Jedro

Delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati bruto zneske razlike neizplačanih plač za obdobje od 5. 1. 2013 do 2. 6. 2014 v skupni višini 34.181,11 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/1 točka izreka); plačati neto prikrajšanja iz naslova neplačanih premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za obdobje od 6. 12. 2012 do 2. 6. 2014 v skupnem znesku 2.856,33 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/2 točka izreka; obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 783,66 EUR bruto ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 328,81 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoča neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/3 izreka); plačati razliko med pripadajočo plačo in nadomestilom, ki ga je prejela za čas od 6. 12. 2012 do 4. 1. 2013, v znesku 132,13 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2013 dalje (II/4 točka izreka); plačati znesek v višini 221,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2018 dalje do plačila (II/5 točka izreka). Višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači za obdobje od 5. 1. 2013 do 2. 6. 2014, regresa za letni dopust za leto 2014 ter zakonskih zamudnih obresti od 31. 5. 2014 dalje je zavrnilo (prva in druga alineja III. točke izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.670,40 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov za izplačilo pripadajočega neto zneska 2.511,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 4.690,00 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zneska 2.563,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, obračun nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2014 v višini 2.019,60 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zneska 1.296,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila (tretja, četrta in peta alineja III. točke izreka) in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 221,61 EUR od 2. 3. 2016 do 22. 8. 2018 (šesta alineja III. točke izreka). Tožnici je prisodilo tudi stroške postopka.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tretji, četrti in peti alineji III. točke izreka delno spremenilo tako, da je toženki naložilo, da tožnici obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2012 v višini 4.670,40 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila; obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2013 v višini 4.690,00 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila; obračuna nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2014 v višini 2.019,60 EUR bruto ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje do plačila. Delno je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka in tožnici prisodilo pritožbene stroške. V preostalem je pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizrabljen letni dopust, toženka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 271/2020 z dne 16. 2. 2021 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj, ali je delavec, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi in je zoper delodajalca sprožil spor zaradi ugotovitve nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, vse do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti odpovedi in ali je, ob upoštevanju 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa1 (v nadaljevanju Direktiva o delovnem času) in 164. člena Zakona o delovnih razmerjih2 (v nadaljevanju ZDR-1), pravno dopustno razlikovanje med delavcem, ki je v delovnem razmerju in je za čas letnega dopusta plačan samo s plačilom nadomestila za čas letnega dopusta in med delavcem, ki mu je z reparacijo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi čas letnega dopusta dvakrat plačan: z izplačilom plače in z izplačilom nadomestila za letni dopust, in je tako v ugodnejšem položaju v primerjavi z delavcem v delovnem razmerju.
4. V pravočasno vloženi reviziji toženka navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici za isto obdobje (ko ni delala) priznalo dvojno plačilo, in sicer nadomestilo plače in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Tudi če bi sledili stališču sodišča druge stopnje, da tožnica v letu 2012 ni mogla koristiti letnega dopusta zaradi nepredvidljivega dogodka (odpovedi), pa naj to ne bi veljalo za leti 2013 in 2014. Tožnica je bila v tem času doma, prejela pa je 100% nadomestilo plače, kot da bi bila ves čas na dopustu, zato ni bila v ničemer prikrajšana. Tožnica bi z odločitvijo sodišča druge stopnje prejela več, kot če bi bila v delovnem razmerju. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo glede razlage 7. člena Direktive o delovnem času, ki v prvi vrsti izraža delavčevo pravico do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta. Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. V letih, ko je sodišče tožnici za nazaj priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, se tožnica ne more več sklicevati na nepredvidljiv vzrok, ki ji je onemogočil izrabo pravice do letnega dopusta. Tožnica naj bi bila tako v boljšem položaju kot delavec v delovnem razmerju, saj naj bi bila za obdobje, ko je bila doma in ni delala, dvakrat plačana. Sklicuje se na več odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča, kjer je zavzeto drugačno stališče.
5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katero se sklicuje toženka, zastarela in opozarja na novejšo sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU).
6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku3 (v nadaljevanju ZPP) preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.
7. Revizija ni utemeljena.
8. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo 5. 12. 2012 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2012. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s pravnomočno sodbo I Pd 1301/2014 z dne 17. 12. 2014 ugotovilo, da je bila odpoved nezakonita in na podlagi 118. člena ZDR-1 odločilo, da je delovno razmerje trajalo z vsemi pravicami iz dela in po delu do 2. 6. 2014. Predmet tega delovnega spora so bili prejemki iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V revizijskem postopku je sporno zgolj še vprašanje, ali je sodišče druge stopnje tožnici upravičeno prisodilo nadomestilo zaradi neizkoriščenega letnega dopusta za leti 2013 in 2014.
9. Sodišče druge stopnje je odločitev, da je tožnica upravičena do nadomestila za letni dopust za leta 2012, 2013 in 2014 utemeljilo z obrazložitvijo, da ji je delovno razmerje prenehalo nezakonito in da ni mogla izrabiti dopusta iz razlogov na strani delodajalca. Odločitev v obsegu revizijskega vprašanja, ki se nanaša na leti 2013 in 2014, je po materialnem pravu pravilna.
10. Neutemeljeno je revizijsko zavzemanje za to, da je tožnica lahko upravičena do nadomestila le za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, ker ji je v tem letu prenehalo delovno razmerje, ne pa tudi za leti 2013 in 2014, ker v tem obdobju ni delala.
11. Pravno podlago za priznanje pravice do nadomestila za neizkoriščen letni dopust predstavlja 164. člen ZDR-1, s katerim je bil v slovenski pravni red prenesen drugi odstavek 7. člena Direktive o delovnem času, ki določa, da "minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja." Besedilo 164. člena ZDR-1 je podobno in se v relevantnem delu glasi, da je neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Iz navedenega izhaja, da letnega dopusta praviloma ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen izjemoma, ob prenehanju delovnega razmerja.
12. SEU je v več sodbah, v katerih je razlagalo določbo 7. člena Direktive o delovnem času opozorilo, da je pravica do plačanega letnega dopusta posebej pomembno načelo socialnega prava Unije, ki je tudi izrecno določena v drugem odstavku 31. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah,4 zaradi česar je ni mogoče razlagati ozko. Pravica do letnega dopusta ima dvojni namen. Po eni strani delavcu omogoča počitek od dela, po drugi strani pa sprostitev in razvedrilo. Načeloma je res pogojena z dejanskim opravljanjem dela, vendar pa je v nekaterih posebnih primerih, kadar delavec ni zmožen opravljati svojih nalog, npr. v primeru dolgotrajnega bolniškega staleža, tako pogojevanje nedopustno. Ti delavci so glede pravice do plačanega letnega dopusta izenačeni s tistimi, ki so v tem obdobju dejansko delali,5 zato jim ni mogoče odrekati pridobitve pravice do plačanega letnega dopusta. Prav tako ni dopustna ureditev, po kateri pravica do plačanega letnega dopusta delavca, ki te pravice ni mogel izvrševati, ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos,6 razen v izjemnih primerih, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta.7 Tako je SEU zavzelo stališče, da omejitev kopičenja pravic delavca, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, do plačanega letnega dopusta, na petnajstmesečno obdobje prenosa, po poteku katerega pravica do takega dopusta ugasne, ni v neskladju z Direktivo o delovnem času. Pri tej presoji je poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca, ki je soočen z nevarnostjo prevelikega kopičenja obdobij odsotnosti delavca in težavami, ki bi jih te odsotnosti lahko pomenile za organizacijo dela.8
13. Identično vprašanje, kot se zastavlja tem sporu, in sicer, ali ima delavec v obdobju po nezakoniti odpovedi, za katerega je bil kasneje z odločbo sodišča ugotovljen obstoj delovnega razmerja, pravico do letnega dopusta oziroma posledično pravico do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, čeprav v tem obdobju dejansko ni opravljal dela, je SEU obravnavalo v združenih zadevah C-762/18 in C-37/19 z dne 25. junija 2020 (QH proti Varhoven kasatsionen sad na Republika Bulgaria in CV proti Iccrea Banca SpA). Iz prejšnje točke obrazložitve izhaja, da je SEU glede pravice do plačanega letnega dopusta delavce, ki so bili v referenčnem obdobju na bolniškem dopustu, izenačilo s tistimi, ki so v tem obdobju dejansko delali. Pri tem se je oprlo na dejstvo, da je nastop nezmožnosti za delo zaradi bolezni načeloma nepredvidljiv in neodvisen od volje delavca.9 V združenih zadevah C-762/18 in C-37/19 pa je SEU presodilo, da gre za primerljivo situacijo tudi, ko je bila delavcu odvzeta možnost opravljanja dela zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi v tem primeru gre namreč za nepredvidljivo dejstvo, ki ni odvisno od volje delavca. Če ne bi bilo nezakonite odpovedi delodajalca, bi delavec v obdobju po tej odpovedi lahko delal in izvrševal svojo pravico do letnega dopusta, zato je treba to obdobje izenačiti z obdobjem dejanskega dela. SEU je ob tem poudarilo, da se kopičenje pravic do letnega dopusta v primeru nezakonite odpovedi presoja drugače kot v primeru dolgotrajnega bolniškega staleža. Če se v primeru dolgotrajnega bolniškega staleža upoštevajo tudi interes in pravice delodajalca, pa mora slednji v primeru nezakonite odpovedi nositi posledice za svoje nezakonito ravnanje, zaradi česar delavcu ne more odrekati pravice do plačanega letnega dopusta oziroma nadomestila za ta dopust.
14. Tožnica pravice do plačanega letnega dopusta po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ne more uveljaviti, zato je v skladu s 164. členom ZDR-1 upravičena do denarnega nadomestila.
15. Odgovor na prvo revizijsko vprašanje se glasi, da je delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust tudi za leta, ki sledijo letu, v katerem je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej za celotno obdobje priznanega delovnega razmerja, ki je kasneje prenehalo (v tem primeru s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi).
16. V zvezi z drugim revizijskim vprašanjem revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka napačno enači položaj tožnice s položajem delavca, ki bi enako obdobje delal in vmes koristil letni dopust. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je položaj tožnice enak položaju delavca, ki bi celotno obdobje delal, pri tem pa iz objektivnih razlogov oziroma razlogov na strani delodajalca ne bi mogel koristiti letnega dopusta. Tak delavec je poleg plače (oziroma nadomestila plače) tudi upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust, zato so toženkine navedbe, da je tožnica obogatena, ker bo prejela dvojno plačilo, neutemeljene (odgovor na drugo vprašanje).
17. Glede na obrazloženo je vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.
18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------
1 UL L 299, 18/11/2003 str. 9-19.
2 Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji.
3 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
4 UL 2012/C 326/02.
5 Primerjaj združeno zadevo Schultz-Hoff in Stringer in drugi, C-350/06 in C-520/06.
6 Schultz-Hoff in Stringer in drugi, C-350/06 in C-520/06, točki 47 in 48.
7 KHS, C-214/10, točki 29 in 30.
8 KHS, C-214/10, točke 38, 39 in 44
9 Schultz-Hoff in Stringer in drugi, C-350/06 in C-520/06, točka 51.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 164

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih. Datum zadnje spremembe:16.05.2022