predstavnike delavcev določal enako kot sedanji ZDR-1. Bistveno drugače pa je bilo v ZDR urejeno zadržanje učinkovanja odpovedi, saj je bilo po ZDR zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi urejeno za vse zaposlene, po novem pa je ta institut namenjen le predstavnikom delavcev, ki v skladu s 112. členom ZDR-1 uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Še vedno sicer tudi po ZDR-1 obstaja možnost inšpektorja za delo, da z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje in odvrne nenadomestljivo škodo, zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za mediacijo ali arbitražo oziroma do uveljavitve sodnega varstva oziroma do izvršljive arbitražne odločitve. Če delavec v sodnem postopku najkasneje ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe, pa do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri čemer se ta možnost nanaša na vse zaposlene.9

Sodna praksa

Vrhovno sodišče je v odločbi, opr. št. VIII Ips 147/2014 z dne 27. 10. 2014, obravnavalo zadevo, kjer je bil tožnik do prevzema na delo k toženi stranki v začetku leta 2012 zaposlen kot vodja skladišča pri matični družbi J. P., d. d., kjer je bil 22. 11. 2010 izvoljen za člana sveta delavcev s štiriletnim mandatom. Po ustanovitvi tožene stranke konec leta 2011, pa tudi po začetku postopka likvidacije nad matično družbo J. P., d. d., je svet delavcev, katerega član je bil tožnik, na nivoju matične družbe v času sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajal in je deloval kot svet delavcev kapitalsko povezanih družb po določbah ZSDU. V tej zadevi je najprej sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku predstavnika delavcev in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe za drugo delovno mesto in hkrati nezakonitost nove podpisane pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožniku zagotovi delo in pravice na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter mu za nazaj izplača razliko plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrne stroške postopka. Svojo odločitev je utemeljilo med drugim tudi z ugotovitvijo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana, ker je bil varovan kot član sveta delavcev. Takšno odločitev je potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Vrhovno sodišče je pri svoji presoji izpostavilo določbo 112. člena ZDR-1, ki je v času sporne odpovedi že veljal, in navedlo, da: »Glede na navedene zakonske določbe delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev ni vezan na soglasje sveta delavcev torej le v primerih, če član sveta delavcev ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ali če delavec v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitve ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Takšna zaščita velja pri delodajalcu tudi za člane sveta delavcev kapitalsko povezanih družb.« In še: »Tožniku ni bila podana odpoved, ker ne bi ravnal v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa pri odpovedi iz poslovnega razloga ni odklonil druge zaposlitve in odpoved ni bila podana v postopku prenehanja tožene stranke. Za primer, da pri odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev, ZDR-1 v tretjem odstavku 91. člena tudi sicer izrecno določa, da delavec obdrži pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Torej je bila tožena stranka na podlagi določb 112. člena ZDR pred sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna pridobiti soglasje sveta delavcev, katerega član je bil tožnik. Ker tožena stranka ni dokazala, da je pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku k sporni odpovedi iskala in pridobila soglasje sveta delavcev, katerega član je bil tožnik, je glede na navedeno sodišče utemeljeno presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in na podlagi določb 91. člena ZDR-1 utemeljeno ugodilo tudi drugim tožnikovim zahtevkom.«

Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 419/2014 z dne 3. 7. 2014, obravnavalo primer, kjer je je tožena stranka dne 8. 5. 2013 tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici posledica ukinitve PC D., kar dokazuje tudi sklep 9. redne seje nadzornega sveta z dne 31. 5. 2012. Zaradi ukinitve centra je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica je odpoved izpodbijala le iz razloga, ker naj bi v času podaje odpovedi imela status sindikalnega zaupnika in je bila zato, v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1 varovana pred odpovedjo ter ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi zavrnilo.

Višje sodišče je nato zavrnilo še pritožbo tožnice in ob tem izpostavilo: »Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 103/2012 z dne 1. 10. 2012, sklepu opr. št. VIII Ips 153/2010 z dne 14. 9. 2011). Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tudi Konvencija mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvenih olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 15/92) v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Varstvo sindikalnih zaupnikov je urejeno torej v kolektivnih pogodbah. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji) pa v prvem odstavku 38. člena določa, da število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, določita sindikata in delodajalec z dogovorom, pri čemer pa se upošteva organiziranost delovnega procesa in organiziranost sindikata. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se, glede na citirane določbe in stališče sodne prakse, prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnim zaupnikom nanaša izključno na tiste sindikalne zaupnike, ki uživajo posebno varstvo v skladu z dogovorom, ki ga sindikat in delodajalec skleneta s posebnim dogovorom ali Podjetniško kolektivno pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen. Torej kriteriji niso bili dogovorjeni v kolektivni pogodbi, ki je veljala za toženo stranko. Tožnica je le zatrjevala, da je med toženo stranko in sindikatom ves čas obstajalo soglasje, da vsi sindikalni zaupniki uživajo varstvo pred odpovedjo, ker bi naj navedeno izhajalo iz 38. in 18. člena panožne kolektivne pogodbe (iz leta 2006). V 18. členu panožne kolektivne pogodbe je bilo zapisano, da funkcijo sindikalnega zaupnika v podjetju opravljajo predsednik, namestnik in 12 sindikalnih zaupnikov, tega pa ni mogoče tolmačiti kot dogovor med delodajalcem in sindikatom o številu sindikalnih zaupnikov, ki tudi uživajo varstvo pred odpovedjo.« Ter še: »Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je glede števila sindikalnih zaupnikov potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati.«

Vrhovno sodišče RS je v odločbi, opr. št. VIII Ips 103/2012 z dne 1. 10. 2012, o podaji odpovedi predsedniku sindikata, glede katere sta tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje ugotovila, da je nezakonita, reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri tem je poudarilo, da po prvem odstavku 113. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je S. I. – S. A. pridobil lastnost pravne osebe 7. 7. 2008, in ob tem izpostavilo: »Sindikat postane po prvem odstavku 2. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin, Ur. l. RS, št. 13/93) pravna oseba z dnem izdaje odločbe o hrambi statuta oziroma drugega temeljnega akta. Pogoji, ki jih ZRSin za izdajo odločbe predpisuje, so predložitev akta, katerega hramba se zahteva, predložitev dokaza, da je bil sindikat res ustanovljen in izkazanost, da je zahtevo vložila pooblaščena oseba sindikata. Upravni organ navedena dejstva le evidentira in na tej podlagi ugotovi, da je sindikat postal pravna oseba. Vendar pa ustanovitev in obstoj sindikata kot pravne osebe ne zadošča za varstvo tožnika kot predsednika tega sindikata pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Po petem odstavku 8. člena ZDR se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu tega zakona. Ta v prvem odstavku določa, da sindikat, ki ima člane, zaposlene pri določenem delodajalcu, lahko imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika, ki ga bo zastopal pri delodajalcu. Če zaupnik ni določen, zastopa sindikat njegov predsednik. Število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 113. členom ZDR, se določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom (prvi odstavek 210. člena ZDR). Navedeno pomeni, da varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki oziroma predsedniki vseh sindikatov, v katere so včlanjeni zaposleni.

Reprezentativni sindikati so po 6. členu ZRSin tisti, ki so demokratični in uresničujejo svobodo včlanjevanja v sindikate, njihovega delovanja in uresničevanja članskih pravic in obveznosti, neprekinjeno delujejo najmanj zadnjih šest mesecev, so neodvisni od državnih organov in delodajalcev, se financirajo pretežno iz članarine in drugih lastnih virov in imajo določeno število članov v skladu z določili tega zakona. Po drugem odstavku 6. člena ZRSin število članov sindikat dokazuje na podlagi podpisanih pristopnih izjav svojih članov. Po prvem odstavku 9. člena ZRSin je v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti ali v organizaciji reprezentativni sindikat tisti, ki je združen v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države, po drugem odstavku 9. člena pa je ne glede na določbe 8. člena zakona (ki določa kvoto najmanj 10 %) v panogi, dejavnosti, poklicu, občini oziroma širši lokalni skupnosti reprezentativen tudi tisti sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo, če izpolnjuje pogoje iz 6. člena tega zakona in če je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oziroma širše lokalne skupnosti. Pod temi pogoji je po tretjem odstavku 9. člena zakona reprezentativen tudi sindikat v organizaciji.

Nobeno od nižjih sodišč zaradi zmotne materialnopravne presoje, da za varstvo sindikalnega zaupnika oziroma predsednika zadošča že ustanovitev sindikata, ni ugotavljalo, ali ima S. I. – S. A. lastnost reprezentativnosti v skladu s citiranimi zakonskimi določbami, pa tudi z vprašanjem dogovora iz 210. člena ZDR med sindikatom in delodajalcem se ni ukvarjalo, čeprav je oboje ključnega pomena za odločitev v tem sporu.«

Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 803/2012 z dne 13. 9. 2012, ugodilo pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

Ob tem je višje sodišče izpostavilo, da je pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki v 4. odstavku določa, da se začasne odredbe izdaja po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno.

Tožnik je bil kot predstavnik sveta delavcev član nadzornega sveta tožene stranke. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršenja pogodbenih obveznosti v zvezi z določbami 31., 34., 35. in 36. člena ZDR.

Ker po 113. členu ZDR delodajalec med drugim ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, tožena stranka pa je tožniku v izredni odpovedi očitala prav kršitev zakona in pogodbe o zaposlitvi, zato soglasje sveta delavcev po stališču pritožbenega sodišča ni potrebno.

Stališče, da v primeru, če sindikalni zaupnik ali član sveta delavcev ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata oziroma organa, katerega član je, ni potrebno, je že zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več različnih zadevah.

Zato v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da bi tožena stranka postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljala v nasprotju z določbami ZDR. Šele v nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali dejansko obstajajo razlogi, ki jih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa ZDR in če nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče.

Ker tako ni izkazan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, in sicer obstoj verjetnosti terjatve, ni treba preverjati obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Vendar pa pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja še, da tožeča stranka ni izkazala predpostavke nastanka težko nadomestljive škode, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 359/2012 z dne 13. 6. 2012, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter ugotovitev, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu odgovorni organizator izobraževanja in poziv na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo.

Višje sodišče je izpostavilo: »Tožnik uveljavlja tudi pritožbeni razlog glede statusa sindikalnega zaupnika, pri čemer zatrjuje, da sindikalna skupina A. oziroma Sindikat A. ni nikoli prenehal obstajati, zaradi česar naj bi tožnik užival delovnopravno imuniteto, ki je določena za sindikalne zaupnike. ZDR v 113. členu ureja posebno varstvo pred odpovedjo predstavnikov delavcev in določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku (2. alinea 1. odstavek 113. člena ZDR) brez soglasja sindikata, če ravna v skladu s kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi in to za čas opravljanja funkcije in še eno leto po njenem prenehanju, kot to določa 2. odstavek 113. člena ZDR. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik navedbe glede svoje delovnopravne imunitete kot sindikalnega zaupnika v postopku pred sodiščem prve stopnje glede na določila 286. člena ZPP, navajal prepozno, tako da se sodišče prve stopnje ne bi bilo dolžno opredeljevati glede tega pravnega vprašanja … Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravljal funkcije sindikalnega zaupnika sindikalne skupine, prav tako pa ta zatrjevana funkcija ni povezana z delovnopravno imuniteto. V zvezi z navedenim vprašanjem je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo A.C., ki je sicer predsednik sindikata B. in član predsedstva Sindikata F. Slovenije, ki je povedal, da je ob izločitvi dela delavcev iz B. v A., bilo sklenjeno, da zaradi zmanjšanja števila članov zaposleni v A. ostanejo del sindikata B. in da se pri toženi stranki oblikuje sindikalna skupina za delavce, ki so pri njej. Tako ima sindikat B. sedem sindikalnih podružnic, katerih predsedniki imajo kot zaupniki, glede na določila kolektivne pogodbe B. delovnopravno imuniteto, pri čemer pa drugi sindikalni aktivisti, ki so člani odborov posamezne podružnice nimajo delovnopravne imunitete. Sindikalna skupina tožene stranke je bila oblikovana kot sindikalna skupina podružnice Ljubljana Sindikata B. Ob navedenem je priča tudi izpovedal, da so bila pravila sindikata javnega podjetja B. sprejeta že pred letom 1996 in še vedno veljalo. Tožnik je bil imenovan za sindikalnega zaupnika na sestanku članov zaposlenih, do razrešitve pa ni prišlo, ker skupina ni več obstajala in je v njej ostal samo še tožnik. Sindikalna skupina tožene stranke tudi nikoli ni bila samostojna podružnica in tudi tožnik v skladu s pravili sindikata nikoli ni užival delovnopravne imunitete, saj ni opravljal funkcije, ki bi mu to zagotavljala. V času od 2. 4. 2009 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 23. 4. 2010 je bil v sindikalni skupini samo on in bi torej bil lahko zaupnik le sam sebi.«

Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 428/2011 z dne 7. 7. 2011, v bistvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice (sindikalne zaupnice), da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi neveljaven.

Višje sodišče je izpostavilo: »Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje določb ZDR ni presojalo z vidika, da je bila tožnica kot sindikalna zaupnica deležna posebnega varstva. Skladno s 113. členom ZDR sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podane s strani delodajalca. Tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, v primeru sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa posebno varstvo, kot ga ureja navedena določba, ne velja.«

Višje delovno in socialno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 1340/2010 z dne 3. 2. 2011, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Višje sodišče je ob tem izpostavilo: »Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožniku utemeljeno podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v zvezi s katero je bila tožniku na podlagi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil tožnik predsednik sveta delavcev v obdobju od 5. 5. 2005 do 5. 5. 2009, da je bil od leta 2007 dalje zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu skupinovodja z osnovno bruto plačo, ki spada v 5. e plačilni razred, z novo pogodbo pa mu je bilo ponujeno delovno mesto vodje linije. V postopku je bilo ugotovljeno, (kar med strankama niti ni bilo sporno), da je bila pri toženi stranki sprejeta nova sistemizacija delovnih mest, ki tožnikovega delovnega mesta ni več predvidevala, da je postopek reševanja presežnih delavcev, vključno s sprejemanjem programa reševanja presežnih delavcev, vsebino programa presežnih delavcev in postopkom podajanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potekal zakonito. Prav tako je obstajal poslovni razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Predmet spora je bila le zaščita tožnika po 113. členu ZDR in v zvezi s tem presoja vprašanja ustreznosti oziroma neustreznosti ponujenega delovnega mesta vodje linije. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem vprašanjem popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in utemeljeno zaključilo, da je bila tožniku s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ponujena tudi ustrezna zaposlitev, ki jo sicer opredeljuje člen 90/3 ZDR. Ustrezna zaposlitev je namreč zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Presoja ustreznosti ponujene zaposlitve je bistvena za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z ozirom na določbo 113. člena ZDR, ki med drugim določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu sveta delavcev brez soglasja organa, katerega član je, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. To varstvo velja za ves čas trajanja opravljanja funkcije delavca in še eno leto po njenem prenehanju. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila zaposlitev tožnika na delovnem mestu vodja linije, ki mu je bila ponujena v novi pogodbi o zaposlitvi, ustrezna glede na določbo člena 90/3 ZDR, tako da se v izogib ponavljanju na ugotovitve sodišča prve stopnje o ustreznosti ponujene zaposlitve (za delovno mesto vodja linije, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo na strani 3 in 4 izpodbijane sodbe) le sklicuje.«

In še: »Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje jasno ugotovilo, da je bil tožnik predsednik sveta delavcev in da je tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi užival varstvo po 113. členu ZDR. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da 67. člen ZSDU daje varstvo članom sveta delavcev pred znižanjem plače le za čas trajanja njihove funkcije, kar pomeni, da tožnik, ki mu je po lastnih navedbah funkcija predsednika sveta delavcev prenehala 5. 5. 2009, v času ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni bil več član sveta delavcev.

ZSDU v 67. členu namreč ne določa, da bi veljala prepoved znižanja plače članu sveta delavcev tudi določeno obdobje po prenehanju funkcije (kot to npr. določa tretji odstavek 67.a člena ZSDU za člana sveta delavcev, ki mu mandat preneha zaradi spremembe delodajalca). Posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga za člana sveta delavcev določa 113. člen ZDR in ki traja eno leto po prenehanju funkcije, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče uporabiti pri razlagi oziroma uporabi 67. člena ZSDU. Bistvena za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove brez soglasja sveta delavcev je torej presoja ustreznosti ponujene zaposlitve glede na člen 90/3 ZDR, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje.«

Višje sodišče je zaključilo: »Tožnik v času odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni bil več član sveta delavcev, je pa še vedno užival posebno varstvo pred odpovedjo. Kljub temu varstvu mu je tožena stranka zakonito podala odpoved, saj mu je hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.«

Viri

Krašovec Darko (2013): Novi veliki komentar Zakona o delovnih razmerjih in reforme trga dela. Ljubljana: Založba Reforma.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 419/2014 z dne 3. 7. 2014.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 803/2012 z dne 13. 9. 2012.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 359/2012 z dne 13. 6. 2012.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 428/2011 z dne 7. 7. 2011.

Odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1340/2010 z dne 3. 2. 2011.

Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 147/2014 z dne 27. 10. 2014.

Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 103/2012 z dne 1. 10. 2012.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 – popr., 47/2015 – ZZSDT.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR), Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006 – ZZZPB-F, 46/2007 – Odl. US, 103/2007, 45/2008 – ZArbit, 83/2009 – Odl. US, 40/2012 – ZUJF.

Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), Ur. l. RS, št. 42/1993, 61/2000 – Odl. US, 56/2001, 26/2007, 45/2008 – Zarbit.


  1. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), Ur. l. RS, št. 21/2013, 78/2013 – popr., 47/2015 – ZZSDT.

  2. Krašovec (2013) Novi veliki komentar. 540–544.

  3. Npr. prvi odstavek 207. člena ZDR-1 določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom tega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

  4. Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), Ur. l RS, št. 42/1993, 61/2000 – Odl. US, 56/2001, 26/2007, 45/2008 ZArbit.

  5. Krašovec (2013) Novi veliki komentar. 540–544.

  6. Krašovec (2013) Novi veliki komentar. 544–548.

  7. Krašovec (2013) Novi veliki komentar. 544–548.

  8. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) UR. l. RS, št. 42/2002, 79/2006 – ZZZPB-F, 46/2007 – Odl. US, 103/2007, 45/2008 – ZArbit, 83/2009 – Odl. US, 40/2012 – ZUJF.

  9. 215. člen ZDR-1.

Nazaj