Delodajalec lahko delavcu v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR-1 izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če:
delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja,
delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja,
je delavec kot kandidat v postopku izbire predložil lažne podatke ali dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela,
delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti,
je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela,
delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku,
se delavec v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo,
delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
Delodajalec lahko delavcu zakonito izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če:
obstaja (vsaj) eden izmed zgoraj navedenih zakonskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in
ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Prav tako lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi šele po tem, ko:
je delavcu vročil pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in
mu v skladu z določili ZDR-1 omogočil zagovor (razen v primerih, ko obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči).
Delavec v primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ni upravičen do:
odpovednega roka (pogodba o zaposlitvi preneha z vročitvijo odpovedi oziroma v primeru iz 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, če se delavec ne vrne na delo do vročitve izredne odpovedi);
odpravnine;
denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za brezposelnost.
Pri tem je treba opozoriti, da gre pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za skrajno sredstvo, ki naj bi se uporabljalo le v primerih najhujših kršitev delovnih obveznosti in drugih primerih, ki jih za izredno resne šteje že sam zakon. Naravo posamezne kršitve je treba presojati od primera do primera, pri čemer mora delodajalec upoštevati vse okoliščine posameznega primera, siceršnjo prakso, posledice kršitve in sam pomen očitane kršitve. V primeru morebitnega sodnega spora končno odločitev o tem, ali določena kršitev predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sprejme sodišče. Delavec ima namreč možnost sodnega varstva zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (javni uslužbenci morajo pred sprožitvijo sodnega varstva zoper odločitev delodajalca o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložiti pritožbo pri pristojnem pritožbenem organu). Tožbo zaradi domnevne nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (bodisi iz vsebinskih ali iz formalnih razlogov) mora delavec v skladu z določilom 3. odstavka 200. člena ZDR-1 vložiti v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oziroma v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Delavčeva zamuda 30-dnevnega roka pomeni prenehanje pravice same, saj gre za zakonski rok, katerega podaljšanje ni dovoljeno. Zaradi prekluzije delavec zaradi zamude roka torej izgubi pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta pravica ne more oživeti niti zaradi kasneje ugotovljenih (tudi nezakonitih) ravnanj delodajalca ali koga tretjega, ki so vplivala na prenehanje delovnega razmerja.[^1] Ugotovitev zamude zakonskega, prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe.
Največ sodne prakse obstaja v zvezi z izrednimi odpovedmi pogodb o zaposlitvi zaradi razlogov po 1., 2. in 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer so v praksi najverjetneje najpogostejše izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razlogov po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 (gre za primere, ko delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) so se v sodni praksi pojavila predvsem vprašanja glede tega, v kolikšni meri mora delodajalec opredeliti kaznivo dejanje oziroma znake kaznivega dejanja, ki naj bi jih imela očitana kršitev. V zvezi s tem je sodišče že večkrat zavzelo stališče, da niti iz določb 87. člena ZDR-1, niti iz določb 1. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi moral delodajalec že v sami odpovedi tudi izrecno navesti, znake katerega kaznivega dejanja naj bi imela očitana kršitev delovnih obveznosti. To, da gre dejansko za kršitev, ki ima vse znake (določenega) kaznivega dejanja, mora delodajalec na podlagi 84. člena ZDR-1 dokazati v delovnopravnem sporu, pri čemer pa sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo.1
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 mora tako vsebovati opis domnevnega kaznivega dejanja (kršitve) dovolj določno, pravna kvalifikacija pa je pridržana sodišču.
V zadevi pod opr. št. VIII Ips 105/2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vzpostavitev delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Pri tem je izredno odpoved iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podala po izteku objektivnega roka šestih mesecev (drugi odstavek 110. člena ZDR), medtem ko je odpoved iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR podala pravočasno (v okviru subjektivnega in objektivnega roka). Presodilo je, da očitana kršitev nima znakov kaznivega dejanja poneverbe iz 245. člena KZ, saj je štelo, da ni dokazano, da si je tožnik protipravno prilastil denar pri poslih z družbo C. Pač pa je ugotovilo, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po določbi 254. člena KZ. Presodilo je tudi, da je podan dodaten pogoj za zakonitost izredne odpovedi, ki je določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje in poudarilo vse znake kaznivega dejanja davčne zatajitve in kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic (244. člen KZ). Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da iz sodb sodišč druge in prve stopnje izhaja, da sta potrdili zakonitost odpovedi iz drugih razlogov, kot so bili razlogi delodajalca. Sodišči sta se pri presoji nedvomno oprli na odločbo DURS in s tem retroaktivno popravili napake delodajalca v postopku odpovedi, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje je celo samo zapisalo, da delodajalec ni bil povsem prepričan o utemeljenosti razloga za odpoved z znaki kaznivega dejanja poneverbe, torej je predvsem davčna odločba, izdana skoraj dva meseca po izredni odpovedi, pomembno vplivala na končno odločitev sodišč. Sodna praksa je že večkrat izpostavila, da delodajalec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more naknadno utemeljevati z novimi odpovednimi razlogi, ki jih sam ni ugotovil. V sodnem postopku se je naknadno odločalo o nečem, za kar revident ni imel možnosti zagovora – to predstavlja kršitev materialnih pravnih določb ZDR in ustavnih pravic revidenta. Celoten postopek z domnevo delodajalca, da je revident poneveril njegov denar, se je sprevrgel v iskanje razlogov, ki bi lahko upravičili prepozno in neutemeljeno odpoved. Odločba DURS je delodajalca pravzaprav bremenila za to, ker so bile posamezne postavke izračunov in izdatkov računovodsko napačno knjižene, revident pa s tem ni bil povezan. Davčni organ tudi ni izdal odločbe o prekršku. Tožena stranka, ki je imela ustrezno pravno pomoč pri odpovedi, te ni podala zaradi zavajanja davčnih organov s strani revidenta. Nadalje zatrjuje, da niso podani vsi znaki očitanih kaznivih dejanj po 244. in 254. členu KZ, saj je eden od znakov tudi storilčev poseben namen. Sodišče druge stopnje je poenostavljeno odgovorilo, da ukvarjanje z naklepom ni potrebno. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Revident ni imel nobenega namena, da bi se sam ali njegov delodajalec zaradi posla z družbo C. izognil plačilu davka, niti da bi komu z izrabo svojega položaja pridobil premoženjsko korist. Dejstvo je, da je E. N. revidenta prevarala. Ta je bil prepričan, da svoje storitve opravlja za družbo C. Ker se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z obravnavanim naklepom kot enemu izmed znakov očitanih kaznivih dejanj, gre tudi za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen naklep tudi ni izkazan. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi je tožnik navajal, da so o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med tem, kar je navedeno v listinah oziroma zapisnikih. To predstavlja bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razlogi pa si tudi notranje nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz zapisnika o zagovoru pred odpovedjo namreč izhaja, da se takrat delodajalec ni seznanil z nobenim dejstvom, ki ga že dotlej ne bi poznal. Gre torej tudi za kršitev materialnega prava v zvezi z ugotovitvijo pravočasne odpovedi. Sodišči nižje stopnje tudi nista pravilno ocenili dejstev v zvezi s pravočasno odpovedjo (oziroma razlogi dosedanjih sodb nasprotujejo dokazom in dejstvom), in sicer da je tožena stranka že od maja 2007 vedela, da je v zvezi s poslovanjem z družbo C. prišlo do določenih nepravilnosti, da je bil zadnji račun tej družbi plačan 1. 3. 2007 itd. Tožena stranka je z angažiranjem slovenskega detektiva, katerega naloga je bila v tem, da povzame dotedanje lastne ugotovitve tožene stranke, navidezno ustvarila datum ugotovitve vseh razlogov za izredno odpoved, ki naj bi jih detektiv predstavil 1. 2. 2008. Dodatno navaja, da tožena stranka ni izkazala, da je revident kršil svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj sploh ni jasno, katere obveznosti naj bi kršil. Tožena stranka ni uspela dokazati, da naj bi šlo za tako hude kršitve, da bi bilo zaupanje delodajalca do delavca tako močno omajano, da delovnega razmerja enostavno ne bi bilo več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. S tem ključnim material- nopravnim razlogom za zakonitost izredne odpovedi se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali oziroma sta ga utemeljili le pavšalno. Ponavlja, da ni šlo za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da je bila tožena stranka s poslovanjem z družbo C. seznanjena že več kot pol leta pred odpovedjo, da je bil direktor nadpovprečno uspešen in da se je izkazalo, da denarja ni prejel. Zato je nerazumljiv zaključek, da kar naenkrat ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s procesnimi kršitvami je tožnik navajal tudi, da je predlagal zaslišanje B. R. in A. C., torej obeh oseb, pri katerih je na podlagi posredovanja E. N. opravil sestanka, vendar je ta dokazna predloga sodišče prve stopnje zavrnilo brez obrazložitve, pritožbeno sodišče pa je takšno stališče potrdilo s tem, da ni izkazal, da bi ta dokazna predloga brez svoje krivde ne mogel navesti že v roku iz prvega odstavka 286. člena ZPP. To ne drži, saj je razloga za ta dokazna predloga po prvem naroku izčrpno pojasnil v svoji tretji pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2008. Gre za arbitrarno odločitev o zavrnitvi predlaganih dokazov, pa tudi dokaza z zaslišanjem davčne inšpektorice B. K. Na drugi strani je sodišče prve stopnje izvedlo druge „prepozne dokaze“, ki jih je tožnik predlagal. Tako je zaslišalo detektiva D. in v dokazni sklep povzelo fotokopijo vizitke A. C., čeprav je oba ta predloga podal v tretji pripravljalni vlogi. To pomeni neenakopravno obravnavanje revidentovih dokaznih predlogov, kar predstavlja tudi kršitev njegovih ustavnih pravic. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo nasprotovala revizijskim navedbam in predlagala zavrnitev revizije.
Vrhovno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem jo izpodbija revizija, in v mejah razlogov, ki so bili v njej navedeni. Ugotovilo je, da očitek tožnika, da se sodišči druge in prve stopnje nista ukvarjali z obarvanim naklepom kot enim izmed znakov očitanih kaznivih dejanj, ne drži. Sodišče druge stopnje je izrecno poudarilo, da se očitana kazniva dejanja storijo le s takšnim naklepom, in presodilo, da je glede na dokazne zaključke ta podan. Nadaljnji očitek bistvene kršitve določb postopka se nanaša na pravočasnost odpovedi, vendar v zvezi s tem sodbi sodišč druge in prve stopnje vsebujeta relevantne razloge, glede teh pa tudi ne prihaja do nasprotja med v razlogih sodbe navedeno vsebino listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Lahko bi bila sicer vprašljiva ugotovitev, da je tožena stranka ugotovila razloge za izredno odpoved tožnika šele ob tožnikovem zagovoru dne 11. 2. 2008, vendar presoja glede tega datuma ni odločilna, saj je sodišče druge stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka (vse) relevantne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izvedela po prejemu poročila detektiva z dne 1. 2. 2008. To pa glede na izredno odpoved z dne 26. 2. 2008 tudi od upoštevanja poročila detektiva pomeni, da je bila ta podana v zakonskem roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved in v času, ko je možen kazenski pregon za očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja (drugi odstavek 110. člena ZPP). Revident nasprotuje tudi ugotovitvam sodišč druge in prve stopnje o tem, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanila šele po poročilu detektiva in ne že pred tem, vendar vse revizijske navedbe v zvezi s tem (na 7. strani revizije) predstavljajo izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nadalje tudi ni utemeljen ugovor, da sodišči nista dovolj utemeljili izredne odpovedi v zvezi s presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (in kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zakonitost izredne odpovedi v skladu s prvim odstavkom 1 0. člena ZDR je v konkretnem primeru obrazložila že tožena stranka v izredni odpovedi. Sodišči nižje stopnje sta ustrezno obrazložili, da se s takšnim stališčem strinjata, ta obrazložitev pa omogoča ustrezen materialnopravni preizkus.
Tožnik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev ustavnopravnega jamstva enakega varstva pravic v zvezi s po njegovem mnenju arbitrarno odločitvijo o zavrnitvi predlaganih dokazov z zaslišanjem dveh prič. Pri tem poudari, da zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem dveh prič (oziroma še ene priče, ki jo je sicer predlagala tožena stranka) sodišče prve stopnje ni obrazložilo, argumentacija sodišča druge stopnje v zvezi s tem pa ne zadošča in ni pravilna. Neobrazložitev neizvedbe posameznih dokazov (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali napačna obrazložitev sama po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko predstavljala le kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP – vendar še to le v primeru, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa revident ne utemelji. Nadalje naj bi do bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem v zvezi prišlo zato, ker je sodišče izvedlo tudi nekatere dokaze, ki jih je tožnik predlagal po prvem naroku za glavno obravnavo (in sicer zaslišanje detektiva D. in vpogled v vizitko A. C.), vendar tudi dejstvo, da sodišče izvede nekatere od predlaganih dokazov s strani tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo, nekaterih pa ne, samo po sebi ne predstavlja kršitve načela kontradiktornosti oziroma ustavnega jamstva enakega varstva pravic. Tudi če bi bila ta kršitev podana (kot navedeno očitek kršitve neizvedbe nekaterih dokazov samo zato, ker so bili izvedeni nekateri drugi, tega še ne pomeni), bi lahko predstavljala kvečjemu kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP – če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, česar pa tožnik spet ne zatrjuje. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da sta sodišči nižje stopnje potrdili zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem iz drugih razlogov, kot so bili razlogi delodajalca v izredni odpovedi. Kot sta ugotovili že sodišči druge in prve stopnje, tožniku ni bila očitana le kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti z naklepom ali iz hude malomarnosti (kar predstavlja razlog za odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), temveč tudi kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja (kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR).> To je navedeno v pisni obdolžitvi pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v izredni odpovedi. Tožena stranka ne navaja in ne obrazloži le očitka, da imajo tožnikova ravnanja znake kaznivega dejanja poneverbe, temveč se sklicuje tudi na zatajitev finančnih obveznosti oziroma konkretno prvi odstavek 254. člena KZ. Revizijsko sodišče je že zavzelo stališče, da opredelitev razloga za izredno odpoved po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ne zahteva tudi formalne opredelitve kaznivega dejanja v delodajalčevi odpovedi, saj sodišče ni vezano na formalno opredelitev kaznivega dejanja, temveč na dejanski opis dejanj, ki se očitajo delavcu, nato pa samo preverja in ugotavlja, ali so v zvezi s tem podani znaki (nekega) kaznivega dejanja. Sodišče torej ni vezano na pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja v izredni odpovedi, temveč na opis dejanja – ta opis mora biti takšen, da iz njega izhajajo znaki kaznivega dejanja, saj sodišče v sodnem sporu ne more ugotavljati morebitnih drugih kršitev ali razlogov za izredno odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec2. Tožena stranka je temu opisu zadostila, sodišči druge in prve stopnje pa v svojih dokaznih sklepih in ugotovitvah nista presegli tega opisa. Navedeno ne pomeni, da delodajalec dejanske podlage v zvezi z odpovednimi razlogi v sodnem postopku ne bi mogel dokazovati tudi z drugimi - naknadno ugotovljenimi dejstvi oziroma dokazi, ki ta dejstva potrjujejo. Še dodatnih dokazov za odpoved, ki po izvedbi v sodnem postopku dodatno potrjujejo dejansko podlago, ki jo je delodajalec že upošteval pri izredni odpovedi, torej ni mogoče že vnaprej izključiti in se nanje ne opreti. Pri tem je pomembno le to, da sodišče ostane v mejah dejanske podlage, na katero se je pri opredelitvi razloga za odpoved oprl že delodajalec, in da te ne širi. V sodnem postopku ugotovljena dejstva, na podlagi izvedbe dokazov, s katerimi delodajalec do izredne odpovedi še ni razpolagal, tudi ne pomenijo kršitve delavčeve pravice do zagovora. Zato ni utemeljen revizijski ugovor, da sodišče ne bi smelo upoštevati naknadne odločbe DURS-a, in da je bila s tem kršena tožnikova pravica do zagovora pred izredno odpovedjo. Iz dokaznih zaključkov sodišča druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano, med drugim izhaja, da je tožnik kot direktor tožene stranke sklenil dve posredniški pogodbi z družbo C., in sicer 13. 3. 2004, nato pa dva sporazuma o predčasni izpolnitvi obveznosti 8. 3. 2007. Prvi dve pogodbi sta bili sklenjeni pred formalno ustanovitvijo družbe C., sporazuma pa skoraj dve leti po likvidaciji te družbe (ta je bila registrirana na Floridi 2. 9. 2004, njegov ustanovitelj je bil R. A. iz Ljubljane, družba pa je prenehala delovati dne 16. 9. 2005, ker ni vložila svojega letnega poslovnega poročila). Družba C. je v obdobju od septembra 2004 do marca 2007 toženi stranki izdala 29 računov za storitve posredovanja v skupnem znesku 79.114.91 evrov, pri čemer nikoli ni opravila posredniških storitev, za katere so bile sklenjene posredniške pogodbe, in izdajala račune, ki jih je tožena stranka redno poravnavala, najprej na numerični nato pa na alfanumerični račun banke v Avstriji. E. N., ki v družbi C. ni imela nobene vloge, je dvigala denar iz računov v Avstriji (in izpovedala, da ga je izročila prijatelju, katerega pa ni hotela imenovati). Tožnik je sklenil posredniški pogodbi, čeprav je vedel, da posredovanja ne bo opravila ta družba. Tožena stranka je torej družbi C., ki posredovanja ni opravila, plačala vse storitve po odredbi tožnika, tudi po tem, ko družba ni več obstajala, in jih po tožniku, kot svojem zakonitem zastopniku, prikazala kot odhodke, s fiktivnimi računi pa se obenem izognila plačilu finančnih obveznosti, saj bi bila brez teh računov osnova za odmero davka višja. Tožnik je kot zakoniti zastopnik davčnim organom posredoval lažne podatke o zakonito pridobljenih odhodkih, saj so bili vsi računi, ki dejansko niso imeli nobene podlage v posredniških pogodbah, knjiženi kot stroški reklamacije. Sodišče prve stopnje, katerega dejanske ugotovitve je s tem v zvezi povzelo tudi sodišče druge stopnje, je pri dokazni oceni, da ni šlo za dejansko opravljene posle, dodatno upoštevalo tudi ugotovitve iz odločbe inšpektorice z dne 31. 3. 2008, da sta bili obe pogodbi z dne 13. 3. 2004 podpisani prav na pobudo tožnika. Sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da nastala finančna korist pomeni večjo premoženjsko korist (to v odpovedi navaja tudi tožena stranka) v skladu z določbo 254. člena KZ, kar je po 2. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo in kar prav tako izhaja iz odločbe DURS z dne 31. 3. 2008.
Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je utemeljen tudi zaključek sodišč druge in prve stopnje, da so z očitanimi dejanji podani vsi znaki kaznivih dejanj po 244. in 254. členu KZ in pri tem tudi namen, ki je potreben za storitev obeh dejanj. Kot zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnik očitno izrabil položaj, saj obeh pogodb oziroma kasnejših sporazumov ter izplačil po teh pogodbah za posle, ki niso bili nikoli opravljeni, ni opravil v smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe – tožene stranke. Zaradi njegovega vedenja o fiktivnih poslih, računih in nakazilih, kar izhaja iz objektivno ugotovljenih dejstev o tožnikovem položaju, naravi in vrsti poslov, nikakor ni mogoče izključiti njegovega namena (oziroma ravno nasprotno) tako glede pridobitve premoženjske koristi nekomu drugemu (v skladu z 244. členom KZ - pri tem ni pomembno, da tretja oseba, ki je pridobila premoženjsko korist po dvigih denarja iz računov v Avstriji, ni bila točno ugotovljena, saj je bil očiten namen takšnega poslovanja prav pridobitev takšne koristi) niti namena izogniti se plačilu davka s strani tožene stranke s krivimi podatki o dohodkih oziroma stroških (v skladu z 254. členom KZ). Neutemeljen je tudi revizijski ugovor, da niso podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj je več kot očitno, da je glede na njegov položaj pri toženi stranki in ugotovljene kršitve prišlo do močno omajanega zaupanja – tako da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Na takšno odločitev ne vplivajo revizijske navedbe, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s poslovanjem z družbo C. že več kot pol leta pred odpovedjo (kot ugotovljeno so namreč to dokončno ugotovili šele s poročilom detektiva februarja 2008), o nedokazanosti dejstva, da je tožnik denar z nakazili na račune v Avstriji (v zvezi s poslovanjem z družbo C.) prejel, niti o tem, da naj bi bil pred tem nadpovprečno uspešen. Prav nasprotno – ugotovljene okoliščine o dveh fiktivnih pogodbah in računih, višini zneskov itd. in odnosu tožnika po očitanih kršitvah (s pomanjkanjem samokritičnosti) nikakor ne kažejo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
Omenjena sodna odločba lepo prikazuje, kako obširna in podrobna je presoja kršitve in znakov kaznivega dejanja s strani sodišča. Čeprav se, kot je že omenjeno, od delodajalca ne zahteva, da izrecno opredeli znake in očitano kaznivo dejanje, pa je za zakonitost izredne odpovedi izjemnega pomena, da delodajalec v odpovedi delavčevo kršitev opiše tako natančno, da iz opisa dejanja izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja. Prav tako je treba izpostaviti, da naklep (ali tudi malomarnost) pri presoji kršitve delovnih obveznosti ne nastopa vedno le kot sestavina krivde, temveč je lahko tudi znak kaznivega dejanja (to se največkrat kaže z besedilom … »z namenom, da bi …« v opisu kaznivega dejanja v KZ-1). V takšnem primeru odpovedni razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, če direktni naklep ni ugotovljen (ker potemtakem kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja).3 Navedeno utegne biti pomembno v primeru očitanih kršitev z znaki naklepnih kaznivih dejanj, pri katerih je smiselno, da delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredeli tudi, zakaj šteje, da je delavec kršitev izvršil naklepno. Prav tako velja opozoriti, da lahko delodajalec v primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1) in s katero delavec hkrati tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1), delavcu za isto kršitev izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz obeh razlogov. V takšnem primeru mora v odpovedi določno opisati delavčevo pogodbeno kršitev, njegovo krivdo in navesti, da odpoveduje pogodbo iz obeh razlogov.
Glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1 (gre za primere, ko delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) sta se v sodni praksi kot pomembni izkazali predvsem dve vprašanji, in sicer ali je delavcu mogoče očitati naklep oziroma hudo malomarnost in ali je očitano kršitev delovnih obveznosti mogoče opredeliti kot hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pojem hujše kršitve delovnih obveznosti je namreč pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru, na podlagi presoje okoliščin, ugotavlja sodišče.
V zadevi pod opr. št. VIII Ips 290/2011 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, nezakonita. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Toženo stranko je zavezalo k plačilu stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter da tožniku pri njegovem ravnanju ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Zato je presodilo, da tožena stranka odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazala. Ugotovilo je tudi, da niso obstajale takšne okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče do izteka odpovednega roka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljala je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokazov za zaslišanje prič in za opravo poizvedb pri občini K. Na podlagi teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil tožnik že leta 2007 obveščen, da čez nezavarovan železniški prehod v N. ne sme opravljati prevozov šolskega avtobusa. Neizvedba predlaganih dokazov je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP. Ker je z neizvedbo dokazov toženi stranki bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident zatrjuje, da je v pritožbi navajal, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj ugotovljene kršitve ne predstavljajo hujših kršitev delovnih obveznosti, vendar se sodišče druge stopnje do njegovega pritožbenega ugovora ni opredelilo. Prav tako sta sodbi sodišč nižje stopnje brez razlogov o odločilnih dejstvih glede pogoja po prvem odstavku 110. člena ZDR, saj se sodišči nista opredelili do okoliščin, ki jih je v tej zvezi navajala tožena stranka. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb pod b. točko pritožbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe najprej navaja, da tožnik ni bil seznanjen, po kateri drugi progi naj vozi šolski avtobus, potem pa obrazloži, da ko je tožnik opazil napako, je upošteval navodilo tožene stranke in vozil po drugi poti, kar pomeni, da je tožnik drugo pot poznal. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisne so ugotovitve sodišč nižje stopnje, da priča A. V. ni mogel potrditi, ali je bil tožnik seznanjen, kje se mora opraviti prevoz šolskega avtobusa. Te ugotovitve sodišč so v nasprotju s potnim nalogom in izpovedjo A. V., ki je povedal, da je bila že leta 2007 zahteva naročnika prevoza, da se spremeni trasa vožnje šolskega avtobusa, o čemer so bili obveščeni vsi vozniki. Obveščeni so bili tudi o tem, kje naj bi vožnja potekala. Tako je bil tožnik že v letu 2007 obveščen, da otrok ne sme voziti čez nezavarovan železniški prehod v N. Kljub predhodnemu obvestilu in izrecnemu navodilu v potnem nalogu je samovoljno vztrajal pri vožnji čez nezavarovan železniški prehod, s čimer je ogrožal otroke, ki jih je prevažal v šolo in iz nje. Zato sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da pri očitani kršitvi ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik bi moral pogledati v potni nalog, zato je podana huda malomarnost. Ugotovitve sodišč, da je bil prehod čez železniško progo pregleden v takšni meri, da je omogočal varno prečkanje, so napačna. Teh dejstev sodišče ne more samo ugotavljati. Postaviti bi moralo izvedenca cestnoprometne stroke. Ta bi lahko potrdil tudi, da če voznik pred prehodom čez nezavarovan železniški prehod vozila popolnoma ne ustavi, krši ZVCP-1. Da je bil posnetek, ki dokazuje kršitev cestnoprometnih predpisov, narejen na avtobusu, ki ga je vozil tožnik, bi lahko potrdile priče J. V., B. T. in A. S., ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Tožnik je kršil ZVCP-1, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Prav tako sta sodišči zmotno presodili, da ni bila podana hujša kršitev delovnih obveznosti, ko je tožnik 16. 5. 2008 in 19. 5. 2008 odklonil vožnjo z odrejenim vozilom. Dela pri toženi stranki ne bi bilo mogoče organizirati, če bi vsak voznik v nasprotju s potnim nalogom samovoljno izbiral vozilo, ki ga bo vozil. Ne nazadnje revident meni, da je zmotnaugotovitev sodišč, da drugi pogoj, potreben za zakonitost izredne odpovedi, ni podan. Sodišči se pri presoji ne bi smeli sklicevati na neobstoj predhodnih kršitev delovnih obveznosti, saj te niso zakonski pogoj za izdajo izredne odpovedi. Delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker se je v celoti porušilo zaupanje v tožnika. Ta je samovoljno ravnanje ponavljal, ugotovljene kršitve pa so ogrožale vzpostavljeno organizacijo in red v prometni operativi ter onemogočale izvrševanje vsakodnevnih delovnih nalog voznikov.
Vrhovno sodišče RS je presodilo izpodbijano sodbo v delu, v katerem jo je izpodbijala revizija, in v mejah razlogov, ki so bili v njej navedeni. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. T., A. S. in J. V. ter za izvedbo poizvedb pri občini K. revident sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in iz 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so neutemeljeni. Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, katere dokaze se bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič J. V. (oče otroka, ki se je 14. 3. 2008 peljal s šolskim avtobusom), A. S. (predsednik sveta staršev) in B. T. (ravnatelj OŠ). Priče, ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje tožnikove kršitve dne 14. 3. 2008, in dejstva, da je tožnik bil opozorjen, da čez prehod v N. ne sme voziti, o teh pravno odločilnih dejstvih ne bi vedele povedati ničesar. Prav tako dejstva, tj. vedenje tožnika o spremenjenem režimu voženj šolskega avtobusa, sodišče ne bi moglo ugotoviti na podlagi izvedbe dokaza – poizvedb pri občini K. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da na podlagi posnetka, ki ga je kot dokaz predložila tožena stranka, kršitev cestnoprometnih predpisov ni mogoče ugotoviti, je bilo dokazovanje dejstva, da je posnetek bil narejen na avtobusu, nepotrebno. Protispisna so zatrjevanja revidenta, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do razlogov za zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je bil dokazni predlog revidenta zavrnjen. Zato zadnjemu ni bila kršena niti pravica do izjave niti sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne držijo navedbe revidenta, da se sodišče ni opredelilo do pogoja, določenega v prvem odstavku 110. člena ZDR, in do pritožbenega očitka o obstoju hujših kršitev delovnih obveznosti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o teh kot tudi o vseh drugih odločilnih dejstvih. Pri tem pa se je sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno opredeliti le do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Razlogi sodbe niso med seboj v nasprotju in sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, tako da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je podano nasprotje med ugotovljenim odločilnim dejstvom – da tožnik ni bil seznanjen, po kateri drugi poti naj pelje šolski avtobus dne 14. 3. 2008, in med zapisnikom o izpovedbi priče A. V. ter potnim nalogom. Iz zapisnika izpovedi priče A. V. izhaja, da je ta povedal, da so o spremenjeni trasi bili obveščeni vozniki, da pa ne more potrditi, ali je o tem bil seznanjen tožnik. Zadnje ne izhaja niti iz potnega naloga, kar pomeni, da revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je dne 14. 3. 2008 v nasprotju z razporedom in delovno nalogo izvedel šolski prevoz preko nezavarovanega prehoda čez železniško progo v N. in pri tem ni upošteval cestnoprometnih predpisov, saj se pred nezavarovanim železniškim prehodom ni ustavil, s tem pa je ogrožal življenje in zdravje šolarjev, ki jih je prevažal. Tožena stranka mu je tudi očitala, da je dne 19. 5. 2008 ponovil odklonitev izvedbe delovne naloge z odrejenim vozilom interna št. 534 ter ponovno, kljub večkratnim opozorilom nadrejenih, samovoljno brez ustrezne dokumentacije opravljal vožnje z vozilom interna št. 515, pred tem pa se je sporekel z nadrejenim in v celoti odklanjal njegova navodila. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je tožnik že dne 16. 5. 2008 kljub opozorilom nadrejenih prvič odklonil izvedbo delovne naloge z vozilom interna št. 529 ter samovoljno brez ustrezne dokumentacije vozil vozilo interna št. 515. Po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede prvega očitka kršitev delovnih obveznosti je po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje tožnik dne 14. 3. 2008 ravnal v nasprotju s potnim nalogom, saj je šolski avtobus peljal preko nezavarovanega prehoda ceste čez železniško progo v N. Sodišče je hkrati ugotovilo, da je tožnik navodilo tožene stranke „V N. ne vozi čez železniški prehod!“, zapisano med opombami potnega naloga, prezrl. Po tej poti je namreč vozil več let, zato je vozil rutinsko. S spremembo proge šolskega avtobusa ni bil seznanjen, pri čemer je nova prepoved vožnje čez ta železniški prehod veljala le za šolski avtobus. Kot sta ugotovili sodišči nižje stopnje, navodila tožene stranke niso bila dovolj jasna. Tožniku namreč niti njegov nadrejeni ne bi mogel dati konkretnih navodil o pravilni progi šolskega avtobusa. Prav tako sta sodišči zaključili, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik obravnavanega dne kršil cestnoprometne predpise tako, da vozila pred železniškim prehodom ni ustavil. V zvezi z drugim očitkom kršitev obveznosti iz delovnega razmerja izhajajo iz sodb sodišč nižje stopnje dejanske ugotovitve, da bi tožnik glede na potni nalog vožnjo 19. 5. 2008 moral opraviti z vozilom št. 534. Ko je prišel na parkirišče, je tam bilo le vozilo št. 515. Zato je vožnjo moral opraviti z avtobusom št. 515, ki mu je bilo na razpolago, in ne z odrejenim vozilom. Kar se tiče odklonitve izvedbe delovne naloge dne 16. 5. 2008 je sodišče zaključilo, da tožnik tega dne ni odklanjal dela, je pa odklonil vožnjo z odrejenim vozilom št. 529, saj je ugotovil, da pomanjkljivosti na njem, na katere je opozoril 14. 5. 2008, niso bile odpravljene. Vozilo št. 529 je bilo staro vozilo, ki je bilo konec leta 2009 oz. v začetku leta 2010 odstranjeno iz prometnega parka, pri čemer po ugotovitvah sodišč tožena stranka ni dokazala, da to vozilo ni imelo napak, zaradi katerih je tožnik odklonil vožnjo z njim že 14. 5. 2008 in mu je takrat bilo odrejeno drugo vozilo. Na te dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče RS vezano in ni moglo upoštevati revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z dokazno oceno sodišča in s katerimi se poskuša doseči ponovni preizkus dejanskega stanja, ker to ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižje stopnje utemeljeno presodili, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke, vendar zgolj zaradi tega še ni podan odpovedni razlog, opredeljen v drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je pravni standard, čigar vsebino določa sodna praksa. Ta v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali konkretno ravnanje delavca ustreza temu pravnemu standardu. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč nižje stopnje, da glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve tožnikovih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujših, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da tožena stranka odpovednega razloga ni dokazala. Ker je izredna odpoved že zaradi tega nezakonita, se Vrhovno sodišče RS glede obstoja pogoja v smislu prvega odstavka 1 0. člena ZDR ni opredeljevalo. Ker razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.
Omenjena sodna praksa lepo prikazuje, na kakšen način sodišče obravnava in ocenjuje očitano kršitev oziroma odpovedni razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Opozoriti velja, da, glede na to, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo, vsakršna kršitev delovnih obveznosti ne predstavlja utemeljenega odpovednega razloga. Tudi samo dejstvo, da je neko ravnanje z navodili delodajalca prepovedano, še ne pomeni, da je takšna kršitev avtomatično hujša kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da gre za pravni standard, ki ga ocenjuje sodišče, je pomembno, da delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi natančno in temeljito opiše okoliščine, ki po njegovi oceni vplivajo na opredelitev določene kršitve kot hujše kršitve delovnih obveznosti. Z drugimi besedami, smiselno je, da delodajalec v odpovedi argumentirano pojasni, kaj so tiste okoliščine, zaradi katerih je konkretna delavčeva kršitev posebno huda.
Nov odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je določen v 3. alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1. Gre za primere, ko delodajalec delavcu lahko izredno odpove
dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela. Tega odpovednega razloga stari ZDR (torej ZDR, veljaven pred 12. 4. 2013) ni vseboval. Velja opozoriti, da lahko primeri predložitve lažnih podatkov oziroma predvsem lažnih dokazil vsebujejo tudi znake kaznivih dejanj, zaradi česar je načeloma mogoče v takšnih primerih delavcu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tudi iz razlogov po 1. (in 2.) alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1.
Kot samostojen odpovedni razlog je v 4. alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1 določena situacija, ko delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pri tem odpovednem razlogu je treba izpostaviti, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi odsotnosti z dela (najmanj 5 dni zaporedoma) in hkratne opustitve obveščanja delodajalca ni odločilnega pomena dejstvo, iz kakšnega razloga je delavec z dela izostal (torej ne gre za vprašanje, ali je njegova odsotnost z dela upravičena ali neupravičena). Pogoj za zakonitost takšne izredne odpovedi je najmanj 5-dnevni zaporedni izostanek delavca z dela in pa dejstvo, da delavec za svojo odsotnost z dela delodajalca ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti.4 Če delavec neupravičeno izostane z dela, je to lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1 pa je lahko odsotnost delavca z dela sama po sebi tudi upravičena. Bistveno pri tem odpovednem razlogu je, da je delavec dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tudi posredovanje informacij o morebitni odsotnosti z dela in o drugih podatkih, ki so obenem pomembni za delovni proces, je zato ena ključnih dolžnosti delavca do delodajalca. Če delavec takšno obveznost krši, mu lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alineje 1. odstavka 1 0. člena ZDR-1.5
Posebnih težav v praksi ne povzroča odpovedni razlog po 5. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Razumljivo in logično namreč je, da lahko delodajalec izredno (torej brez odpovednega roka) odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki mu je po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev, ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. V takšnih primerih namreč ni mogoče od delodajalca pričakovati, da bo delavca obdržal v delovnem razmerju, prav tako pa ni smiselno, da bi delavčevo delovno razmerje trajalo do konca odpovednega roka (saj delavec v tem času v nobenem od opisanih primerov dela ne more opravljati).
Delodajalec lahko v skladu z določilom 6. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR-1 delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru, ko delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. Odpovedni razlog se navezuje na institut spremembe delodajalca, določen v 75. členu ZDR-1.6 V skladu z določilom 7. odstavka 75. člena ZDR-1 lahko delodajalec prenosnik delavcu, ki odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima zaradi tega razloga zgolj delodajalec prenosnik.
Če je delavec dejansko že prešel k novemu delodajalcu – delodajalcu prevzemniku, bo v praksi zoper takšnega delavca ta lahko ukrepal, vendar ne z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 6. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da neopravljanje dela nedvomno predstavlja tudi kršitev ene temeljnih obveznosti delavca po pogodbi o zaposlitvi, ima v takem primeru delodajalec prevzemnik možnost delavcu redno ali izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. V zadevi pod opr. št. VIII Ips 520/2008 je Vrhovno sodišče RS presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec (delodajalec prenosnik) izrekel tožniku (delavcu), ki je odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 5. 2003 do 2. 11. 2003 ter od 16. 11. 2003 do 13. 10. 2004, ko se je tožnik z naslednjim dnem upokojil, in zahtevke za plačilo denarnih zneskov iz naslova plače, regresa za letni dopust za navedena obdobja ter iz naslova plačila odpravnine ob upokojitvi. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo njeno nezakonitost in tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja za vtoževano obdobje. Glede odločitve o denarnih zahtevkih je prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da kljub pogodbenemu prenosu dela na tožnikovem delovnem mestu izterjevalca na drugo podjetje pri toženi stranki ni šlo za prenos dela podjetja oziroma dela dejavnosti v smislu določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in Direktive 2001/23/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva), ker so del predsodne izterjave še vedno opravljali delavci tožene stranke. Zato je tožnik utemeljeno odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri drugem delodajalcu. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Soglašala je, da je pri razlagi določb ZDR o spremembi delodajalca treba upoštevati tudi direktivo in stališča Sodišča evropskih skupnosti (SES) v zvezi z njo. Opozarjala pa je na številna stališča, ki so bila v sporih pred SES zavzeta v zvezi s tem in navajala, da je vsem skupno izhodišče, da gre za prenos podjetja oziroma dejavnosti ali dela podjetja oziroma dela dejavnosti, če preneseno podjetje ali njegov del oziroma del dejavnosti pri delodajalcu prevzemniku ohrani svojo identiteto. V zvezi s tem je bilo tudi v slovenski sodni praksi zavzeto stališče, da je podana identiteta tudi v primerih, če se na delodajalca prevzemnika prenese le del gospodarske dejavnosti, da je lahko predmet prenosa stranska dejavnost, da se mora prenesena dejavnost pri delodajalcu prevzemniku opravljati na enak način, z enakimi sredstvi, da skupaj z delom dejavnosti preidejo na delodajalca prevzemnika tudi delavci, ki ta del dejavnosti opravljajo pri prevzemniku. Pri toženi stranki se je dejavnost izvensodne izterjave zapadlih terjatev izvajalo v okviru finančno računovodskega sektorja. Kot izterjevalec je bil na posebnem delovnem mestu s specifičnimi pooblastili in pristojnostmi zaposlen le tožnik. Res so na izterjavi v smislu spremljanja zapadlosti terjatev in kontaktiranja z dolžniki delali tudi nekateri drugi delavci, ki pa so bili zaposleni na drugih rednih delovnih mestih v finančno računovodski dejavnosti (knjigovodja, saldokontist). Po prenosu predsodne izterjave na podjetje S., d. d., so delavci tožene stranke opravljali le tista dela, ki so se navezovala na izterjavo zapadlih terjatev (vodenje evidenc, zbiranje dokumentacije), ne pa tudi same izvensodne izterjave, ki jo je prej opravljal tožnik in je bila prenešena na podjetje S., d. d., (obiskovanje dolžnikov, sklepanje poravnav in asignacij). Zato je dejavnost izvensodne izterjave v vsebini in obsegu, kot jo je pri toženi stranki opravljal tožnik, po pogodbenem prenosu na S., d. d., ohranila svojo identiteto. Potreb po tožnikovem delu pri toženi stranki ni več bilo in bi mu zato lahko tožena stranka le še odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če ga ne bi napotila na delo k delodajalcu prevzemniku. Zato je tožnik neutemeljeno odklonil delo pri družbi S., d. d. Po določbi petega odstavka 73. člena ZDR je vsaka odklonitev prehoda in dejanskega opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora delavec spoštovati vsako napotitev na delo k drugemu delodajalcu in ne more presojati, ali je taka napotitev opravičena ali ne. Šele po prehodu bi lahko delavec uveljavljal nezakonitost spremembe delodajalca oziroma poslabšanje delovnih razmer. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev. Vrhovno sodišče RS je pri presoji revizije upoštevalo ugotovitev sodišča druge stopnje, da so poleg tožnika dela izvensodne izterjave terjatev opravljali tudi drugi delavci. Tudi po sklenitvi pogodbe o sodelovanju z družbo S., d. d., in potem, ko je ta družba začela izvajanje dogovorjene dejavnosti, je tožena stranka še vedno tudi sama opravljala izvensodno izterjavo dolžnikov. Tako tožena stranka na družbo S., d. d., ni prenesla vse izvensodne izterjave terjatev. Pri tem tudi ni prišlo do kakršnega koli prenosa materialnih sredstev. Dogovorjeno je bilo le posredovanje potrebnih podatkov in plačilo storitev. Tako je tožena stranka na družbo S., d. d., prenesla izvensodno izterjavo le (manjšega) dela svojih dolžnikov, na delo k tej družbi pa naj bi prešel le tožnik. Glede na takšne dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je očitno, da v tožnikovem primeru ni šlo za prenos dela podjetja oziroma dejavnosti v smislu prenosa organizacijske enote s samostojno entiteto, ki bi bila po prenosu pri delodajalcu prevzemniku ohranjena. Da je samostojnost entitete, ki se prenaša, kot skupka virov in sredstev, eden od pogojev za prenos dela podjetja, na katerega se veže sprememba delodajalca v smislu direktive (pa tudi 73. člena ZDR), je večkrat poudarilo tudi SES (1). Zato pogodbenega prevzema dela opravil v zvezi z izvensodno izterjavo zapadlih terjatev s strani družbe S., d. d., sodišče utemeljeno ni štelo za prenos dela podjetja, ki bi lahko bil v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR podlaga za prehod tožnikovih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na družbo S., d. d. Ker ni šlo za spremembo delodajalca na podlagi navedenih zakonskih določb, tudi niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb petega odstavka 73. člena ZDR. Tožniku ni mogoče očitati odklonitev prehoda, za katerega po zakonu pogoji niso bili izpolnjeni. Zato je sodišče pravilno presodilo, da navedeni zakonski razlog za izredno odpoved ni bil podan. Glede na navedeno revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
V skladu z določilom 7. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če se ta v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe o zaposlitvi neopravičeno ne vrne na delo7. Če se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved v skladu s 7. alinejo prvega odstavka 110. člena tega zakona, traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.
V skladu z določilom 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 pa lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta med odsotnostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v temu času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Gre torej za tri pojavne primere, ko je delodajalec upravičen delavcu izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi:
delavec med bolniškim dopustom ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije,
delavec med bolniškim dopustom opravlja pridobitno delo,
delavec med bolniškim dopustom brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.
Namen tega odpovednega razloga je preprečevanje zlorab bolniškega dopusta, ki so v praksi relativno pogoste. Kot problematično pri omenjenem odpovednem razlogu pa se je v praksi pokazalo dokazovanje. Ker gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, je ta dolžan dokazati obstoj odpovednega razloga. Delavec med bolniškim dopustom ne dela, zato tudi ni pod neposrednim delodajalčevim nadzorom. Poleg tega je delodajalec omejen tudi z določili veljavne zakonodaje o varovanju zasebnosti. Sum t. i. zlorab bolniškega dopusta se zato v praksi največkrat potrdi naključno ali pa se delodajalec pri delavcu, pri katerem obstaja sum zlorabe bolniškega dopusta, odloči za nadzor nad delavcem, ki ga po pooblastilu delodajalca opravi detektiv.
Glede na to, da so izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zlorab bolniškega dopusta relativno pogoste, je bogata tudi sodna praksa s tega področja, ki kaže na najbolj pereče probleme, s katerimi se soočajo delodajalci pri takšnih izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi.
V zadevi pod opr. št. VIII Ips 183/2013 je Vrhovno sodišče RS presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnega nespoštovanja navodil zdravnika s strani delavca. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 4. 2012. Toženi stranki je naložilo v plačilo 12.213,60 evra iz naslova odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V presežku je odškodninski zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo in toženi stranki naložilo v plačilo tožnikove stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s sklicevanjem na 2. in 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Druge alineje prvega odstavka 111. člena tožena stranka sploh ni obrazložila, zato odpovedni razlog po tej podlagi ni dokazan. Po zaslišanju tožnikove osebne zdravnice je ugotovilo, da tožnik v času bolniškega dopusta ni kršil njenih navodil, zato tudi razlog za odpoved po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR ni dokazan. Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožnika in tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje le glede prisojene odškodnine po 118. členu ZDR, tako da je poudarilo, da mora tožena stranka obračunati bruto odškodnino v znesku 12.213,60 evra in izplačati neto znesek, zakonske zamudne obresti pa tečejo od neto zneska od 16. 11. 2012 dalje in ne od izteka paricijskega roka kot v prvostopenjski sodbi. V preostalem se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbi in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajal je, da je celotno delovno dobo preživel pri toženi stranki (39 let) in da je invalid III. kategorije, zato je odškodnina, prisojena v skladu s 118. členom ZDR, odmerjena prenizko. Od reintegracije je odstopil, da bi se kot prejemnik denarnega nadomestila na zavodu lahko v letu 2013 upokojil pod pogoji ZPIZ-1. Postopek glede predhodne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (I Pd 18/2012) še ni pravnomočno končan, zato še ni znana višina plače, ki bi se jo moralo upoštevati pri odmeri odškodnine po 118. členu ZDR. Izpodbijal je tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka. Prav tako je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo tožena stranka, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je s svojimi fizičnimi aktivnostmi 7. 3. 2012 kršil navodila zdravnice. Sodišče je upoštevalo le izpovedbo osebne zdravnice, ni pa postavilo izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, da bi objektivno ocenil, ali se je tožnik držal navodil osebne zdravnice. Tožnik je 7. 3. 2012 opravljal lažja fizična dela, zato so bila kršena navodila, ki so to prepovedala. Tožniku se je zdravstveno stanje poslabšalo 8. 3. 2012 – tj. en dan po njegovih nedovoljenih aktivnostih. Poslabšanje zdravstvenega stanja pa ni vsebovano v 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR kot poseben pogoj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje protispisno zaključi, da so navodila s prepovedjo lažjih fizičnih del veljala le do 1. 3. 2012, saj so po izpovedbi osebne zdravnice glede tega veljala še naprej, v pisni obliki pa so bila izražena za nazaj dne 19. 3. 2012. Sodišče druge stopnje pa se do navedene protispisnosti ni niti opredelilo. Pri presoji revizij tožeče in tožene stranke je Vrhovno sodišče RS najprej zaključilo, da revizija tožeče stranke delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena. Glede revizije tožene stranke je ugotovilo, da je neutemeljen revizijski očitek, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke in da se ne bi smelo opreti le na izpovedbo tožnikove osebne zdravnice, s čimer naj bi bile kršene določbe pravdnega postopka. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala kršitev navodil pristojnega zdravnika. Ugotovljeno je bilo, da je moral tožnik v spornem obdobju spoštovati navodila svoje osebne zdravnice, ki je bila pristojna zdravnica za podajo zdravniških navodil v skladu z 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato je bilo odločilno dejstvo v tej zadevi spoštovanje navodila pravilno presojano predvsem na podlagi pričanja tožnikove osebne zdravnice, ki je na podlagi predstavljenih dejstev o tožnikovem ravnanju v kritičnem razdobju podala oceno, da njena navodila niso bila kršena pod določenimi predpostavkami (če bi tožnik intenzivneje delal na mejni obravnavi, kar pa ni bilo ugotovljeno na podlagi drugih izvedenih dokazov). Izvedenec zato ni predstavljal primernega dokaznega sredstva o ugotavljanju spoštovanja navodila osebne zdravnice, saj ta najbolje ve, kakšna navodila mu je dala in ali so kasnejša njegova ravnanja tem navodilom nasprotovala. Vrhovno sodišče RS je zaključilo tudi, da je neutemeljen revizijski očitek tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, do česar se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Odločilni razlog nižjega sodišča je, da tožnik 7. 3. 2012 ni kršil navodil osebne zdravnice s tem, ko se je udeležil in sodeloval pri mejni obravnavi. Sodišči sta pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevali tudi fotografije tožnikovega udejstvovanja tega dne, ki jih je priskrbel detektiv tožene stranke, tožnikova osebna zdravnica pa se je izjasnila prav glede tožnikovega upoštevanja njenih navodil glede na opisano in s slikovnim gradivom dokumentirano delovanje tožnika. Osebna zdravnica je glede na svoje navodilo, ki ga je dala 1. 3. 2012 najprej ustno, nato pa še 19. 3. 2012 pisno za nazaj, izpovedala (tudi v zvezi z vprašanjem, ali je šlo pri tožniku za lažje fizično delo), da tožnikovega dela ne šteje za kršitev svojih navodil. Sporna obremenitev tožnika bi bila zanjo daljše delo oziroma dvigovanje bremen nad 10 kg. Dvigovanje manjših bremen (do 10 kg) pa ni ocenila kot kršitev navodila. Sodišče prve stopnje je nadalje predvsem na podlagi zaslišanja tožnika ter njegovega sina in žene ter detektiva tožene stranke ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju od 6. 3. do 12 .3. 2012 ni opravljal del (sprehodi, nakupi in udeležba na mejni obravnavi), ki bi bila v nasprotju z navodili osebne zdravnice. Manjša nedoslednost pri navajanju lažjega fizičnega dela kot dovoljenega, ker naj ne bi poslabšalo tožnikovega zdravstvenega stanja (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), še ne pomeni protispisnosti po 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dokaznega zaključka, ki temelji na oceni osebne zdravnice, namreč izhaja, da se je sodišče oprlo pri definiciji dovoljene aktivnosti tožnika bolniškim dopustom na oceno osebne zdravnice, ki (kratkega oziroma občasnega) dela z dvigovanjem bremen do 10 kg ni ocenila kot lažje fizično delo, ki je bilo v njenem navodilu odsvetovano. V skladu z 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec odsotnostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da tožnikova ravnanja med bolniškim dopustom ne predstavljajo kršitev navodila osebne zdravnice. Zato ni obstajal odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in je izredna odpoved nezakonita. Resda – kot trdi tožena stranka – poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri tem odpovednem razlogu, temveč je bistveno samo (ne)spoštovanje navodil pristojnega zdravnika. Vendar pa je lahko poslabšanje oziroma izboljšanje zdravstvenega stanja dodaten znak o dejanskem delavčevem spoštovanju zdravniških navodil. V obravnavani zadevi pa sta nižji sodišči ugotovili, da se tožnikovo zdravstveno stanje zaradi očitanih mu ravnanj v izredni odpovedi ni poslabšalo. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da je neutemeljeno tožnikovo revizijsko zavzemanje za višjo odškodnino po 118. členu ZDR. Odškodnina po 118. členu pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Tožniku je bila po presoji revizijskega sodišča pravilno priznana odškodnina v višini plač, ki so bile določene na podlagi povprečja zadnjih treh mesečnih bruto plač. Za izračun povprečja plač se ne more uporabiti zneskov plač po predhodno podpisani pogodbi o zaposlitvi, ampak se mora uporabiti zneske plač po aktualno veljavni pogodbi o zaposlitvi ob sami odpovedi. Sama višina je primerna glede na to, da je tožnik v celoti umaknil reintegracijski zahtevek, se po odpovedi takoj zaposlil za en mesec, nato pa prejemal nadomestilo na zavodu za zaposlovanje do upokojitve. Ustrezno sta upoštevani njegova starost (57 let) ter dolžina zaposlitve pri toženi stranki in njenih prednikih (37 let in ne 39 kot nedovoljeno uveljavlja revizija po tretjem odstavku 370. člena ZPP). Ker z revizijo uveljavljani razlogi tožene stranke niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče RS na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Enako je v dovoljenem delu zavrnilo tudi tožnikovo revizijo.
Zgornja sodna praksa lepo prikazuje eno večjih, že omenjenih težav v postopkih izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi zlorab bolniških dopustov – dokazovanje. V praksi se namreč večkrat dogaja, da imenovani oz. pristojni zdravniki delavcem dajejo navodila ustno, za nazaj, ali pa v kartoteko delavca vpišejo le splošna navodila. Ker gre pri zlorabah bolniškega dopusta pogosto za vprašanja iz medicinske stroke, za odgovor na katera sodišče nima ustreznega znanja, sodišče v takšnih sodnih postopkih pogosto imenuje tudi sodnega izvedenca ustrezne medicinske stroke. Posledično so takšni sodni postopki lahko za delodajalca (ker je dokazno breme na njem, bo pogosto predlagatelj takšnega dokaza ravno delodajalec) tudi razmeroma dragi.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi pod opr. št. VIII Ips 100/2009 presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delodajalec delavcu podal zaradi nespoštovanja navodil zdravnika, potovanja iz kraja prebivanja in opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Ugodilo je reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da tožnik ni storil očitanih kršitev, to je zlorabe bolniškega dopusta. Očitek, da tožnik med bolniškim dopustom od 21. 11. 2006 ni bil na svojem domu, je presplošen, da bi ga bilo mogoče obravnavati, tožnik pa je z zdravniškim potrdilom tudi dokazal, da so mu bili dovoljeni sprehodi v naravo in bližnjo okolico. Ni bilo dokazano, da bi tožnik 27. 5. 2007 odšel s svojo materjo na sejem v Škocjan. Za 15. 9. 2007 tožniku ni mogoče očitati, da je odpotoval iz kraja svojega bivanja, saj se je predstavitev kmetije T. odvijala v Tatrah, kjer stanuje. Ni pa bilo dokazano, da bi tožnik takrat opravljal pridobitno delo, saj izdelkov niso prodajali. Sodišče dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni upoštevalo, ker so bili pridobljeni v nasprotju z Zakonom o detektivski dejavnosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da na drugačno oceno ne bi mogla vplivati niti neprepričljiva izpoved detektiva glede dogodkov dne 27. 5. 2007 in 15. 9. 2007. Tožena stranka je zoper pravnomočno drugostopno sodbo vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo šeste alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker dejavnosti, ki jo je tožnik opravljal 15. 9. 2007 ni štelo za pridobitno dejavnost. Tožnik je bil tega dne na prireditvenem prostoru v Tatrah, in sicer ob stojnici T. kmetije. Tožnik je v okviru promocije, če že ne prodaje, na prireditvi pridobival finančna sredstva zase in celotno družino. Pridobitne dejavnosti ne predstavlja zgolj neposredna prodaja, marveč tudi drugo pridobivanje dobrin, na primer delo na kmetiji. Četudi ni šlo za prodajo izdelkov, so bili ti tudi z brezplačno promocijo dani v promet, s čimer je taka dejavnost ob upoštevanju določb Zakona o kmetijstvu vsaj dopolnilna dejavnost. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker ni presodilo navedb pritožbe, da je sodišče v nasprotju z zakonom zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v poročilo detektiva in njegovim zaslišanjem glede tožnikovega ravnanja dne 27. 5. 2007 in 15. 9. 2007. Dokaz, ki ga je posredoval detektiv, je bil pridobljen na zakonit način. Vrhovno sodišče RS je pri presojanju revizije ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo tako dokaz z vpogledom v poročilo detektiva kot tudi dokaz z njegovim zaslišanjem. Sodišče druge stopnje je povsem jasno in prepričljivo odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s temi dokazi ter jih tudi upoštevalo in dokazno ocenilo. Presodilo je, da izpovedbe detektiva in dokumentacija, ki jo je on predložil, glede na vse izvedene dokaze ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje: tožnik 27. 5. 2007 in 15. 9. 2007 ni opravljal pridobitne dejavnosti. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Zato revizijskih navedb, ki pomenijo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno, ni mogoče upoštevati. Na koncu je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Ker je sodišče druge stopnje upoštevalo ugotovitve detektiva in njegovo izpovedbo kot dokaz, so revizijske navedbe o zakonitosti na tak način pridobljenih dokazov brezpredmetne. Glede opredelitve pojma pridobitne dejavnosti pa je treba upoštevati, da je odpovedni razlog po določbah 111. člena ZDR opravljanje take dejavnosti med odsotnostjo z dela zaradi bolezni. Gre za prepoved, ki naj bi po eni strani preprečila morebitno podaljševanje odsotnosti, ker bi delavec namesto predpisanega zdravljenja opravljal pridobitno dejavnost, po drugi strani pa naj bi preprečevala zlorabo take odsotnosti za opravljanje (drugega) pridobitnega dela. Iz dejanskih ugotovitev sodišč pa izhaja, da v tožnikovem primeru dne 15. 9. 2007 ni šlo za nič takega. Prireditev je tega dne potekala v Tatrah, kjer tožnik stanuje, šlo je za prireditev predstavitvene narave in ne za prodajo izdelkov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča (stran 4 izpodbijane sodbe) pa jasno izhaja, da ni dokazano niti to, da bi tožnik aktivno sodeloval pri promociji. Tudi če je promocija pridelkov kmetije T. kakor koli lahko pripomogla h kasnejši večji prodaji (in bi jo v tem smislu šteli za pridobitno dejavnost), to ne more vplivati na presojo, da tožnik 15. 9. 2007 ni opravljal pridobitne dejavnosti in ni zlorabil bolniškega dopusta. Glede kršitve dne 27. 5. 2007 pa iz ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene obeh sodišč izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik tega dne odšel na sejem v Škocjanu in tam prodajal kmetijske izdelke. Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).
Ob tem opozarjamo na še eno odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki ponovno kaže na to, kako pomembno je, da delodajalec že v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. pri ugotavljanju kršitev delavca pridobi ustrezna navodila zdravnika, ki jih je ta dal delavcu. Ker je delodajalec tisti, ki plačuje nadomestilo plače delavca za čas delavčeve odsotnosti z dela zaradi bolezni (za odsotnosti z dela, krajše od 30 dni), zanj smiselno veljajo pravila o nadzoru nad uresničevanjem pravice iz zdravstvenega zavarovanja iz 265. do 276. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja8. Posledično je delodajalec upravičen, da lahko, skladno s svojimi internimi akti, opravlja nadzor nad delavcem med njegovim bolniškim dopustom.
Vrhovno sodišče je v zadevi pod opr. št. III Ips 353/2009 presojalo kršitev potovanja iz kraja prebivanja v okviru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 6. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR (sedaj 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 19. 7. 2007 in odločilo, da ji delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo, temveč je trajalo do poteka 150-dnevnega odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 (1. točka izreka).
Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožnici od datuma prenehanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 obračuna bruto plačo, zanjo plača davke in prispevke, ji izplača neto plačo, ji ta čas vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in povrne stroške postopka (2. točka izreka). Zahtevek tožnice za ponovni poziv na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja po poteku odpovednega roka iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 6. 2007 je zavrnilo (3. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v okviru 15-dnevnega roka za odpoved iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in da do odpovedi ni prišlo iz diskriminatornih razlogov. Odpoved pa je nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR – namreč, da je tožnica brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja s tem, ko je 10. 6. 2007 odšla v Spodnje Škofije in tam prisostvovala tiskovni konferenci in 13. 6. 2007 odšla v trgovski kompleks, v katerem je trgovina Familia v Italiji ob meji s Slovenijo (3 km od tožničinega doma). Sodišče je v celoti sprejelo izpoved tožničinega osebnega zdravnika o tožničini bolezni in razlogih za odreditev bolniškega dopusta, v katerem tožnica ni imela omejitve gibanja. Oba kraja, kamor je tožnica odšla, sta blizu njenega doma. Teh odhodov ni mogoče obravnavati, kot da je odpotovala iz kraja bivanja. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo v 3. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (1. in 2. točko izreka) pa je zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Med drugim je opozorilo tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 294/2006. Ravnanja tožnice, ki ji je osebni zdravnik odobril neomejeno gibanje in je med bolniškim dopustom „odpotovala“ v sosednje naselje oziroma v 3 km oddaljeno trgovino, ni mogoče šteti za zlorabo bolniškega dopusta v smislu določbe 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Odobritev neomejenega gibanja tožnici vključuje tudi odobritev za odhod v ta kraja. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri se je sklicevala na revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Navajala je, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer razlogov o tem, zakaj sodišče šteje, da tožnica ni odpotovala iz kraja bivanja in s tem ni izpolnila znakov kršitve pogodbenih obveznosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja – Ur. l. RS, št. 30/2003 - PČB in nadalj.) sodišče ni popolno oziroma je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je že v postopku pred odpovedjo pri tožničinem osebnem zdravniku poizvedela, da tožnica nima dovoljenja za zapuščanje kraja bivanja, ima pa izrecno dovoljenje za odhod na zdravljenje v Ljubljano iz terapevtskih razlogov.
Tožnica je nedvomno bila izven kraja svojega bivanja, za kar ni imela dovoljenja, čeprav je imela morebiti dovoljenje za „neomejeno gibanje“. To dovoljenje pa ne pomeni, da se sme udeleževati tiskovne konference in celo nakupovati v nakupovalnem središču. Ob ugotovitvi, da je imela izrecno dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapijo, bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, da dovoljenja za druge izhode ni imela in so izpolnjeni zakonski znaki očitane kršitve. ZDR in pravila vsak odhod iz kraja bivanja, za katerega zavarovanec nima dovoljenja, opredeljujeta kot kršitev obveznosti. Namen sankcioniranja je ne samo preprečiti ravnanja delavca, ki lahko podaljšuje zdravljenje, temveč tudi preprečiti zlorabe v smislu odpotovanja iz kraja bivanja. Tudi če je imela tožnica navodila, da se lahko prosto giblje, ne pomeni, da je imela hkrati dovoljenje, da lahko prosto odpotuje iz kraja bivanja. Sodišče tožničinega ravnanja ni upoštevalo kot celote; pri tem je pomembno, da je pred kršitvama zahtevala izrabo letnega dopusta, sicer bo nastopila bolniški dopust. Sodišče druge stopnje se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določbe 360. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost sodbe. Te navedbe bi moralo sodišče šteti kot očitno zlorabo bolniškega dopusta, saj njegov osnovni razlog ni bil medicinsko indiciran, temveč je tožnica potrebovala odsotnost zaradi organizacije in aktivnega sodelovanja na tiskovni konferenci. Vrhovno sodišče RS je ob presojanju revizije ugotovilo, da očitek bistvenih kršitev določb postopka ni utemeljen. Sodbi sodišč druge in prve stopnje imata vse razloge o odločilnih dejstvih, in ju je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišči nižje stopnje sta se izrecno opredelili tudi do znakov očitanih kršitev. Ni pomembno, če se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da je tožnica 5. 6. 2007 najprej zahtevala izrabo letnega dopusta, ker te odobritve ni bilo, pa je vzela bolniški dopust. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi samo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pri tej presoji ni odločilnega pomena, če je tožnica 5. 6. 2007 pri toženi stranki najprej predlagala izrabo letnega dopusta, nato pa s 6. 6. 2007 šla na bolniški dopust. Tožena stranka ji v izredni odpovedi namreč ne očita, da njen bolniški dopust sploh ni bil upravičen oziroma ji ne očita kršitve v zvezi s tem. Tožena stranka tudi ne navaja, da bi vložila zahtevo za presojo ocene izbranega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo tožnice v skladu z določbo 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) (1). Glede na navedeno se tudi pritožbeno sodišče ni bilo dolžno še posebej izjasniti o pritožbeni navedbi tožene stranke glede tega, da je tožnica najprej prosila za izrabo letnega dopusta, nato pa šla na bolniški dopust. Neutemeljen je tudi revizijski očitek kršitve 360. člena ZPP v zvezi s tem, da je imela tožnica izrecno dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapije in da dovoljenja za druge izhode ni imela, torej izpolnjuje zakonske znake kršitve, sodišče druge stopnje pa se do pritožbene navedbe ni opredelilo. Sodišče druge stopnje se je namreč do tega izrecno opredelilo, saj je zapisalo, da okoliščina, da je bilo v zdravstvenem kartonu tožnice na njeno zahtevo zapisano, da hodi v Ljubljano k psihologu in v Ankaran na fizioterapijo, ne pomeni, da je oba odhoda tožnice od doma možno obravnavati kot zlorabo bolniškega dopusta itd. Vrhovno sodišče RS je tudi zaključilo, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. ZDR v 6. alineji prvega odstavka 111. člena določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec med odsotnostjo z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Gre dejansko za tri opise zlorabe bolniškega dopusta, pri čemer je tožena stranka tožnici očitala le, da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotovala iz kraja svojega bivanja. V skladu z določbo 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost z dela do 30 dni. Iz določbe drugega odstavka 233. člena pravil izhaja, da morajo osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju in času zadržanosti od dela, pri čemer mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izpoved tožničinega zdravnika v zvezi z odobrenim bolniškim dopustom, sodišče druge stopnje pa je te ugotovitve potrdilo. Iz izpovedi zdravnika med drugim izhaja, da je tožnici povedal, „da ima prosto gibanje in da ni potrebno, da me kliče za vsak odhod“, da je tožnica po koncu obiska zahtevala, da v zdravstveni karton zapiše, da hodi v Ljubljano k psihologu in na fizioterapijo v Ankaran, nakar ji je rekel, „da nima smisla, da to piše, ker je to jasno, ker ima prosto gibanje, vendar je na njeno zahtevo to vendarle zapisal.“ Izpovedal je tudi, da je „pri tožnici veljalo, da kolikor sem ji dal prosti izhod, me ni bilo potrebno ponovno klicati“ in „če bi šla tožnica na Havaje, bi me morala poklicati, ampak to je karikirano povedano.“ Tožničin zdravnik je tudi izrecno zanikal izjavo detektiva, „da naj bi rekel, da tožnica nima dovoljenja za zapuščanje kraja bivanja.“ Ob povzetkih te izpovedi, na katero sta se oprli tudi sodišči prve in druge stopnje, je neutemeljen zaključek o zlorabi bolniškega dopusta oziroma o kršitvi pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja po določbi 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Glede na izrecno dovoljenje prostega gibanja tožnice (brez potrebe, da tožnica zdravnika kliče za vsak odhod) ni mogoče šteti, da je tožnica uresničila znake očitane kršitve. Njenega odhoda v sosednje naselje oziroma do približno 3 km oddaljene trgovine, kjer ni ostala dalj časa, že pojmovno ni mogoče obravnavati kot odpotovanja iz kraja bivanja, kaj šele šteti za zlorabo bolniškega dopusta. Revizijske navedbe, da tožnica ni imela dovoljenja, da zapusti kraj bivanja, imela pa je le dovoljenje za odhod v Ankaran in Ljubljano na terapije, so tudi protispisne. Ob podobnem dejanskem stanju je revizijsko sodišče zavzelo enako stališče že v sklepu VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 ter v sodbah VIII Ips 455/2007 z dne 2. 12. 2008 in VIII Ips 237/2008 z dne 22. 9. 2009. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.
sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 118/2010 z dne 6. 9. 2011↩
sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 138/2007, VIII Ips 475/2007, VIII Ips 230/2007.↩
sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 169/2013 z dne 23. 12. 2013 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 154/2013 z dne 25. 11. 2013↩
sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1076/2013 z dne 12. 2. 2014↩
sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 418/2013 z dne 6. 6. 2013↩
V prvem odstavku 75. člena ZDR-1 je določeno, da če pride zaradi
pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi
zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne
odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca,
preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih
razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu
prenosniku, na delodajalca pre- vzemnika. V skladu z določilom 2.
odstavka 75. člena ZDR-1 mora delodajalec prevzemnik v takšnem primeru
pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala
delodajalca prenosnika, zagotavljati delavcem najmanj eno leto, razen
če kolektivna pogodba preneha veljati pred potekom enega leta ali če
je pred potekom enega leta sklenjena nova kolektivna pogodba. Če se
pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od
datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se
bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku in delavec
zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec v skladu s 3. odstavkom
75. člena ZDR-1 enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove
delo- dajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka,
pravice do odpravnine in vseh drugih pravic, ki so vezane na delovno
dobo, se upošteva delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih.
Delodajalec prenosnik je v skladu z določilom 4. odstavka 75. člena
ZDR-1 skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za
terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale
zaradi odpovedi delavca.
↩
Razlogi za suspenz pogodbe o zaposlitvi so določeni v 1. odstavku 53. člena ZDR-1. V primerih, ko delavec:
- zaradi prestajanja zaporne kazni, izrečenega vzgojnega, varnostnega,
varstvenega ukrepa ali sankcije za prekršek, zaradi katerih ne more
opravljati dela šest mesecev ali manj,
- obveznega ali prostovoljnega služenja vojaškega roka,
- opravljanja nadomestne civilne službe oziroma usposabljanja za
opravljanje nalog v rezervni sestavi policije,
- vpoklica pogodbenega pripadnika rezervne sestave Slovenske vojske k
opravljanju vojaške službe v miru ter
- poziva ali napotitve na opravljanje nalog zaščite, reševanja in
pomoči pogodbenega pripadnika Civilne zaščite, pripora in
- v drugih primerih, ki jih določajo zakon, kolektivna pogodba ali
pogodba o zaposlitvi, začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha
veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani
razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje
delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi).
V skladu z določilom 3. odstavka 53. člena ZDR-1 se ima delavec
pravico in dolžnost vrniti na delo najkasneje v roku petih dni po
prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem dnem preneha suspenz
pogodbe.
↩
265. člen
(1) Zavod mora organizirati in izvajati nadzor nad uveljavljanjem pravic in obveznosti iz obveznega zavarovanja. V ta namen mora:
1. vzpostaviti, vzdrževati in varovati ustrezne evidence in podatkovne baze v skladu s posebnim zakonom;
2. nadzirati izvajanje pogodbe in obračunavanje zdravstvenih storitev pri izvajalcih in dobaviteljih;
3. preverjati in nadzirati uveljavljanje pravil.
(2) Za izvajanje nadzora iz prejšnjega odstavka so delodajalci, pravne in fizične osebe ter izvajalci in dobavitelji dolžni posre- dovati vse podatke, ki so pomembni za izvajanje obveznega zavarovanja. Prav tako so zavodu dolžni omogočiti vpogled v podatke in dokumentacijo za uveljavljanje pravic zavarovanih oseb in za postopke povrnitve škode. 266. člen
(1) Zavod izvaja kontrolo začasne zadržanosti od dela (laično kontrolo), lahko pa za to s pogodbo pooblasti ustrezne pravne ali fizične osebe. Laično kontrolo naroči za vsak primer posebej imenovani zdravnik. Pri nadzoru izvajalci kontrole ugotavljajo, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega zdravnika oziroma imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije.
(2) Izvajalci laične kontrole nimajo pravice vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. 267. člen
(1) Izvajalci in dobavitelji so dolžni posredovati imenovanim zdravnikom ali zdravstvenim komisijam zavoda podatke in zdravstveno dokumentacijo o zavarovanih osebah, ki je potrebna za oblikovanje ocen, mnenj in stališč o zadevah iz njihove pristojnosti.
(2) Izvajalci in dobavitelji pooblaščenim osebam zavoda, ki opravljajo nadzor na podlagi zakona, drugih predpisov, splošnih aktov zavoda in pogodb, sklenjenih z izvajalci oziroma dobavitelji, omogočijo vpogled v dokumentacijo, ki je bila podlaga za njihovo odločitev za zdravstvene storitve, napotitve k drugim zdravnikom, predpisovanje zdravil in pripomočkov ter za obračunavanje storitev zavodu ali doplačil zavarovanih oseb.
(3) V primeru zavrnitve posredovanja podatkov oziroma doku- mentacije ali onemogočanja vpogleda, kot to določata prejšnja odstavka ali zamolčanja pomembnih dejstev, lahko zavod zavrne plačilo obračunanih storitev ali zahteva od izvajalca in dobavitelja povračilo stroškov oziroma škode, ki jo je s tem imel zavod. ↩