Povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja

19. 8. 2021 | Avtor: Štefka Korade Purg

Predogled vsebine

I. UREDITEV V ZAKONU O DELOVNIH RAZMERJIH

Pravica do povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja izhaja iz ZDR-1, ki določa, da zaposlenemu pripada plačilo za delo, prav tako pa mu pripadajo tudi povračila stroškov v zvezi z delom (130. člen ZDR-1) in drugi prejemki iz delovnega razmerja. Zakon namreč določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov:

  • za prehrano med delom,
  • za prevoz na delo in z dela ter
  • povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

ZDR-1 določa tudi pravico zaposlenih do dveh prejemkov iz delovnega razmerja, gre za:

  • regres za letni dopust in
  • odpravnino ob upokojitvi.

Navedenim pravicam se ni možno odpovedati.

SODNA PRAKSA:

VDSS, sodba Pdp 1021/2015:

»Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati regresu za letni dopust niti drugim zakonsko določenim pravicam iz delovnega razmerja. Takšna odpoved delavca pravicam iz delovnega razmerja, ki jih kot minimum pravic zagotavlja delovnopravna zakonodaja, ni veljavna. Ker tožena stranka tožniku ni izplačala regresa za letni dopust za obdobje od 2009 do 2013, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen

Glede višine povračil stroškov ZDR-1 določa, da se višino povračil stroškov v zvezi z delom lahko določi:

  • s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti,
  • s podzakonskim aktom, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti.

ZDR-1 povračil stroškov natančneje ne ureja, vsebuje pa določbe glede odpravnine ob upokojitvi in glede regresa za letni dopust.

Odpravnina ob upokojitvi

Glede odpravnine ob upokojitvi ZDR-1 (132. člen) določa, da če s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače, je delodajalec delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let in se bo upokojil, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dolžan izplačati odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

V zvezi z odpravnino ob upokojitvi ZDR-1 določa še:

  • če se delavec po upokojitvi ponovno zaposli, ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine;
  • če se delavec, ki je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let, delno upokoji, ima pri delodajalcu, pri katerem mu je prenehala pogodba o zaposlitvi in je sklenil novo za krajši delovni čas, pravico do odpravnine v sorazmernem delu;
  • delodajalec je dolžan delavcu, ki dela krajši delovni čas in je bil pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let, v primeru upokojitve izplačati odpravnino sorazmerno delovnemu času, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu;
  • delavec ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, če ima pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1 (ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti) in če je delodajalec zanj financiral dokup pokojninske dobe. Delavec je upravičen do izplačila razlike, če je znesek odpravnine po 108. členu ZDR-1 oziroma znesek za dokup pokojninske dobe nižji od zneska odpravnine ob upokojitvi, kot jo določa ZDR-1.

POMEMBNO:

V javnem sektorju je odpravnina ob upokojitvi za javne uslužbence urejena v kolektivnih pogodbah dejavnosti in poklicev, natančneje v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS, št. 80/18).

Aneksi določajo, da odpravnina pripada ob odhodu v pokoj in pravice do odpravnine ne veže na število let dela pri delodajalcu.

Regres za letni dopust

ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer mora biti regres delavcu izplačan najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta.

Če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa. Glede določanja sorazmernega dela letnega dopusta in regresa je treba upoštevati določbe ZDR-1 (130. in 161. člen).

Če ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, ima pravico do regresa sorazmerno delovnemu času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen v primerih, ko delavec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas.

Za javni sektor velja, da se regres za letni dopust izplača v višini minimalne plače praviloma pri izplačilu plače v juniju, če ni med vlado in sindikati javnega sektorja drugače dogovorjeno.

POMEMBNO:

Določbe ZDR-1 glede izrabe letnega dopusta in glede sorazmernega dela letnega dopusta in sorazmernega dela regresa za letni dopust veljajo tudi v javnem sektorju, razen, če poseben zakon ali kolektivna pogodba ne določata drugače.

V javnem sektorju je zato treba vedno upoštevati tudi področne predpise in kolektivne pogodbe oziroma dogovore med vlado in reprezentativnimi sindikati javnega sektorja, če se dogovorijo tudi glede regresa za letni dopust.

Izplačevanje povračil stroškov in drugih prejemkov

Delodajalec je dolžan delavcu povrniti stroške v zvezi z delom mesečno, kot to določa ZDR-1 (134. člen) v členu, ki ureja plačilni dan in izplačilo plače. Plačo se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, in sicer se plačo izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. ZDR-1 ureja tudi kraj in način izplačila plače (135. člen) in določa, da se plačo, povračila stroškov v zvezi z delom in druge prejemke delavca izplačuje v skladu z zakonom, na bančni račun delavca.

Povračila stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja se izplačuje na naslednji način:

  • regres za prehrano med delom mesečno hkrati z izplačilom plače;
  • povračilo stroškov prevoza na delo in z dela mesečno hkrati z izplačilom plače;
  • jubilejno nagrado pri plači v naslednjem mesecu ob izpolnitvi pogoja za pridobitev pravice do jubilejne nagrade;
  • regres za letni dopust najkasneje do 1. julija v koledarskem letu;
  • solidarnostno pomoč ob izpolnitvi pogojev;
  • odpravnino ob odhodu v pokoj praviloma hkrati z zadnjo plačo.

Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 50/07, 61/08, 99/09 – ZIPRS1011, 3/13 in 81/16), ki velja za neposredne uporabnike državnega proračuna, pa v 200. členu ureja izplačila stroškov v zvezi s službenimi potovanji in določa:

- delavec predloži finančni službi obračun potnih stroškov za potovanje v:

  1. domovini v roku treh dni po vrnitvi s službenega potovanja,
  2. tujini v roku sedmih dni po vrnitvi s službenega potovanja;

- stroške službenih potovanj se delavcem nakazuje na njihove račune;

- plačilni roki za izplačila obračunanih stroškov znašajo najmanj 15 dni in največ 30 dni od predložitve popolne in pravilne dokumentacije računovodski službi neposrednega uporabnika.

Obveznost obveščanja

ZDR-1 določa (prvi odstavek 36. člena), da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja.

Navedena določba torej zavezuje zaposlenega, da delodajalcu sporoča podatke oziroma spremembe podatkov, ki vplivajo na povračilo stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja. Ta določba je lahko tudi podlaga za uvedbo postopka zoper zaposlenega, če delodajalec ugotovi, da zaposleni ni sporočil spremembe podatkov in si je s tem pridobil materialno korist (na primer sprememba bivališča pri uveljavljanju stroškov prevoza na delo in z dela).

Tudi Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Uradni list RS, št. 40/06) v 14. členu določa, da delodajalec vodi evidence o zaposlenih delavcih, ki se jih začne za posameznega delavca voditi z dnem, ko sklene pogodbo o zaposlitvi, preneha pa z dnem, ko mu preneha pogodba o zaposlitvi. Delavec mora delodajalcu prijaviti spremembe osebnih podatkov iz točke a) 13. člena tega zakona v osmih dneh po nastanku spremembe.

SODNA PRAKSA:

VDSS, sodba Pdp 29/2015:

»Tožnica je huje kršila obveznost iz delovnega razmerja, ko je podala lažno izjavo glede kraja, iz katerega naj bi se vozila na delo in z dela, čeprav je v resnici na delo večinoma prihajala iz drugega naslova. Tožničino ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Netočni podatki so bili dani z namenom uveljavljanja prevoznih stroškov, torej z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S posredovanjem neresničnih podatkov je tožnica naklepoma huje kršila tudi 36. člen ZDR-1 o obveznosti obveščanja in 37. člen ZDR-1 o prepovedi škodljivega ravnanja. Zato je podan tudi odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.«

VDSS, sodba Pdp 775/2016:

»Tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, zato mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zaradi česar ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.«

VDSS, sodba Pdp 203/2016:

»Tožnik je na delo prihajal z naslova C. in se na ta naslov vračal, ne da bi toženo stranko o tem obvestil, tožena stranka pa mu je v tem obdobju izplačevala prevozne stroške glede na naslov, ki ga je tožnik sporočil toženi stranki kot naslov, s katerega naj bi prihajal na delo in z dela. Tožnik o spremembi naslova tožene stranke ni obvestil. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik je delal na oddelku, kjer so razpolagali z zaupnimi podatki, zato bi moral uživati zaupanje vodstva, vendar se je zaupanje vanj zaradi opustitve obveznosti sporočanja podatka o bivališču in posledično neutemeljeno izplačanih prevoznih stroškov porušilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da delovnega razmerja s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita

VDSS, sodba Pdp 897/2017:

»Tožnik na delo in z dela ni prihajal z naslova, ki ga je sporočil toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil delovne dolžnosti: obveščanja iz 36. člena ZDR-1 in upoštevanja navodil delodajalca iz 34. člena ZDR-1, da je to storil naklepoma, poleg tega ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, podan pa je tudi drug pogoj za zakonito podajo izredne odpovedi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.«

II. UREDITEV POVRAČIL STROŠKOV IN DRUGIH PREJEMKOV V JAVNEM SEKTORJU

V javnem sektorju so povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja urejeni za javne uslužbence in tudi za funkcionarje, in sicer za javne uslužbence praviloma s kolektivno pogodbo, za funkcionarje pa z zakonom.

Bistveni predpisi (razen ZDR-1) in kolektivne pogodbe, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja v javnem sektorju, so naslednji:

  • Zakon o uravnoteženju javnih financ - ZUJF (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12);
  • Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ter o načinu obračuna kilometrine za uporabo lastnega vozila v službene namene za funkcionarje (Uradni list RS, št. 173/20);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21);
  • Aneks h Kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi (Uradni list RS, 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21).

V javnem sektorju se glede povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od 1. junija 2012 uporablja ZUJF, ki to vsebino ureja v 8. poglavju, ki velja za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, upravah samoupravnih lokalnih skupnosti, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, torej za javni sektor.

ZUJF v nadaljevanju opredeli še:

  • funkcionarje, ki so osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti, ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti;
  • javne uslužbence, ki so zaposleni, razen funkcionarjev, ki sklenejo delovno razmerje v javnem sektorju;
  • javni sektor, ki ga sestavljajo državni organi, uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (občine), javne agencije, javni skladi, javni zavodi, javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti.

Funkcionarji oziroma posamezne funkcije sodijo v plačno skupino A in so določene v Prilogi 3 ZSPJS, kjer so funkcije uvrščene v plačne razrede, javni uslužbenci pa so razvrščeni v plačnih skupinah od B do J. Upoštevaje navedeno torej direktorji iz plačne skupine B sodijo med javne uslužbence in se zanje tudi glede povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja uporablja določbe kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev.

Do pričetka uporabe ZUJF je veljal Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Uradni list RS, št. 87/97, 9/98, 48/01, 61/05, 71/06, 78/06, 79/06, 3/07, 62/07, 64/07, 66/07, 5/08, 19/08, 24/08, 67/08, 71/08, 3/09, 57/09, 4/10, 57/10, 3/11, 57/11, 3/12, 6/12, 40/12, 8/13), ki pa je v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUJF z dnem uveljavitve ZUJF za javni sektor prenehal veljati. To pomeni, da ta zakon za javni sektor od 1. junija 2012 ne velja več.

POMEMBNO:

Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Uradni list RS, št. 87/97, 9/98, 48/01, 61/05, 71/06, 78/06, 79/06, 3/07, 62/07, 64/07, 66/07, 5/08, 19/08, 24/08, 67/08, 71/08, 3/09, 57/09, 4/10, 57/10, 3/11, 57/11, 3/12, 6/12, 40/12, 8/13) JE v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUJF z dnem uveljavitve ZUJF za javni sektor prenehal veljati.

To pomeni, da ta zakon za javni sektor od 1. junija 2012 ne velja več, zato se za javni sektor tudi ne uporabljajo višine povračil stroškov (na primer regres za prehrano med delom), ki jih na podlagi tega zakona v Uradnem listu RS objavlja minister, pristojen za delo.

V skladu s prvim odstavkom 164. člena ZUJF se je določbe ZUJF glede povračil stroškov in drugih prejemkov uporabljalo le do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki so bile sklenjene po sprejetju in pred uveljavitvijo ZUJF (torej po 10. maju 2012, aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev so bili sklenjeni 18. maja 2012) in s katerimi se je uredilo povračila stroškov v zvezi z delom in nekatere druge prejemke. Tako so, ne glede na sprejem ZUJF, povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja (razen regresa za letni dopust) ostala predmet urejanja v kolektivnih pogodbah dejavnosti in poklicev.

Od začetka uporabe aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, ki so bili sklenjeni po sprejemu ZUJF, to je od 1. junija 2012 dalje, javnim uslužbencem pripadajo povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki v skladu s temi aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v javnem sektorju. Pri tem pa je treba upoštevati tudi, da navedeni aneksi določajo, da se glede povračil stroškov in drugih prejemkov za javne uslužbence, ne glede na določbe o povračilih stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov javnih uslužbencev iz posameznih kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, od začetka veljavnosti teh aneksov (torej od 1. junija 2012) uporablja določbe teh aneksov, razen če s posameznim aneksom ni drugače določeno.

POMEMBNO:

Povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja so za javne uslužbence urejeni v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, ki so bili sklenjeni od maja 2012 naprej in objavljeni v Uradnem listu RS, št. 40/12, 46/13, 80/18 in 88/21.

Uporaba nekaterih določb ZUJF tudi za javne uslužbence

ZUJF sicer ureja povračila stroškov in druge prejemke iz delovnega razmerja, vendar se teh določb ne uporablja za javne uslužbence, temveč samo za funkcionarje. Kdo so funkcionarji v Republiki Sloveniji, je razvidno iz Priloge 3 ZSPJS.

Za funkcionarje in tudi za javne uslužbence pa velja 165. člen ZUJF, ki ureja določanje in izplačevanje povračil stroškov in drugih prejemkov, in sicer določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu zaposlenemu ne glede na določbe splošnih aktov in kolektivnih pogodb ne sme določiti povračil stroškov v zvezi z delom in prejemkov iz delovnega razmerja v drugačni višini, kot to določa ZUJF.

ZUJF tako v 165. členu določa, da če delodajalec ugotovi, da so bili zaposlenemu določeni in izplačani višji zneski povračila stroškov oziroma višji prejemki iz delovnega razmerja, kot bi mu pripadali, o tem obvesti zaposlenega, ki je dolžan vrniti preveč izplačane zneske. Delodajalec in zaposleni se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanih zneskov, in sicer je treba skleniti pisni dogovor, ki vsebuje znesek, ki ga mora zaposleni vrniti, in način vrnitve (vračilo v enkratnem znesku ali dogovor o vračanju v več obrokih). ZUJF ne določa, v kakšnem času mora zaposleni vrniti preveč izplačane zneske, zato je to predmet dogovora, vendar pa mora delodajalec poskrbeti, da so sredstva vrnjena, če bi prišlo na primer do prenehanja delovnega razmerja zaposlenega. Če se delodajalec in zaposleni v enem mesecu od pisnega poziva delodajalca ne dogovorita o vrnitvi, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem.

ZUJF določa tudi, da se v primeru, če je določba o višini prejemka in povračilu stroškov v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu določena v nasprotju z ZUJF, uporablja določbe tega zakona kot sestavni del pogodbe, odločbe ali sklepa, kar izhaja tudi iz 165. člena ZUJF.

V zvezi s 65. členom ZUJF in problematiko vračanja preveč izplačanega povračila stroškov prevoza na delo in z dela pa je Ministrstvo za javno upravo (MJU), upoštevajoč sodno prakso, izoblikovalo stališče, ki je dostopno tudi na spletni strani MJU (https://www.gov.si/teme/povracila-stroskov-in-drugi-osebni-prejemki/), da določba 165. člena ne izključuje uporabe 191. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631, v nadaljevanju: OZ), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Tudi Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi Pdp 234/2018 zavzelo stališče, da iz vsebine 165. člena ZUJF ne izhaja, da bi ta izključeval uporabo določil OZ in da to, da 165. člen ZUJF izrecno ne napotuje na uporabo splošnih pravil civilnega prava, ne pomeni, da izključuje njihovo uporabo. Delodajalec tako ne more, kadar izplača stroške prevoza na delo in z dela, čeprav ve, da jih ni dolžan izplačati ali jih ni dolžan izplačati v višini, kot jih dejansko izplača, zahtevati vračila preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče je v navedeni sodbi zavzelo tudi stališče, da delodajalec odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na javnega uslužbenca, ki se je zanesel na pravilnost izplačila. Enaki stališči je sodišče zavzelo tudi v sodbi Pdp 309/2018.

V sodbi Pdp 348/2018 pa je sodišče, poleg stališča, da delodajalec odgovornosti za preplačilo ne more prevaliti na javnega uslužbenca, ki se je zanesel na pravilnost izplačila, še izpostavilo, da je obračun in izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela stvar delodajalca. Sodišče je namreč že v sodbi Pdp 529/2017-1 zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan in ima vse možnosti za to, da delavcu pravilno obračuna prejemke iz delovnega razmerja. V skladu s tretjim odstavkom 170. člena ZUJF namreč resničnost podatkov iz izjave nadzira delodajalec v skladu z ZDR-1 oziroma z ZJU. Zaposleni pa mora na zahtevo delodajalca predložiti dokumente, ki dokazujejo dejstva, navedena v izjavi. Delodajalec je tako dolžan preveriti vsako izjavo oziroma dopolnitev, ki jo poda posamezen javni uslužbenec, in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela obračunati ter izplačati na podlagi preverjene izjave.

Glede na vse navedeno in upoštevajoč sodno prakso, ki se je izoblikovala glede vračila preveč izplačane plače (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 256/2016, sodba VIII Ips 120/2017) je stališče, da delodajalec ni dolžan zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Delodajalec tako ne more zahtevati vračila preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, ko je za previsoko izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela odgovoren sam, ker na primer ni preveril izjave.

V primerih računalniške ali računske pomote (sklep Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 267/2010) pa delodajalcu ni mogoče očitati, da je izplačal nekaj, kar je vedel, da je dolžan, zato ima delodajalec pravico zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela. Prav tako lahko delodajalec zahteva vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela v primerih pomote, kot izhaja iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, Pdp 377/2018. Če je bila javnemu uslužbencu pravilno določena višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela, dejansko pa je prišlo do napake pri obračunu stroškov prevoza na delo in z dela, mora javni uslužbenec vrniti preveč izplačane stroške prevoza na delo in z dela. Zmota pri plačilu nedolga je namreč eden od tipičnih primerov neupravičene obogatitve. V tem primeru je dolžan po 190. členu OZ tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, tj. javni uslužbenec, prejeto vrniti, če je mogoče, sicer pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Odločilnega pomena pri odločanju o tem, ali je delodajalec dolžan zahtevati vračilo preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, je torej:

  • ali je delodajalec vedel, da je plačal nekaj, kar ni bil dolžan, torej, izplačal je nekaj, kar mu ni bilo treba, oziroma zato, ker ni preveril izjave javnega uslužbenca;
  • ali pa je do preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela prišlo zaradi računalniške, računske napake ali pomote.

Po stališčih, zavzetih v sodni praksi, ni mogoče šteti, da je delodajalec (pogodbena stranka) vedoma izplačal nekaj, kar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma, čeprav ni bil dovolj skrben. Le, če se je delodajalec (plačnik) zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzele pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, delodajalec kot plačnik nima pravice zahtevati preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela, saj je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil z izplačilom preveč izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje pa je izključeno v primeru, ko delodajalec (plačnik) ob izplačilu zmotno meni, da mora izplačati stroške prevoza v takšni višini (tj. da obstoji dolg), ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.

Posebna ureditev v kolektivnih pogodbah za člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksov v letu 2013

V letu 2013 so bili v javnem sektorju ponovno sklenjeni aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev (Uradni list RS, št. 46/13), ki se jih uporablja od 1. junija 2013 in v zvezi s povračili stroškov in drugimi prejemki iz delovnega razmerja določajo še nekaj posebnosti, in sicer:

  • Članu reprezentativnega sindikata, podpisnika posameznega aneksa, pripada za 20 odstotkov višja jubilejna nagrada; zahtevo za izplačilo višje jubilejne nagrade vloži sindikat, na predlog člana.
  • Javnemu uslužbencu pripada jubilejna nagrada le v primeru, če je za posamezni jubilej še ni prejel v javnem sektorju, kar pomeni, da javni uslužbenec, ki je v javnem sektorju že prejel jubilejno nagrado za 10, 20, 30 ali 40 let skupne delovne dobe, ne more še enkrat prejeti jubilejne nagrade za 10, 20, 30 ali 40 let delovne dobe pri delodajalcih v javnem sektorju, čeprav bi ta pogoj izpolnil.
  • Članu reprezentativnega sindikata, podpisnika posameznega aneksa, pripada za 20 odstotkov višja solidarnostna pomoč, pri čemer je do izplačila solidarnostne pomoči upravičen član reprezentativnega sindikata, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 odstotkov minimalne plače. V primeru požara in naravnih nesreč, kot jih določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve glede višine osnovne plače ne veljajo; zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči vloži sindikat, na predlog javnega uslužbenca – člana sindikata, v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog.

Navedena ureditev je ugodnejša za javne uslužbence, člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov posameznih aneksov h kolektivnim pogodbam poklicev in dejavnosti. Za izplačilo višje jubilejne nagrade ali solidarnostne pomoči mora delodajalec prejeti predlog oziroma zahtevo sindikata, ki hkrati potrdi, da je javni uslužbenec njegov član.

Posebna ureditev v kolektivnih pogodbah za člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksov v letu 2021

V letu 2021 sklenjeni in v Uradnem listu RS, št. 88/21, objavljeni aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev določajo drugačno, ugodnejšo ureditev glede izpolnjevanja pogoja za izplačilo solidarnostne pomoči v povezavi z višino osnovne plače javnega uslužbenca. Vsi aneksi v enakem besedilu določajo, da ne glede na drugi odstavek 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/13) je član reprezentativnega sindikata, podpisnika tega aneksa, upravičen do izplačila višje solidarnostne pomoči po prvem odstavku 6. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 46/13), če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer iz 4. točke 40. člena KPND, ne presega oziroma ne bi presegala višine 140 odstotkov minimalne plače. V primeru požara in naravne nesreče, kot jih določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve iz prejšnjega stavka ne veljajo.

Določba torej pomeni, da je treba pri preverjanju pogoja glede višine osnovne plače v povezavi z minimalno plačo upoštevati 140 odstotkov minimalne plače, če gre za člana reprezentativnega sindikata, ki je podpisal aneks v letu 2021.

POMEMBNO:

Spremembe aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v letu 2018 niso vplivale na pravico članov reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksov v letu 2013, oziroma na pravico članov reprezentativnih sindikatov, ki so naknadno pristopili k tem aneksom, do višje jubilejne nagrade in do višje solidarnostne pomoči ter višjega kriterija za ugotavljanje pravice do solidarnostne pomoči.

Enako velja glede aneksov iz leta 2021, ki urejajo solidarnostno pomoč in določajo, da se pri preverjanju pogojev glede višine osnovne plače v primerjavi z minimalno plačo upošteva 140 odstotkov minimalne plače.

Aneksi iz leta 2021 tudi določajo, da določbe aneksov iz leta 2013, ki določajo višjo jubilejno nagrado in višjo solidarnostno pomoč za člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksa v letu 2021, še vedno veljajo.

Splošna pravila glede uveljavljanja pravice do posameznih povračil stroškov in drugih prejemkov so naslednja:

  • povračila stroškov in drugi prejemki pripadajo javnim uslužbencem in funkcionarjem ob izpolnjevanju pogojev v višini in ob pogojih ter v primerih, kot je to določeno v ZUJF in v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, od 1. junija 2012 dalje, pri tem pa je treba seveda upoštevati tudi kasnejše spremembe (spremembe v letih 2013, 2018 in 2021, ki so bile uveljavljene z aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, pri čemer je treba upoštevati, da so z uveljavitvijo aneksov h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev v letu 2021 aneksi iz leta 2020 – Uradni list RS, št. 160/20 – prenehali veljati);
  • če je zaposleni izpolnil pogoj za določen prejemek (na primer delovno dobo v javnem sektorju za jubilejno nagrado) pred 1. junijem 2012, ne more uveljavljati izplačila skladno z ZUJF oziroma aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, ki veljajo od 1. junija 2012 naprej, za nazaj, enako velja glede izpolnjenih pogojev pred junijem 2021, za katere javni uslužbenec ne more uveljavljati izplačila za nazaj po določbah aneksov iz junija 2021;
  • pravico do 20 odstotkov višje jubilejne nagrade oziroma 20 odstotkov višje solidarnostne pomoči ob višjem kriteriju (da osnovna plača javnega uslužbenca ne presega 130 odstotkov oziroma 140 odstotkov minimalne plače) je možno uveljavljati za člane reprezentativnih sindikatov od 1. junija 2013 oziroma od 1. junija 2021 dalje, pri čemer pa je treba tudi preveriti, ali je kakšen sindikat naknadno pristopil h kolektivni pogodbi in torej ta pravila veljajo tudi za njegove člane.

Pravne podlage

Pravno podlago za ugotavljanje in izplačevanje povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja predstavljajo zakon (ZDR-1, ZUJF) oziroma kolektivne pogodbe dejavnosti in poklicev. Konkretno to pomeni:

- podlaga za preverjanje izpolnjevanja pogojev in izplačilo povračil stroškov in drugih prejemkov za funkcionarja sta ZUJF in Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ter o načinu obračuna kilometrine za uporabo lastnega vozila v službene namene za funkcionarje (Uradni list RS, št. 173/20);

- podlaga za izpolnjevanja pogojev in izplačilo povračil stroškov in drugih prejemkov iz delovnega razmerja za javne uslužbence je aneks h kolektivni pogodbi dejavnosti ali poklica, ki velja za delodajalca, s katerim ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Če delodajalec v javnem sektorju meni, da ne obstaja konkretna kolektivna pogodba, ki bi jo lahko uporabil za javne uslužbence, uporabi Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji.

Povračila stroškov na službenem potovanju v tujino za javni sektor ureja posebna uredba, to je Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 76/19, 180/20 in 116/21) .

POMEMBNO:

Za določanje pravic javnim uslužbencem glede povračil stroškov in drugih prejemkov se ne uporablja Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08, 63/17, 71/18, 104/21 in 114/21).

Ta uredba namreč določa višine povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, do katerih se teh v skladu s 44. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9(12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 63/16 in 69/17) ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Navedeno uredbo se torej uporablja za davčno obravnavo, saj določa višine povračil stroškov, do katerih se teh povračil ne všteva v davčno osnovo.

III. VRSTE POVRAČIL STROŠKOV IN DRUGIH PREJEMKOV IZ DELOVNEGA RAZMERJA V JAVNEM SEKTORJU

Funkcionarji

Kot že navedeno, funkcionarjem pripadajo povračila stroškov in drugi prejemki iz delovnega razmerja v skladu z ZUJF in uredbo, ki ureja povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ter način obračuna kilometrine za uporabo lastnega vozila v službene namene za funkcionarje.

Glede na to, da so se od uveljavitve ZUJF v letu 2012 aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev spreminjali in dopolnjevali, za funkcionarje pa je ostala ureditev v ZUJF nespremenjena, je trenutna ureditev glede povračil stroškov in drugih prejemkov za javne uslužbence in funkcionarje različna.

Veljavno stanje (avgust 2021) glede višine povračil stroškov in drugih prejemkov za funkcionarje je naslednje:

Nazaj