Letni dopust in njegova izraba

03. 9. 2020 | Avtor: Tanja Bohl

Izrabo letnega dopusta in način izrabe letnega dopusta temeljno ureja 162. in 163. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1). V skladu s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Ne glede na navedeno ima delavec, skladno s četrtim odstavkom navedenega člena, pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta.

Prejeli smo primer, kjer iz vprašanja izhaja pravilnost interpretacije obravnavanega člena ZDR-1 v zvezi z ugasnitvijo pravice do plačanega letnega dopusta, ki zaradi bolezni oz. starševskega dopusta ni bil izrabljen, po poteku roka, kot ga določa četrti odstavek 162. člena ZDR-1, pri čemer je iz predstavljenega dejanskega stanja v konkretnem primeru razvidno, da delavka iz zdravstvenih razlogov ter (neposredno) za tem, zaradi izrabe starševskega dopusta v letu 2018 in v letu 2019, ni mogla uresničiti svoje pravice do plačanega letnega dopusta v trajanju 2 dni letnega dopusta za leto 2017, 28 dni za leto 2018 in 28 dni za leto 2019. Na tej točki ugotavljam, da letni dopust za leto 2019 ni problematičen, saj ga iz razloga odsotnosti zaradi starševskega dopusta lahko izrabi do 31. decembra 2020.

Ob branju citirane določbe ZDR-1 je na prvi pogled mogoče zaključiti, da je delavki v konkretnem primeru pravica do letnega dopusta za leto 2017 ugasnila najkasneje 31. decembra 2018, za leto 2018 pa bo ugasnila najkasneje 31. decembra 2019. Na tej točki pa je zelo pomembno gledati širše, zato bi rada opozorila na sodno prakso Sodišča EU, ki se je doslej že ukvarjalo s primeri, v katerih delavec zaradi daljšega bolniškega dopusta ni mogel izrabiti plačanega letnega dopusta. Ustaljene sodne prakse oz. odločitve Vrhovnega sodišča RS namreč na to temo za enkrat še ni. Sodišče EU je namreč v zadevah C-214/10 in C-579/12 RX-II zastopalo stališče, da je nacionalna ureditev, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, v skladu z evropsko zakonodajo, pri čemer pa je za to določen pogoj, in sicer da je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je izgubljena, dejansko možnost izvršiti tako podeljeno pravico. Kljub temu je Sodišče EU v zvezi s tem spoznalo in pojasnilo tudi, da glede dvojnega namena pravice do letnega dopusta, in sicer omogočiti delavcu, na eni strani, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in na drugi strani, da ima na voljo obdobje za sprostitev in razvedrilo, pravica do plačanega letnega dopusta, ki jo pridobi delavec, ki je več zaporednih referenčnih obdobij nezmožen za delo, ustreza obema platema tega namena le, če prenos ne preseže neke časovne meje. V zvezi s tem je Sodišče EU dodalo, da mora vsako obdobje za prenos bistveno presegati čas trajanja referenčnega obdobja, za katero je določeno, da bi bila z njim spoštovana ta pravica, katere cilj je varstvo delavca ter v zvezi s tem zaključilo, da obdobje za prenos, ki traja devet mesecev, ne more zadostovati, ker je krajše od referenčnega obdobja, na katero se nanaša, pri čemer pa je razsodilo, da je mogoče razumno meniti, da petnajstmesečno obdobje za prenos ni v nasprotju z namenom navedene pravice.

Kot določa trenutno veljavni ZDR-1 je v RS referenčno obdobje, tj. obdobje možnosti izrabe letnega dopusta, eno leto, medtem ko je obdobje za prenos šest mesecev oz. v posebnih primerih (tudi zaradi bolezni in starševskega dopusta) eno leto. Kot že rečeno, stališče ali je obdobje prenosa v slovenski zakonodaji v trajanju dvanajst mesecev primerno, do sedaj še ni bilo zavzeto niti s strani slovenske sodne prakse in niti s strani Sodišča EU. Je pa na tem mestu treba opozoriti, da je Vrhovno sodišče RS s Sklepom, opr. št. VIII DoR 28/2019-7 z dne 5. 3. 2019 glede vprašanja ali je pravica do letnega dopusta delavca, kljub določbi člena 162/4 ZDR-1 časovno neomejena in ali je delodajalec v okoliščinah konkretnega primera delavcu odškodninsko odgovoren zaradi neizrabe letnega dopusta, dopustilo revizijo. Upoštevaje vse navedeno, v danem trenutku ne moremo podati gotovega in s sodno prakso podkrepljenega odgovora, vsaj do odločitve Vrhovnega sodišča. Vsekakor menimo, da bo delodajalec gotovo ravnal zakonito, če bo odločil v korist delavke in ji omogočil koriščenje plačanega letnega dopusta tudi po izteku obdobja za prenos, vsaj v nekem razumnem obdobju po tem, v okviru zgoraj predstavljene sodne prakse Sodišča EU. Na dan 1. 1. 2020 bi bilo tako smotrno, da delavki poleg neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019 in pripadajočega letnega dopusta za leto 2020, priznate pravico do izrabe vsaj še neizrabljenega letnega dopusta iz leta 2018 – za slednje vsaj za neko razumno časovno obdobje in ne nujno do konca leta 2020.

Nazaj