ZJU možnosti mediacije za rešitev spora med javnim uslužbencem in delodajalcem ne določa. Glede na to, da ima glede na določbe ZDR-1 posebno ureditev uveljavljanja pravic zaposlenih, in sicer preko komisije za pritožbe in nato preko sodnega varstva, ki ga mora javni uslužbenec zahtevati v določenem roku od odločitve komisije za pritožbe, se glede mediacije subsidiarno ne more uporabljati določb ZDR-1, ki možnost reševanja sporov med delavcem in delodajalcem z mediacijo pozna.

ZDR-1 možnost reševanje spora med delavcem in delodajalcem preko mediacije ureja v prvem odstavku 201. člena, ko določa, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita za reševanje spora z mediacijo. Tak dogovor lahko skleneta najkasneje v roku 30 dni od poteka osem delovnih dni od podane zahteve delavca za odpravo kršitev pravic oziroma za izpolnitev obveznosti delodajalca do delavca.¹ Če mediacija ni uspešno zaključena najkasneje v roku 90 dni od sklenitve dogovora o mediaciji, lahko delavec v nadaljnjem roku 30 dni od neuspešno zaključene mediacije uveljavlja sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Temeljno vprašanje glede mediacije v delovnih sporih pa je, s katerimi zahtevki stranke lahko prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo.

Podrobnejša vprašanja imenovanja, delovanja in sprejemanja dogovora oziroma poravnave v okviru mediacije se lahko določi s posebnim predpisom ali kolektivno pogodbo. Če ni posebej določeno ali dogovorjeno, se uporablja določbe temeljnega predpisa o mediaciji.

V Sloveniji je bil v letu 2008 sprejet Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih (v nadaljevanju ZMCGZ),² ki je uredil mediacijo v sporih iz civilnopravnih, gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih premoženjsko-pravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi stranke prosto razpolagajo in se glede njih poravnajo, razen če s posebnim zakonom ni določeno drugače. Gre za mirno rešitev spora izven sodišča.

Mediacija ali posredovanje je prostovoljna oblika izvensodnega razreševanja spora s pomočjo nevtralne, tretje osebe, mediatorja. Mediator ali posrednik strankama pomaga razrešiti spor, ki je manj formalen, kot to velja za sodno ali arbitražno odločanje. Mediator lahko sam oblikuje mnenje, vodi stranke in jih usmerja k razrešitvi spora, daje svoje stališče. V tem primeru gre za evaluativno mediacijo za razliko od facilitativne, kjer je vloga mediatorja bolj pasivna, ko predvsem posluša stranke. V obeh primerih spor rešita stranki sami.

Gre za prostovoljno odločitev strank na podlagi sklenjenega sporazuma, da bosta spor rešili z mediacijo. Stranki se s tem istočasno zavežeta, da do določenega časa ali določenega dogodka ne bosta začeli arbitražnega ali sodnega postopka. ZDR-1 v prvem odstavku 201. člena določa, da lahko delavec v primeru dogovora o reševanju spora z mediacijo šele v roku 30 dni od neuspešno zaključene mediacije uveljavlja sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Rok za zaključek rešitve spora z mediacijo pa ZDR-1 v prvem odstavku 201. člena določa 90 dni od sklenitve dogovora o mediaciji. Tako določen rok pomeni procesno predpostavko, ki ga mora arbitraža ali sodišče upoštevati in na ugovor tožene stranke zavreči tožbo, razen če bi tožeča stranka dokazala, da bi sicer nastale težke in nepopravljive posledice (prvi odstavek 16. člena ZMCGZ). Časa mediacijskega postopka ne štejemo pri določanju časa za zastaranje.

Mediacija se začne, ko stranka prejme predlog nasprotne stranke za začetek mediacije. Če nasprotna stranka soglaša z mediacijo, skupaj imenujeta mediatorja. Mediator vodi postopek in ves čas postopka daje predloge za rešitev spora. S strankami se lahko srečuje ločeno ali skupaj. Podatki in dokazi, ki izvirajo iz mediacije, so zaupni in se jih ne sme uporabljati v sodnem, arbitražnem ali drugem postopku. Izjema velja za primere javnega reda in za izpolnitev ali prisilno izvršitev mediacijskega sporazuma. Če se stranke ne dogovorijo drugače, vsaka stranka prevzema svoje stroške postopka, skupne pa po enakih delih. Mediatorju pripada nagrada in povračilo stroškov, če se drugače s strankami ne dogovori.

Mediacija se konča s sporazumom o razrešitvi spornega razmerja ali z izjavo o končanju, ki jo lahko poda katera koli stranka ali mediator, in v primeru, če se stranke ne sporazumejo o imenovanju mediatorja v 30 dneh od začetka mediacije. Stranke se lahko sporazumejo, da je sporazum sprejet v obliki izvršljivega notarskega zapisa, poravnave pred sodiščem ali arbitražne odločbe na podlagi poravnave (14. člen ZMCGZ).

Posredovanje inšpektorja za delo

ZDR-1 v 216. členu določa posredovanje inšpektorja za delo v sporu med delavcem in delodajalcem. Gre za mediacijo, ki je kot možen način rešitve spora posebej urejena v ZDR-1. Posredovanje lahko predlaga delavec ali delodajalec, vendar pa mora inšpektor za delo pridobiti soglasje obeh strank. Posredovanje se začne, ko delodajalec v osmih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve. Inšpektor lahko posreduje vse do izvršljive arbitražne odločitve oziroma do odločitve sodišča prve stopnje o spornem vprašanju. Sporazum o razrešitvi spora med delavcem in delodajalcem je izvršilni naslov, zato lahko stranki neposredno, na podlagi sporazuma, na izvršilnem sodišču zahtevata izvršbo.

Inšpektor z izražanjem svojih stališč pomaga, da pogodbeni stranki sporazumno razrešita sporno razmerje. Tak sporazum pa ne sme nasprotovati morali in prisilnim predpisom.³

Inšpektor za delo je oblastni organ in poznavalec delovnopravnih predpisov, zato ima določeno avtoriteto, ki lahko pozitivno vpliva na razrešitev spornega razmerja. Po drugi strani pa je državni organ, ki ima pooblastila razkrivanja in kaznovanja v primerih kršitev delovnih razmerij in zato njegova vloga lahko negativno vpliva na soglasje za rešitev spora z njegovim posredovanjem, kar je najpomembnejši razlog, da tovrstnih posredovanj inšpektorja za delo v sporu med delavcem in delodajalcem praktično ni.

Mediacija v sodnih sporih

V letu 2009 je bil sprejet Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS).⁴ Navedeni zakon, ki je začel veljati 15. junija 2010, zavezuje sodišča, da strankam, ki so že začele sodni spor, omogočijo reševanje po postopku alternativnega reševanja sporov, to je s postopki mediacije, ki jo obvezno morajo omogočiti, lahko pa tudi arbitražo, zgodnjo nevtralno oceno in druge postopke. Ta zakon se uporablja v sporih iz gospodarskih, delovnih, družinskih in drugih civilnopravnih razmerij v zvezi z zahtevki, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo in se glede njih lahko poravnajo, razen če je s posebnim zakonom za posamezne od teh sporov določeno drugače. Področje uporabe zakona je torej enako kot po Zakonu o mediaciji v civilnih in gospodarskih sporih, nanaša se tudi na delovnopravne spore in je enako omejeno z dopustnim razpolaganjem strank oziroma z dopustnostjo sklenitve poravnave.

Sodišča so dolžna sprejeti program alternativnega reševanja sporov in ponuditi strankam možnost alternativne rešitve spora v vsaki zadevi, razen če sodnik oceni, da to ne bi bilo primerno. Tudi kadar mediacija poteka na sodiščih in s pomočjo mediatorja, ki je sodnik, sporno razmerje stranke rešijo same.

V primerih spora, ko je stranka državni organ (Republika Slovenija), poda soglasje za reševanje sporov z mediacijo državno pravobranilstvo.

Prednosti mediacijskega odločanja so predvsem naslednje:

• Stranki spor rešita sami na neformalni način, se pogovarjata in ohranjata vsaj strpen ali prijateljski odnos.
• Stranki nista vezani na tožbeni zahtevek, ampak lahko z mediacijskim sporazumom razrešita tudi morebitna druga sporna razmerja, kar je dobro za nadaljnje skupno delo.
• Postopek ni obremenjen z zakonskimi procesnimi določbami in zato ga stranki lahko zaključita hitro.
• Vse informacije in podatki so zaupni in niso dostopni fizičnim, niti pravnim osebam; sodnik pa jih tudi ne sme uporabiti v sodnem postopku.
• Če je bila mediacija pred začetkom sodnega postopka neuspešna in stranka vloži tožbo, začetek sodnega postopka ne izključuje možnosti ponovnega reševanja spora z mediacijo, saj morajo sodišča strankam v okviru programa alternativnega reševanja sporov obvezno omogočiti alternativno rešitev spora. Stranki pa lahko kadar koli odstopita od mediacijskega postopka in se odločita, da iskanje rešitev spora nadaljuje sodišče ali arbitraža.

Pravico do sodnega varstva se ohranja in zadeva ostane v fazi postopka, ki je potekal, preden sta se stranki sporazumeli, da bosta spor poskušali rešiti sporazumno.

Dopustno razpolaganje strank v mediaciji

Še bolj kot v zasebnem sektorju se zaradi varovanja javnega interesa in porabe javnih sredstev zastavlja vprašanje dopustnega razpolaganja strank v primerih izvensodnega reševanja sporov z mediacijo v javnem sektorju, pa najsi gre za mediacijo, ki jih izvajajo sodišča, ali izvensodno mediacijo. Za zaposlene v javnem sektorju veljajo določene posebnosti pri zaposlovanju zaradi narave dela, ki jih opravljajo. S svojim delom javni uslužbenci uresničujejo javni interes in za svoje delo porabljajo javna sredstva. Za javna sredstva pa velja pravilo, da se jih lahko uporablja samo za namene, določene v predpisih. Zato so omejitve avtonomije pogodbenih strank delavca in delodajalca v javnem sektorju večje kot v zasebnem. ZJU posebej določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.⁵ V državnih organih in upravah samoupravnih lokalnih skupnosti predstojnik ne sme sprejeti odločitve, ki bo zagotavljala javnemu uslužbencu manjše ali večje pravice oziroma manj ali bolj ugodne pogoje dela, kot so določeni s predpisi s področja delovnega prava in s kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače.⁶

Zato je delodajalec dolžan v postopku mediacije na eni strani varovati javnega uslužbenca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju, na drugi strani pa upoštevati smotrno porabo javnih sredstev, katerih pravila natančno določa Zakon o javnih financah⁷ in izvedbeni predpisi s področja proračunskega poslovanja. Delodajalec v javnem sektorju bi moral v vsakem primeru posebej skrbno presoditi, kje so meje dopustnega sporazumevanja razreševanja spora. Upoštevati je treba tudi, da poslovanje uporabnikov javnih sredstev preverja Računsko sodišče Republike Slovenije kot najvišji revizijski organ v državi. Poleg pravilnosti poslovanja (ali je poslovanje skladno s prisilnimi predpisi in drugimi akti) računsko sodišče preverja tudi smotrnost poslovanja, ali uporabniki javnih sredstev ravnajo s sredstvi varčno, učinkovito in uspešno.