Pri zaposlovanju delavcev invalidov so pomembne predvsem določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Zakonodaja na področju zaposlovanja invalidov je usmerjena k spodbujanju delodajalcev, da bi zaposlovali invalide. Področje zaposlovanja invalidov je povezano tudi z aktom o sistemizaciji delovnih mest. Tudi delovna mesta oziroma vrste dela, na katerih so zaposleni invalidi, je namreč treba določiti v tem aktu.

V nadaljevanju sledi razlaga posameznih pojmov.

Invalidnost je trajna sprememba zdravstvenega stanja, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma rehabilitacijo.

Invalid je oseba, ki pridobi status invalida po ZZRZI ali po drugih predpisih, in oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje.

Delovni invalid je zavarovanec, ki je pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja v skladu z ZPIZ-2.¹

Pravice iz invalidskega zavarovanja so pravice do:

• poklicne rehabilitacije,

• premestitve,

• dela z delovnim časom, krajšim od polnega, najmanj štiri ure dnevno,

• začasnega nadomestila,

• nadomestila za invalidnost,

• delnega nadomestila.

V skladu z ZZRZI se invalidi zaposlujejo v običajnem delovnem okolju, v invalidskih podjetjih ter v podporni in zaščitni zaposlitvi na delih, ki ustrezajo njihovim sposobnostim. V 37. členu istega zakona je določeno tudi, da delodajalci v sistemizaciji delovnih mest določijo primerna delovna mesta za invalide ter druge ukrepe za ravnanje z invalidi na delovnem mestu. Primerna delovna mesta za invalide so vsa delovna mesta, na katerih ob upoštevanju izjave o varnosti z oceno tveganja invalidnost ni ovira za enakovredno opravljanje dela.

Čeprav morajo delodajalci v sistemizaciji delovnih mest določiti primerna delovna mesta za invalide, toni pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z invalidom na tako delovno mesto. Treba je namreč ločiti pojma »primernost« in »ustreznost« delovnega mesta. Delodajalec delovno mesto določi kot primerno za invalide, ker lahko invalidi kljub svoji invalidnosti na splošno na tem delovnem mestu enakovredno opravljajo delo. V konkretnem primeru pa se lahko zgodi, da delovno mesto, čeprav je na splošno določeno kot primerno, za invalida ni ustrezno glede na njegovo invalidnost, telesno okvaro, preostalo delovno zmožnost, omejitve itd. Ustreznost delovnega mesta se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Pri tem je treba upoštevati, da delovno mesto ustreza invalidovi delovni zmožnosti in da invalid izpolnjuje vse pogoje, ki so v aktu o sistemizaciji določeni za to delovno mesto.

Pri iskanju ustreznega delovnega mesta za invalida se zaradi navedenega lahko pri delodajalcih pojavijo različne situacije:

• delodajalec ima določeno, da je delovno mesto primerno za invalide, in to delovno mesto je tudi ustrezno za invalida v konkretnem primeru,

• delodajalec ima določeno, da je delovno mesto primerno za invalide, vendar to delovno mestu ni ustrezno za invalida v konkretnem primeru,

• delodajalec nima določeno, da je to delovno mesto primerno za invalide, vendar je delovno mesto ustrezno za invalida v konkretnem primeru,

• delodajalec ima določeno, da to delovno mesto ni primerno za invalide, kar hkrati pomeni, da tudi ni ustrezno za invalida v konkretnem primeru.

Način določanja primernih delovnih mest za invalide je prepuščen delodajalcem. Delodajalci lahko zaradi tega na primer:

• pri opisu vsakega delovnega mesta oziroma vrste dela dodajo kategorijo oziroma oznako, če je delovno mesto oziroma vrsta dela primerno za invalida,

• v aktu o sistemizaciji delovnih mest s posebno določbo določijo, da so vsa delovna mesta oziroma vrste dela primerna za invalide,

• v aktu o sistemizaciji delovnih mest s posebno določbo določijo, da so le nekatera delovna mesta oziroma vrste dela primerna za invalide itd.

Podporna zaposlitev

V ZZRZI je uzakonjena tudi možnost podporne zaposlitve. To je zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju s strokovno in tehnično podporo invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju. Pri izvajanju podporne zaposlitve imajo delodajalci pravico do strokovne podpore z obveščanjem in svetovanjem in pravico do plačila stroškov podpornih storitev. Podporna storitev pomeni nudenje strokovne podpore invalidu z obveščanjem, svetovanjem in usposabljanjem, osebno asistenco, spremljanjem pri delu, razvojem osebnih metod dela in ocenjevanjem njegove delovne uspešnosti, pa tudi nudenje strokovne podpore delodajalcu in delovnemu okolju z obveščanjem in svetovanjem. Podporne storitve lahko izvajajo le strokovni delavci in sodelavci ter druge fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje teh storitev v skladu s predpisi.

Pri zaposlovanju invalidov je za delodajalce pomembna še ena pravica. Delodajalec, ki namerava zaposliti brezposelnega invalida, lahko zaprosi za plačilo stroškov prilagoditve konkretnega delovnega mesta in sredstev za delo. To lahko delodajalec stori na način in ob pogojih, ki so določeni v 72. členu ZZRZI.

Kvotni sistem zaposlovanja invalidov

ZZRZI uvaja tudi tako imenovani kvotni sistem zaposlovanja invalidov. Delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, so dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, kar predstavlja določeno kvoto. Kvota invalidov, ki jih mora delodajalec zaposlovati, je odvisna od njegove dejavnosti. Ne sme biti nižja od 2 in ne višja od 6 odstotkov od skupnega števila zaposlenih delavcev in je določena z uredbo vlade. Da bi se delodajalce spodbujalo pri zaposlovanju invalidov, so v zakonu določene tudi nagrade za tiste delodajalce, ki zaposlujejo več invalidov od predpisane kvote. Za tiste, ki kvote ne dosegajo, pa je določeno mesečno vplačevanje prispevka v Sklad Republike Slovenije za spodbujanje zaposlovanja invalidov.

Če delodajalci zaposlujejo invalida ali invalide, morajo to prijaviti na Zavodu za zdravstveno zavarovanje RS, tako da na prijavnem obrazcu označijo, da je zavarovani delavec invalid.

S 1. 4. 2014 je pričela veljati nova Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 21/14), ki v primerjavi s prejšnjo uredbo uveljavlja nekatere novosti in sicer:

• obvezno spremljanje mesečne obveznosti za plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za vse delodajalce – zavezance h kvoti (3. odst., 5. čl.),

• če se podatki o številu vseh zaposlenih in številu zaposlenih invalidov v evidencah delodajalcev razlikujejo od podatkov v uradnih evidencah ZZZS, jih je za obračun kvote možno na ZZZS usklajevati najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Po izdaji opomina, določenega v tretjem odstavku 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, dokazovanje napak v uradni evidenci ZZZS za nazaj ni več mogoče (5. odst., 6. čl.),

• obvezno in izključno samo elektronsko poslovanje preko spletne rešitve SVZI.Net (2. odst. 8. čl.) za: uveljavljanje pravice do nagrade za preseganje kvote, uveljavljanje pravice do oprostitve plačila prispevkov, nadomestno izpolnitev kvote, izplačilo nagrade za preseganje kvote izplačilo subvencij plač za invalide,

• znižanje nagrade za preseganje kvote iz 25% na 20% minimalne plače (1. odst. 9. čl.),

• posredni proračunski uporabniki od 1.4.2014 ne morejo več uveljavljati nagrade za preseganje kvote (2. odst. 9. čl.)

V skladu z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov in Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08) so za delodajalce določene različne kvote za zaposlovanje invalidov. Kvote so odvisne od njihove dejavnosti.

Dvoodstotna kvota je določena za delodajalce, ki se ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi:

G) trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil, I) gostinstvo, J) informacijske in komunikacijske dejavnosti, K) finančne in zavarovalniške dejavnosti, M) strokovne, znanstvene in tehnične dejavnosti, O) dejavnost javne uprave in obrambe in dejavnost obvezne socialne varnosti, R) kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti ter S) druge dejavnosti.

Triodstotna kvota je določena za delodajalce, ki se ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi:

F) gradbeništvo, H) promet in skladiščenje, L) poslovanje z nepremičninami in P) izobraževanje;

Šestodstotna kvota pa je določena za delodajalce, ki se ukvarjajo z naslednjimi dejavnostmi:

A) kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo, B) rudarstvo, C) predelovalne dejavnosti, D) oskrba z električno energijo, plinom in paro, E) oskrba z vodo in ravnanje z odplakami in odpadki ter saniranje okolja, N) druge raznovrstne poslovne dejavnosti ter Q) zdravstvo in socialno varstvo.

Kvota se za zavezance, ki zaposlujejo manj kot 50 oseb, zniža za eno odstotno točko, vendar ne more biti nižja od dveh odstotkov.